Dekolonizacija forme: primer Frljić
»Fuck narrative structure« je citat, ki nas uvede v Inkubator, najnovejšo predstavo Oliverja Frljića, ki se je sredi maja premierno odvila v Slovenskem mladinskem gledališču. Citat je pripisan palestinski pisateljici Adanii Shibli. Shibli sicer deluje v Nemčiji, eni največjih podpornic izraelske genocidne politike. To nedvomno vpliva na avtoričino delovanje: leta 2023 bi morala nastopiti na frankfurtskem knjižnem sejmu, a je bil njen nastop preklican zaradi »vojne v Izraelu«.
Tudi Oliver Frljić zadnja leta deluje v Nemčiji, v teatru Maxim Gorki. V več pogovorih je povedal, da je izražanje podpore Palestini tam skrajno oteženo – sploh v okviru institucij. Zato nas ne preseneča, da Frljić predstavo o genocidu nad Palestinci dela v Sloveniji, ki je deklarativno obsodila genocid.
Režiser Oliver Frljić je sicer znamenit zaradi ustvarjanja predstav, ki izzivajo sociopolitični status quo. To po našem mnenju najslikoviteje opiše prizor iz dokumentarnega filma Srbenka hrvaškega režiserja Nebojše Slijepčevića. Film prikazuje nastajanje dokumentarne predstave Aleksandra Zec, ki jo je Frljić leta 2014 režiral v hrvaškem narodnem gledališču Ivana pl. Zajca na Reki. Predstava govori o umoru dvanajstletne Aleksandre Zec, srbske deklice, ki jo je med vojno na Balkanu skupaj s starši ubilo pet pripadnikov hrvaških paramilitarnih enot. Predstava je doživela velik upor zlasti desne javnosti, ki je Frljiću očitala, da s predstavo o eni umorjeni srbski deklici pozablja na več sto hrvaških otrok, ki jih je umorila srbska vojska. Na to je Frljić odgovoril, da bo tako predstavo naredil v Srbiji, kjer bo dejansko izzvala občinstvo. Po Frljiću je torej vse odvisno od konteksta, kjer je predstava prikazana.
O Frljiću je pri nas najbolj izčrpno pisala teatrologinja dr. Zala Dobovšek. O njem je pisala že kot sodelavka na Radiu Študent, v knjigi Gledališče in vojna, ki je izšla leta 2022 pri Knjižnici MGL, pa mu posveti célo poglavje. Njeni premisleki so ključni za prizmo, skozi katero bomo brale tudi Inkubator.
Kot ga citira Dobovšek, je Frljić izjavil, da v institucijah deluje prav zato, ker mu to omogoča, da doseže kar najširše občinstvo, pri tem pa ga tudi ideološko izziva. V Sloveniji je sicer najpogosteje deloval v Slovenskem mladinskem gledališču, čeprav je posamezne režije opravljal tudi drugod. Nedvomno pa se je prav Slovensko mladinsko gledališče s kontinuirano podporo formalno in vsebinsko drznejših projektov izkazalo za najprogresivnejše. S tem menda privablja – četudi pretežno malomeščansko – vendarle bolj liberalno publiko.
Frljićevi pretekli projekti v Slovenskem mladinskem gledališču so bili deležni veliko mednarodne pozornosti – za primer vzemimo njegovo zadnjo režijo v Slovenskem mladinskem gledališču leta 2016, avtorski projekt Naše nasilje in vaše nasilje, ki tematizira ponoven vzpon evropskega fašizma. Če predstava v Sloveniji ni naletela na množičen odpor, je med gostovanjem na Poljskem požela množične proteste in prijavo na policijo. Očitalo se ji je žaljenje verskih čustev.
Ob ogledu Inkubatorja se nam pojavlja pomislek, kakršen se je menda pojavljal v kritiki že skoraj desetletje nazaj: kaj lahko predstava ponudi povprečni obiskovalki Mladinca? Prvi odgovor je – čeravno preprost – vendarle nezanemarljiv: vsaka predstava, še več, vsak diskurz, ki opozarja na genocid v Gazi, je v razdrobljeni medijski krajini dezinformacij nujno potreben. Vendar se, zlasti glede na Frljićev sloves prevpraševanja javnega mnenja – ki se začne že na ravni ustvarjalne ekipe – gledalka tekom samega ogleda predstave vseeno sprašuje: kakšne nove premisleke odpira ta predstava meni, informirani in senzibilni gledalki?
Glavni odgovor za nas tiči v formi, natančneje, v tistem citatu Adanie Shibli na začetku predstave. V tistem fak ju koherentni narativni strukturi, ki mu sledi tudi predstava. Kot ugotavlja že Dobovšek, je ključen politični aspekt Frljićevega gledališča poleg vsebinske političnosti strukturna političnost. Same glavno političnost razberemo prav v nelinearni dramaturgiji predstave. Že citat Shibli, ki je odsev njenega literarnega udejstvovanja, odslikava postkolonialno sumničavost do linearnosti, ki jo zapoveduje avtoritativni sistem. Zdi se tudi, da je diskurz o vojni najučinkovitejši prav takrat, ko se odpoveduje konkretnosti in začrtanim pravilom formalizma. S tem pa ne odraža zgolj kaosa, ki ga nosi nesmisel vojne, pač pa omogoča komunikacijo z občinstvom, ki ni moralistična, pridigarska ali zapovedujoča, pač pa zahteva kompleksnejše in zato bolj angažirano branje. Umanjka avtoriteta, ki bi sicer prevladovala nad narativom, s tem pa je umetniško delo dekolonizirano.
V podpoglavju o strukturni političnosti se Dobovšek sicer osredotoči na snovalni princip, po katerem večinoma ustvarja Frljić s svojimi ekipami – omenja pa tudi razbijanje klasične narativne strukture, ki dokumentarno vsebino razbija z dramskimi prizori, v katerih igralke ne upodabljajo likov, temveč prototipe.
Tovrstna struktura velja tudi za Inkubator – ne govorimo pa zgolj o kombiniranju dokumentarnosti in fikcije, pač pa o nelinearnem poteku vsebinskega okvira predstave, ki ga tvori življenje dojenčkov v inkubatorjih bolnišnice Al Šifa, ki jo je izraelska vojska pokopala v lanskih napadih. Med žrtvami so bili tudi nedonošenčki v inkubatorjih – dojenčki so bili v smrtni nevarnosti že med zasedo, saj inkubatorji zaradi blokiranja elektrike in bencina niso mogli normalno delovati.
Že okvirna situacija prepleta dokumentarnega s fiktivnim je, tako Dobovšek, značilna za Frljićevo gledališče. Dokumentaren je okvir zasedbe bolnišnice, fiktivna je situacija dojenčkov, ki se zberejo v inkubatorju, se igrajo in si pripovedujejo zgodbe v pričakovanju gotove smrti. Drsenje med stvarnim in fiktivnim pa se po Dobovšek pojavlja že na ravni igralk: te stalno oscilirajo med performativnostjo in mimezisom. Ker je projekt snovalen, vsaka igralka k projektu doprinese svoj material, pri čemer Frljić vztraja pri tem, da se do vsebine jasno opredeli. Tako spremljamo igralsko zasedbo Line Akif, Daše Doberšek, Klemna Kovačiča, Drage Potočnjak, Mateja Recerja, Blaža Šefa in Vita Weissa, ki nihajo med osebnimi identifikacijami z vsebino ter upodabljanjem prototipov, denimo izraelskih vojakov, zagovornic genocida, salonskih levičarjev in podobnega.
Vendar pa med motrenjem predstave dobimo občutek, da gre razmerje med osebno identifikacijo – performativnim – in upodabljanjem prototipov – mimetičnim –, predvsem v prid mimetičnemu. Ob takšnem nesorazmerju se zdi, da predstava ne zareže dovolj močno v stereotipno obiskovalko Mladinskega, saj večinoma ostaja na udobni ravni ironiziranja proizraelskih stališč. Prizor, ki najbolj pretrese našo pozicijo, je prizor, ko ekipa Dragi Potočnjak očita preračunljivost, s katero naj bi se lotila svoje gladovne stavke aprila lani. Ker pa smo v situaciji, ki dejanski dogodek postavlja v fiktivno situacijo, kjer igralke kot da reprezentirajo sebe, hkrati pa igrajo nekakšne stereotipne apologetke sionizma, prizor ne preseže svojih dramskih okvirjev in ostane na ravni fiktivnega ponazarjanja. K nezadostnosti doprinese tudi naglo nadaljevanje z naslednjim prizorom, ki se na tega ne nanaša več. Kar torej pogrešamo – ne zgolj pri opisanem prizoru, pač pa na ravni celotne predstave – je pristnejši pristop, ki ne samo izziva sionistična stališča, pač pa prevprašuje tudi pozicijo (salonske) levičarke, ki predstavo motri iz strahopetno sredinsko pozicionirane Slovenije.
Drži namreč, da Slovenija ostaja eden redkih otokov, kjer je še mogoče kritizirati Izrael, ne da bi nam očitali proterorizem in/ali antisemitizem. Želimo pa si, da se ne zadovoljimo zgolj s tem, saj simbolične geste trenutno očitno niso dovolj. Vesele smo torej Frljićevega povratka v Slovenijo; še vedno pa čakamo, da to odpre radikalnejše premisleke.
Komentarji
>S tem menda privablja – četudi pretežno malomeščansko – vendarle bolj liberalno publiko.
vendarle? zapisano kot dobra stvar? ereš???
Komentiraj