Dan po jutrišnjem

Dan po prvem dnevu pričujočega leta se je v Novi pošti premierno odvila magistrska produkcija gledališke režiserke Nine Ramšak in dramskega igralca Žana Koprivnika z naslovom Dan po. Že sam naslov v svoji nenavadni fonetiki in vsebinski misterioznosti nastavlja polje abstraktnega in nedorečenega suspenza. V predstavo nas uvede vpadljivo poslikano rdeče platno, zaobjemajoč majhen iluzoričen oder na sredini odra dvorane, ki s svojo referenčno gledališkostjo vzbuja distopično-apokaliptične asociacije, na katere namiguje naslov. Na oder na odru sproščeno stopijo Mia Skrbinac, Miranda Trnjanin, Stane Tomazin in Žan Koprivnik, ki kljub različnim žanrom, formatom in principom, skozi katere potuje predstavina naracija, vse do konca predstave ostanejo oni sami - Mia, Miranda, Stane in Žan.

Dramaturško precej kompleksno zastavljena predstava nas pelje skozi tridelno strukturo, kjer se kljub izčiščeni formi vsakega posameznega dela neprestano gibljemo v sivih poljih vmesnega. Med performativnim in dramskim, med gledališkim in plesnim, med osebnoizpovednim in fiktivnim, med tukaj in zdaj ter tam in nekoč, nenazadnje tudi nekje med igralcem samim in njegovim likom.

V prvem delu nas igralci z zelo utečeno performativnostjo vpeljejo v klasičen format avtorskih osebnih pripovedi, ki zarišejo vsebinske temelje za celotno predstavo. Igralci skozi natančno stopnjevan dramaturški lok Milana Markovića Matthisa gradijo svojo avtorsko naracijo vse od humornih otroških anekdot na temo strahu, poguma, ljubezni in sanj pa do nerealiziranih zatrtih želja, jeze in obupa. Čeprav nas z zgodbami nagovarjajo kot oni sami, pa njihove pripovedi čedalje bolj plujejo v polje imaginarnega, fabulativnega. Proti koncu izrisujejo že konkretno dramsko situacijo, ki nas skupaj s pismonošem, katerega vlogo kot gost opravlja dramaturg predstave, pospremi v drugi del dogajanja.

Igralci, zdaj liki, se vrnejo na oder v spremljavi nekaj osnovnih scenskih rekvizitov ter kostumskih elementov, ki nam izrišejo prizor časovno in prostorsko neumestljive zaporne celice. Tam se Mia v kostumu partizanke, Žan v opravi razsvetljenskega misleca, Stane v podobi kavboja ter Miranda v poročni obleki znajdejo znotraj dramsko zastavljenega diskurza, v katerem je vsakemu dodeljen specifičen tip igre in s tem tudi govorica. Celoten drugi del temelji na vnaprej zapisani dramski predlogi Markovića, ki preko inteligentno zastavljenih dolgih monoloških traktatov duhovito zagovarjajo in reprezentirajo stališča vsakega lika.

V žanrsko in izvedbeno popolnoma nasprotni konstelaciji, kakršni smo bili priča v prvem delu, pravzaprav tekmujejo, kdo bo tisti, ki bo odrešil ostale, kdo se bo žrtvoval za svojo idejo, kdo bo glavni lik zgodbe, kdo bo s svojim pogumom ostal nepozabljen tudi dan po. Ko že omenjeni novi poštar dostavi drugo pismo, začne režija predstavo drobiti, pršiti, jo redčiti in s tem postopoma vpeljevati v tretji del naracije, ki se izrodi iz utišanega monologa Mirande, zagovornice ljubezni kot edinega, kar preostane, ko orožja za boj in upor več ni.

Tretji del, sam po sebi najbolj abstrakten in gibalen, nas skozi v predstavi vseprisotno glasbo vpelje v melanholijo in na nek način tako predstavo kot like, njihova stanja in naše emocije pripelje do vrhunca, ko se znajdemo v najbolj sivem in nedorečenem polju od vseh; trenutku konca, razdvojenosti moči in nemoči, kontradiktornosti poguma in strahu. Igralci se skozi gibalni izraz brez besed razpršijo po prostoru, zdaj je izginil tudi oder na odru, cela dvorana je oder; oder kot tak ne obstaja več. Igralci in njihovi liki se, lebdeč po prostoru, porazgubijo med nami in med nas ter nas v neizrekljivosti konca pustijo nemočne, v krču in želji po odgovorih.

Predstava pušča nerazložljive občutke uporniške tesnobe, nemočne nostalgije in neumornega zagona, ki pa nam vseeno generira željo po še in več, željo po. Tako nas hitro posrka vase, preobrne po dolgem in počez, iz forme v formo, iz enega sveta v drugega ter nas na koncu še tako hitro izpljune, da na nek način dobimo občutek, kot da se je na nas zgrnilo in v nas odvilo vse, a se hkrati pred nami ni zgodilo popolnoma nič.

Kljub temu, da predstava vzbuja določeno vsebinsko zmedo in nedorečenosti ter velik razpon reakcij med gledalci, pa je čutiti, da je to posledica premišljenega avtorskega pristopa, ki vzgibe išče ravno v neotipljivem ter nedefiniranem. Predstava se išče in izgublja, se postavlja in razbija, tako kot ustvarjalci, tako kot mi gledalci, tako kot mi vsi. Zmeraj pa teče, pluje; nagovarja na intimni ravni ter skozi izvrstno preigrane tipizirane gledališke znake s samo igro, scenografijo, kostumografijo in oblikovanjem luči obenem izrisuje široko kontekstualno polje kolektivne moči ali nemoči in potencialnega poguma.

Zaradi neotipljivosti in pretočnosti v obliki in vsebinskosti je težko zares definirati, o čem predstava govori. Odpira raznovrstna osebna in avtorska vprašanja ustvarjalcev samih ter preko njih hkrati vzpostavlja širši družbeni kontekst, skozi katerega problematizira tudi zatečenost prežvečenih gledaliških form. Še najbolj izrazito pa kontemplira o razmerju med strahom in pogumom ter točki ali vzgibu, koder se prvi prelevi v drugega. In če že govorimo o pogumu, je največji pogum moč zaznati prav v sami režiji, ki se neizprosno in skoraj matematično loti združevanja nezdružljivega. Čeprav se nam na prvi pogled zdi, da performativno neprestano zajedljivo vskakuje v polje dramskega, pa je razen združevanja tipiziranih prvin enega in drugega oba pristopa težko zlepiti v smiselno izrazno celoto, ki lahko funkcionira in zaživi v istem fabulativnem okviru. Ker performativno zahteva drugačen kod gledanja kot dramsko in ker že v svojem izhodišču diskreditira dramski jezik in gledališko govorico, je avtorska vizija ustvarjalcev v sami formi predstave še bolj povedna kot samo besedilo.

In čeprav ne ponuja odgovorov na vprašanja, „kaj je ta dan po?“, „kaj se bo zgodilo dan po?“, „dan po čemu?“, gledalcu ponudi več kot to, saj ga aktivira, pahne v sivo morje možnosti in ga porine čez rob vprašanja, kaj bo zanj ta dan po. Pusti ga, da s težo doživljenega sam zakoraka v svoj po, po predstavi.