»Mama je ena sama, prva radost je mama, prvi spev nina-nana, prva beseda: mama!« bi rekel Tone Pavček. Kolektiv Reaktor pa se je izpovedi mami lotil povsem drugače. V svoji novi predstavi, ki je nastala v sklopu serij gledaliških dogodkov Krik, svojim mamam povedo prav vse, kar jim gre – dobro in slabo. Tako se pred nami v Gledališču Glej zvrsti kopica čustvenih izbruhov igralske zasedbe Jureta Žavbija, Lare Wolf in Nine Valič svojim mamam, v režiji Katje Markič in dramaturgiji Urše Majcen.

Sprehodimo se najprej čez predstavo kronološko. Ko vstopimo v prostor, nas na mizi, ki spominja na bolniško, pričaka Lara Wolf, ki v tišini odkriva svoje telo in njegove funkcije. Napihuje svoje trebuh in ga spušča, kot da raziskuje občutek nosečnosti. Nato pa jo pri tem početju zmoti Nina Valič in ji zrecitira vse probleme, ki jo bodo doleteli med pričakovanjem otroka – od oteklih gležnjev do raztegnjene kože. Po tem uvodu sledi zabava za rojstni dan. Konfeti, rojstnodnevna glasba, srebrna penina za zlato mami in iskrena priznanja o tem, kako nam je zajebala življenje. Ja, dragi moji, pravi rollercoaster! Vendar pa je treba dodati, da je ta rollercoaster tisti z več obrati, med katerimi je ravna pot in ima prosti pad na koncu. Tako Žavbi začne, poln hvaležnosti, govoriti o puščici s tremi zadrgami, ki mu jo je kupila mama. Edini v razredu jo je imel, saj je njegova čudovita mama kljub revščini vedno poskrbela, da jim nikoli ni nič manjkalo. Na tem mestu ne gre spregledati izrazite naravnosti in iskrenosti izraza mladega igralca. S svojo prepričljivostjo namreč uspe gledalca ves čas držati v svoji pesti. Sledita mu izpovedi Wolf in Valič, ki sta poleg hvale tudi za odtenek temačnejši in prikazujeta mamo v drugačni luči. Mamo, ki prenaša svoje travme na otroke. Mamo, ki vidi v svojem otroku samo pričakovanja in svoje neuresničene cilje. Zgodbe stopnjujejo svojo grozo in frustracijo vse do trenutka, ko Valič pred nas postavi škatlo pice, v njej pa so že odprti kondomi. Takrat se zgodi prej omenjeni prosti pad – iz dramskega preidemo v objektno gledališče. Škatla tako postane dom, kondomi družinski člani, njihova embalaža pa hišni ljubljenčki. Igralci nam preko te mišnice oziroma igre v igri pripovedujejo pravljico o mami, ki nikoli nima časa zase, saj se mora razdajati za svojo družino. Čas zase ima šele, ko jo enkrat vsi zapustijo in ostane sama. 

Morda si lahko na tem mestu za trenutek vzamemo krajši odmor od vsebine in ovrednotimo videno. Če v vas vlada zmedenost in vprašanje, kam ta zgodba pelje in kaj je pravzaprav bistvo predstave, niste edini. O zgodbi ne moremo zares govoriti, saj dramaturškega loka sploh ni ali pa je tako šibek, da ga v gledalčevih očeh ni moč zaznati. Vendar pa razlog za to lahko interpretiramo različno. Razlog je morda preprosto pomanjkljivost dramaturgije. Lahko pa problem tiči v dejstvu, da je tema »mama« preširoka in je enostavno nemogoče strukturirati takšno predstavo, če ustvarjalci niso odločeni, o čem specifično bodo govorili oziroma kaj želijo sporočiti znotraj te tematike. Po drugi strani pa lahko predstavo dojemamo kot fragmentarno, kar je pogosto prisoten pojav v avtorskem gledališču. Uprizoritev je pač skupek prizorov, med njimi so določeni prehodi, da celota lepše steče, nima pa zgodbe ali smisla, okoli katerega bi se vse vrtelo. Če jo torej jemljemo kot bazen asociacij na besedo mama, dramaturškega loka niti ne potrebujemo. 

Da ne zaidemo predaleč, se vrnimo k vsebini. Ko je vožnja z vlakcem smrti končana, Wolf naslovi tematiko splava ranljivo in iskreno. Komaj dobro začnemo sočustvovati z njo, pa si že moramo obrisati solze z lic, saj sledi prizor, kjer ustvarjalci na isto tematiko pogledajo ironično. Pred nami je pogovorna oddaja v živo z ekskluzivnim gostom – zarodkom iz trebuha. Ta razlaga, da bo prepovedal splav, evtanaziral vse ostarele in onemogočil posvojitve istospolnim. To parodiranje skrajne desnice zamenja solze z glasnim smehom. 

Temu sledita zadnja prizora, za katera se zdi, da igralca ne vesta, o čem govorita. Najprej Žavbi sleče svoja oblačila in se na mizo postavi v položaj fetusa. Recitira nekakšen monolog iz maternice, ki je sicer čustveno obarvan, vendar ta čustvenost ne pride do izraza. Izpade naučeno, zdi se, da ne gre za njegove besede. Ko zapusti oder, ga skozi zaveso, ki postane njen plašč, zamenja Valič z zmagoslavnim monologom, ki pa prav tako na žalost bolj kot zmagoslavnost poudarja samo monološkost. Zadnji prizor sicer kaže stoprocentno izkoriščenost scenografije – že od začetka je vsaka stvar na odru z razlogom, miza celo spreminja svoje funkcije glede na sceno, na koncu pa namesto novega rekvizita uporabijo kar zaveso. Tako se scenografija v celoti zdi zelo premišljena. Opevanje mame za razliko od tega izpade ravno obratno – predvidljivo in nekoliko »cringe«. Za čisti zaključek Valič stopi iz lika in doda svojo opombo, da mama ni oznaka, temveč odnos. Ta dodatek je precej nepotreben, saj je nekaj, kar bi gledalec moral dojeti skozi uprizoritev, ne pa da se mu to servira naravnost v obraz.

Čeprav nas je konec morda razjezil, se malce pomirimo in zaokrožimo predstavo. Treba je priznati, da je sam koncept zanimiv, kljub temu da morda ni do konca razvit in ima še veliko potenciala. Predstava je zanimiva, na trenutke tragična in na trenutke zelo komična. Kljub temu da v gledalcu ne pusti ničesar globljega, je že z vidika pomanjkanja avtorskega gledališča v slovenskem prostoru, gotovo vredna ogleda.