Evripidova Alkestida v prenovljeni Mali Drami

Evripidova Alkestida v prenovljeni Mali Drami

Recenzija dogodka
16. 10. 2013 - 13.00

Lifting Male Drame, kot se je na slovesni otvoritvi pred njenim pragom, z eminentnimi politiki, ministri in kulturniki, izrazil direktor Igor Samobor, je končan in Evripidovo Alkestido v režiji Borisa Liješevića je doletela čast prve predstave v novo prepleskani mlajši dramski sestrici. Po finem stanju pred preddverjem, kjer so nam ljubke hostese natikale značke z napisom, uganili ste, Mala Drama, da so nas tako fino počredili, ter štiritrobentnimi fanfarami smo bili vendar spuščeni v gledališčno drobovje, par nadstropij gor v malo dvorano.

Da ne bomo več, tudi če po mojem čisto upravičeno, pleteničili o teh obumetnostnih, žutih in družabnih pojavih, se kar lotimo same predstave, na začetni faktografiji. Ker je glasba integralen ter tudi teatrsko važen člen pri pričujoči uprizoritvi, velja omeniti njenega avtorja, skladatelja Aleksandra Kostića, stalnega kolaboranta z našim režiserjem. Naštejmo še naše štiri igralce, vsak od njih je vešče odglumil več vlog, glavni Iva Babić in Uroš Fürst ter stranskejši Marko Okorn in Matija Rozman, in že se lahko lotimo konkretno Alkestide ter njene tokratne uprizoritve.

Naslovni lik je ženska, ki so jo že veliki možje antike, denimo Platon, čislali kot eno najplemenitejših žensk sploh, saj je bila pripravljena, kaj tako človečnjaško širokogrudnega, umreti namesto svojega moža Admeta, in to prostovoljno. V oklepaju dodajmo, da takrat pač še niso zapopadli našega feminističnega uma in niso mogli vedeti - ali pač - da so ženske itak neprestano umirale namesto svojih mož. Apolon mu omogoči prelisičiti smrt, samo kandidata, ki bi se bil pripravljen stegniti namesto njega, mora najti. Ko ga zavrnejo starši, ti prasci grdi, mu lepa mlada dobra žena prav rada ustreže.

Igra je satirska in zaključi standardno tragično trilogijo, ob njej so Grki menda krepali od smeha, in res je brutalno smešen komad, kar lahko z nemalo zadovoljstva zaznamo tudi v naši uprizoritvi. Je na moč sproščena, scenografija je kot za rock koncert pripravljen oder z bobni, kitaro, električnim klavirjem, slednji kasneje večplastno prevzame različne funkcije, npr. krsto in vozilo. Fürst, vodja benda, na začetku frajersko in gostilniško celo izreče dobrodošlico v novo Malo Dramo.

Nato tudi zares začnejo s koncertom, bluesovski komadi, živo igranje in razdeljeno petje simpatično uprizorijo zborovski tekst, kasneje pade tudi kakšna solistična arija, v navednicah, kot je žalostinka Alkestidinega otroka. Temu dodajmo še zajebantske pivske pesmi, katerih prvi mojster je pijani Herkul, in izrišemo si kar verno sliko vzdušja.

Tekst grške drame je v dobršni meri strukturiran tako, da igralci sami komentirajo, kaj se je zgodilo za prizoriščem, denimo v notranjosti palače si Ojdip iztika oči, česar na odru ne vidimo, tako so zelo fino in praktično, v nezgrešljivi konverzacijski sproščenosti dodali nenapisane didaskalije, pogovorne in jedrnate. Vsak igralec sprva v nekaj stavkih komentira, kakšna je situacija, v kateri bo odigral in deklamiral svoj tekst, ter potlej prične svoj umetelni posel.

Precej dobra igra prav tako super izriše duhovito srž teksta, kako namreč Admet prav rad sprejme ženino smrt, hkrati pa neprestano objokuje, češ kako je nesrečen, izgubiti takšno ženo, do konca življenja bom fukal njen kip itn. Slednje žvaljenje z njim je odlično prikazano v ozadju neke scene, ko se stiska ob s sivo tkanino povsem prekrito Alkestido. In Admetovo žmohtno kreganje s fotrom, ki ga krivi za vso svojo nesrečo, ker starec, itak nimaš nič več od življenja, kmalu boš crknil, ni hotel umreti namesto njega, in Fürst in Okorn, huronsko, res za popizdit smešno.

Nekje v zadnji tretjini komad nekoliko obvisi, ker postavi v ospredje predvsem tekst, ostali elementi, koncertna forma, neme igre z rekviziti, nožem, risanje solz pod oči, afnanje in prepovečevanje žalovanja itn. za teh nekaj malo daljših momentov kar izginejo, pa jim nazadnje vendar uspe zaključiti s prejšnjo teatralno polifonijo, duhovito in elegantno.

Enako dobro izpostavijo nejasno, nemrtvo in grozljivo razsežnost proti koncu teksta, ko pijani Herkul prinese domnevno umrlo Alkestido nazaj njenemu možu (Admet, ne vedoč, s kom ima opravka, jo seveda pod njeno zakrito rjuho suvereno pofuka), ko se ne ve, ali je to ona ali ne, sumljivo ista po videzu, a še sumljivejše molčeča vse do zastora oz. zatemnitve. Kostum, preprosta tkanina od prej, je pomenljiv pajčolan, ki ne zakrije le obraza, temveč vso njeno kakšnost. Morda jim ne bi bilo treba z ono meščansko navihanostjo in seljačkimi peripetijami dodatno prikazovati, kako mulo kuhajoča žena moža sumi, da je snedel besedo in vendar prelahko padel v plehke prevare njenega imena, spomina.

V Alkestidi Male Drame smo torej lahko priča, kako so odrski umetniki vnovič uprizorili odličen klasičen tekst in mu, kot je to treba, dodali samosvojo poustvarjalno razsežnost.

 

Dobrim ženam se je klanjal Matjaž.

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.