Nekdanja balerina Sanja Nešković Peršin je leta 2021 v prostorih DUM društva umetnikov v sodelovanju s kustosom Tevžem Logarjem postavila in izvedla performativno instalacijo Točka. Brez povratka. Zaradi majhnosti prostorov na Kolodvorski in obširnosti instalacije so si obiskovalke projekt morale ogledati posamično, v prostoru pa so se smele zadržati zgolj pet minut. Instalacijski del projekta je sestavljalo skoraj petdeset plaščev, ki so bili v popolnem kvadratu – spominjajoč na baletno discipliniranost – z laksom napeti s stropa – spominjajoč na baletno vzvišenost –, tako da se tal sploh niso dotikali. Plašči kostumografa Uroša Belantiča vzeti iz fundusa predstave Kompozicija so nežno prehajali med odtenki osnovnih barv in tudi v koloritu asociirali na klasični balet. Vendar pa plašči niso bili uniformni in s stropa niso bili spuščeni na isto višino. Z navidez organsko kontingenčnostjo so se upirali stereotipni strogosti baleta.

Instalacijski del projekta pa nikoli ni imel ambicij funkcionirati samostojno – ločeno od performativnega dela. Prav tako ni nikoli učinkoval kot instalacija. Četudi je s stropa napet gozd plaščev zavzemal prostor, ni bil vabljiv za svoje obiskovalke, po njem se je namreč že gibal umetniški subjekt. Figuro smo po naslovu projekta in dovršenosti gibanja lahko prepoznali za Sanjo Nešković Peršin, njen obraz pa je ni izdal, saj je ostal popolnoma ovit v umetničino pričesko. Figura se je na konicah svojih prstov oslepljeno gibala med plaščnimi drevesi.

V okviru Cukrarnine razstave Vračanje pogleda, ki predstavlja najobsežnejšo dosedanjo obravnavo umetnic in ženskih umetniških kolektivov, je Nešković Peršin performativno instalacijo vnovič inscenirala letos med 10. in 12. majem ter ponovno med 18. in 20. majem, ko si je projekt navsezadnje uspel ogledati tudi pišoči recenzent. Performativna instalacija v kletnem performansom namenjenem prostoru Cukrarne učinkuje manj totalno in bolj monumentalno. Instalacijski del visi v sredini popolne bele kocke galerijske dvorane, ki je vsaj dvakrat večja od DUM-ove. V postkoronski prostor lahko zato vstopamo hkratno in se razprostirajoč po praznem prostoru oboda dvorane zaziramo v izmikajočo se figuro plesalke.

Gledano s stoječe perspektive, smo vsake toliko lahko opazile, kako se je umetničina glava pojavila nad izobešenimi plašči, ki so od stika z njenim telesom valovili kakor vodna gladina ob stiku z vrženim kamenčkom. V kombinaciji s soft jazzom in nežno pop glasbo se za trenutek celo zazdi, da plašči z umetnico plešejo duet. Če pa se sklonimo in plešočo instalacijo pogledamo z žabje perspektive, se nam naenkrat odprejo popolnoma nove dimenzije umetničinega početja. Takrat uzremo noge, oblečene v žabe in obute v baletne nogavice ter špic copate, ki se na konicah prstov prestopajo v temeljnem baletnem koraku pas de bourrée suivi. Tudi umetničino telo in oprava sta razpeta med zapuščino baleta, v vertikalizmu, vzvišenosti in discipliniranosti, hkrati pa s svojo minimalističnostjo ter repetitivnostjo v sopostavitvi s sodobno popularno glasbo in umeščenostjo v galerijski kontekst deluje popolnoma drugače kot klasični balet.

Projekt Sanje Nešković Peršin preči meje med baletom in sodobnostjo, tako kot preči meje med institucionalnim in neodvisnim ter med vizualno in uprizoritveno umetnostjo. Transcendenčnost omenjenih meja odseva zanimanja avtorice projekta, ki je osemindvajset let plesala v ljubljanskem Baletu. Ko se je približevala abrahamu, ki za balerine običajno pomeni upokojitev, pa je postala umetniška vodja omenjene institucije. V svojem mandatu se je zavzemala za vzpostavitev večje pretočnosti med institucionalnim gledališčem in neodvisno sceno, saj slednja po njenih besedah nudi več manevrskega prostora za bolj raznovrstne umetniške procese.

Na pravkar omenjeno nas opominjajo tudi kratka besedila Tevža Logarja, ki razgrinjajo večplastnost naslova projekta Točka. Brez povratka. in so projicirana na steno galerijske dvorane. Ta »je razmerje, je tihožitje, je najnovejši samostojni projekt umetnice, je stopnja na različnih področjih človeškega življenja, ki označuje neki prelomni trenutek«. Prelomni trenutek, ki zaradi nezmožnosti povratka implicira absolutno predanost, lahko dobesedno beremo kot odločitev avtorice po sestopu na konice prstov, na katerih bo vztrajala več ur. Prav tako zaradi Logarjevih besedil pa točko brez povratka razumemo tudi kot avtoričino odločitev po zapustitvi klasičnega baleta in vstop v nekaj novega ter ne še čisto definiranega.

Kar v avtorskem projektu Nešković Peršin mogoče najbolj preseneti, je, da kljub ekskluzivnosti baletne tradicije projekt ne deluje pretenciozno. Da kljub konceptualni zasnovi ne deluje efemerno in da kljub vsebinski dorečenosti deluje tako dostopno, da obiskovalke-gledalke v projekt lahko še vedno projicirajo svoja branja. Razlog za uspeh nedvomno tiči v pripravljenosti avtorice za izstop iz strogih baletnih parametrov in kombinacijo teh z – za balet – novimi pristopi. Balet je zaradi svoje rigidnosti v dvajsetem stoletju upornicam nudil izjemno plodna tla za snovanje drugačnih umetniških izrazov. Iz njega so se razvili tako moderni kot sodobni ples in jazz balet, ki z baletom razen posameznih učnih tehnik nimajo več veliko skupnega. Nešković Peršin pa ostaja tako zavezana gibalnim kodom baleta, da njenega performansa ne moremo povezati z ničemer drugim kot z njim, čeprav v vsebini in kompoziciji deluje zelo sodobno, premeteno ter prodorno. Liminalni prostor, ki ga je raziskovala v danes opisanem projektu, bo v prihodnosti zagotovo ponudil še veliko intrigantnih uvidov.

________

Foto: DUM društvo umetnikov