Dame in gospodje, dobrodošli v festivalskem terminu, ki pokriva dogajanje na Exodosu, festivalu sodobnih scenskih umetnosti. In to že drugič ta teden. Vabimo vas, da se skupaj z nami sprehodite skozi izbrane predstave festivala in da prisluhnete izjavam, ki so jih podali različni umetniki, s katerimi se je v poznih večernih urah v okviru svojega projekta z naslovom Prazen oder pogovarjal kurator letošnjega festivala Tim Etchells. Prejšnji teden sta bila gosta torkovega t.i. »'Late night šova' s Timom Etchellsom“ umetnik Janez Janša in filozof Mladen Dolar. Kot iztočnico za pogovor je Etchells izpostavil svojo razstavo Kaj je in kaj je mogoče.

Naslov razstave je precej zgovoren, še posebej pa izstopa serija fotografij praznih odrov in serija neonskih napisov „Start a revolution“. Okrog 100 fotografij različnih praznih odrov z vsega sveta po eni strani odpira vprašanje neskončnih možnosti v gledališču, po drugi strani pa tudi problem ideologije spektakla. Oder je na začetku vedno prazen. Šele potem nekdo pride in po svoji lastni presoji na oder nekaj postavi z namenom, da bo zadevo drugi videl, sprejel in konzumiral. Za preusmerjanje pozornosti pa so na voljo razne metode.

Neonski napis „Start a revolution“ se v vrsti ponovi večkrat in celo v različnih barvah. „Start a revolution“, „start a revolution“, „start a revolution“, itn. Na obiskovalca/poslušalca lahko učinkuje kot poziv ali mantra, s katero se ta strinja, lahko pa ga s svojim priskledništvom, ki izkorišča aktualnost protestov, tudi razjezi. Vsekakor pa sproži odziv in navsezadnje je to tudi glavni Etchellsov namen. O povezavi med odrom, možnostjo spremembe in revolucijo je govoril tudi Janez Janša, in sicer skozi zgodbo o štirih novih operah na temo Žižkove filozofije, pri katerih sodeluje tudi italijanski skladatelj Francesconi:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Takole se je Janša nekako zadržano opravičil in besedo predal Mladenu Dolarju, ki se je lepo navezal na odprte teme in vprašanja:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Dame in gospodje, poslušajmo torej Wagnerjevo opero, morda pa bo njen nasilen zvok spodbudil pogum in odprl možnost, da se zgodi nekaj in bo hkrati ta nekaj samo drugo ime za revolucijo.

Žal nimamo časa, da bi poslušali posnetek v celoti. Vašo pozornost želimo namreč preusmeriti na sredin večer prejšnjega tedna, ko je Tim Etchells na pogovor povabil umetnike, ki na letošnjem Exodosu v svojih predstavah na zanimiv način upodabljajo vsakdanje predmete. Mladi ustvarjalci, ki sestavljajo kolektiv Urnamo in ki so pred leti pobegnili iz Iraka, so v dveh svojih performansih s spretno manipulacijo predmetov gledalcem prikazovali estetsko premišljene podobe.

Urnamo skuša na ta način odpreti možnosti za čisto meditacijo. Podobe, ki so se izmenjevale pred očmi gledalcev in tvorile svobodno verigo asociacij, so bile predvsem vizualno zelo učinkovite, k čemur je s svojim dodatnim fokusom pripomogla tudi kamera. V nekem trenutku tako od blizu zagledamo na pol stopljenega in pohabljenega vojačka iz voska. Na začetku performansa Meja so gledalci nagovorjeni v arabščini, kar dodatno definira kontekst predstave. Poslušajmo izjavo enega od ustvarjalcev:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

//////////////////////////////////////////////////////////////////

S predmeti se na poseben način v predstavi Temna snov ukvarja tudi performerka Kate McIntosh. Na odru v večerni obleki z mikrofonom v roki ob spremljavi dveh asistentov, ki pomagata zabavati publiko, v dobri uri in pol s pomočjo vsakdanjih predmetov odpira velika filozofska vprašanja. Kot pove sama: »The bigger the quetions, the better.« Hkrati pa se v sokratski maniri zaveda svoje nevednosti in opozori gledalce, da bodo o teh velikih vprašanjih po ogledu performensa vedeli še manj kot prej:

//////////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Kate McIntosh v vlogi gostiteljice popularnega večernega TV šova na zabaven način predstavi spoznanja, do katerih so že zdavnaj prišli filozofi in znanstveniki. Na lahkoten način obnovi Descartesov metodični dvom, Kantov kopernikanski obrat v razmerju med objektom in subjektom, po njenih besedah pa tudi Nietzschejev nihilizem in seveda probleme, ki jih odpira kvantna fizika in sodobna kozmologija.

Posnemanje TV-taktik, kakršno na tem mestu uganjamo tudi mi sami, pa je bilo razvidno tudi v nedeljski lutkovni predstavi Bestiaires. Dogajanje oziroma šov je zopet moderiral in komentiral voditelj z mikrofonom v roki, tokrat v vlogi boga Kupida. A predstava uspe TV-realnost problematizirati in se s pomočjo ironije distancirati od naglih sodb in manipulacije medijev. Poleg tega na odru zelo uspešno združuje prisotnost lutk in človeških teles, ki se ves čas zapletajo v raznorazne odnose in celo intimnosti. Lutke so mojstrsko oblikovane in izdelane, tako da predstava izstopa tudi kar se tiče dovršene likovnosti.

Dame in gospodje, napočil je trenutek, da zaključimo drugo edicijo festivalskega termina Exodos in v TV-maniri dodamo še propagandni material. In sicer boste lahko tretji festivalski termin poslušali že v kratkem, natančneje ta petek ob 13. uri, nikjer drugje kot na Radiu Študent.

Vaša gostiteljica je bila tokrat Tjaša Mislej.

foto: Luc Massin