Državljanstvo sreče

Državljanstvo sreče

Recenzija dogodka
11. 1. 2016 - 13.00

Satirična drama V republiki sreče britanskega dramatika Martina Crimpa je na slovenskih tleh doživela svojo prvo svečano uprizoritev. Za režijo je zaslužen Sebastijan Horvat, ki je to tridejanko na Veliki oder ljubljanske Drame premierno postavil petega decembra lani; pred današnjo ponovitvijo pa se ji bomo posvetili tudi v tokratnem Teatru v eter.

Drama je, kot rečeno, sestavljena iz treh formalno povsem različnih delov, Uničenje družine, Pet temeljnih svobod posameznika in V republiki sreče, v središču katerih je klasična idealno tipska družina, ustvarjena po heteroseksualni matrici. Že s prvimi nekaj stavki pa se idealna slika začne luščiti. Pod luščinami se pokaže trhli skelet konzervativnih družinskih vrednot. Tako lahko že na prvo žogo opazimo menjavo klasičnih vlog moškega providerja [provajderja] in ženske gospodinje na primeru likov Dedija, ki ga odigra Ivo Ban, in Babi, v všečni izvedbi Milene Zupančič.

Babi je namreč tista, ki premore zmožnost lastnega razmisleka in je navajena sebe postaviti na prvo mesto, Dedi pa počasi izgublja razum, spomin in zadnje fragmente samostojnosti. Razpada tudi lik popolne Matere, ki je vedno vsem na voljo in v pomoč, v resnici pa vsa zadrta in že od vsega hudega "zlizana kot kamnit prag". Boleč razpad njene vloge v družini se uspe na neki način zamaskirati s telesno govorico igralke Petre Govc. Kar postavi podajanje besedila na lahkotnejšo raven in se na ta način roga klasičnim družinskim vrednotam. Odnos med Babi in Mami v besedah namreč govori eno - v mimiki, rahlih trzljajih ramen in pomenljivih Babičinih pogledih pa odpira možnost interpretacije nečesa drugega.

Vloge se nadalje destruktivno obračajo, ženske polagajo besede moškim v usta in jih postavljajo na inferiorno mesto. Moški liki so v drami sicer trije: Oče oziroma Ati, v izvedbi Janeza Škofa, Dedi in ambivalentno nestabilen Stric Bob, ki ga odigra Aljaž Jovanović. Morbidnost ustvarja Stric Bob, ki nezaželen udre na božično večerjo in zrecitira nasilen monolog svoje partnerice Madeleine. Zanjo se izkaže, da naravnost sovraži družino.

Nato stena pade. Dejansko pade zadnja stena popolnega domka iz prejšnjega dejanja, s čimer preidemo v drugo dejanje. Dejanje, ki govori o svobodi. O svobodi posameznika. Individuuma, ki si prizadeva za svoje temeljne pravice. Pravice do tega, da pišem scenarij svojega življenja. Da razširim noge in da v tem ni nič političnega. Pravica do doživetja strašne travme in do tega, da pustim vse za seboj in grem naprej. Ne smemo pozabiti na pravico, da dobro izgledam in večno živim. Nekakšen seznam svetih neoliberalnih zapovedi. Nad katerimi bdi sveti kapitalizem. V predstavi je tematika izpostavljena prej ekscentrično kot eksplicitno. V drugem dejanju namreč nastopi kaos, pade vsa forma, torej nastopi kontrast v primerjavi s formalnejšim prvim dejanjem in ustaljenimi oblikami obstoja. Kljub vsej, danes že klasični provokaciji, kot je agresivno vpitje, uničevanje predmetov na odru, slačenje, nazorno dotikanje in lizanje obraza, ostaja igra s svojo tako imenovano revolucionarnostjo le na površju. Zdi se, da so na zadnjo steno projicirani kvazipolitični slogani tu z namenom utrjevanja sporočila osvoboditve konservativnih okov, vendar to ne predre potencialne maternične membrane rojstva nove emancipacije.

Predstava se implicitno nanaša na pravico do ''biti to, kar si'', ki je danes popularno prežvečena in kliše. Pri tem pa umanjka zavedanja predestiniranosti človeškega ustroja sodobne družbe, v kateri gre prej za svobodo do podrejanja kot za svobodo do izbiranja. Razvidna je sicer neka mera kritičnosti do neoliberalne sedanjskosti. Toda enostavno rečeno, uprizoritvi umanjka globlja kritičnost. Izpostavljanje ženske in njene emancipacije je preveč enosmerno in enostavno. Fizično se namreč izpostavi ženske like in njihovo seksualnost z masturbacijo, koketiranjem in erotičnim vzdihovanjem. Lahko bi rekli, da to žensko podredi seksualnemu dispozitivu, v katerem ima sedaj novo pravico, da je lahko prostaška, kolikor si želi, oziroma celo mora biti takšna.

Sem torej - kot ženska - svobodna, da vulgarno govorim in opletam s svojo seksualnostjo na vse strani. Svobodna sem, da na vsakem koraku poudarjam, kako si želim, da me nekdo brutalno pofuka. Svobodna sem, da … da se svobodno podredim biopolitiki oblasti, ki od mene zahteva shajanje s tako imenovano seksualno osvobojenostjo.

V tem seveda ne vidimo nobene osvoboditve, še najmanj ženske. V razvratnih dejanjih, ki jih uprizarja predstava, ni poti do razrešitve ženske podrejenosti. Sploh pa so se takšne provokacije že zgodile oziroma izhajajo iz revolucionarnega leta '68. Danes to pač ne pali več. To je prej znak, da smo izgubljeni na koncu slepe ulice. Prej kot razgaljanje je potrebna revizija seksualne revolucije in vzpostavitev nove teorije.

Navsezadnje se, v tretjem dejanju, po razpadu vseh vlog, znova znajdemo v bolj formalnem dramskem miljeju. Pojavita se dve že poznani vlogi, Stric Bob in Madeleine. Pred nami je brezčasen prostor, z dolgimi belimi zavesami, belim klavirjem in počasi vrtečim se ventilatorjem. Daje vtis nadrealnosti ali sanjskega sveta v duhu Becketta. Odsev gledališča absurda se še bolj razjasni v nadaljevanju dejanja. Od prvotne družine in njenega razpada nam ostane le še par. Natančneje - heteroseksualni par.

Vsebina, če tako rečemo, tretjega dejanja se sicer vzpostavi na ravni nadaljevanja menjave vlog moškega in ženske. Madeleine in Stric Bob kažeta diametralno nasprotje klasične pozicije spolnih vlog, pri čemer Madeleine očitno dominira, Bob pa v njenih besedah išče potrditev svojega obstoja. Toda obrat vlog ne odpravi problema, ki je imanenten formi heteroseksualnega para. Para kot skupka ženske in moškega, ki le preigravata razmerje moči, v katerem eden od členov vedno dominira nad drugim. Gre samo za obrnjeno sliko. Negativ.

Kot celoto je uprizoritev V republiki sreče glede na njeno umeščenost v sodobni čas tako imenovane post-družbenosti mogoče brati kot posmehovanje sodobnemu individuumu, katerega življenjski cilj je postalo zasledovanje sreče. Lahko rečemo kar Sreče, z velikim S. Poglavitna vsebinska linija uprizoritve bi tako lahko bila absurdnost natanko tega in takšnega vseskoznjega prizadevanja za fantomsko podobo sreče, ki se posamezniku venomer izmika, kljub temu da zanjo troši denar in energijo ter se prepričuje, da mu je uspelo. Natanko ta površina imperativa po sreči je tista, ki ne omogoča, da bi prišli veliko dlje od tiste slepe ulice, ki ji pravimo sodobnost.

 

Za Radio Študent, iz Republike sreče, vajenka Kaja.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super napisano, končno spet recenzija, ki je dobro argumentirana in odlično napisana. Čestitke! Glede na kvaliteto napisanega nisi nobena "vajenka".
Drugič se lahko podpišeš z imenom in priimkom. :)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness