Izbrušen lingvistični koktejl

Izbrušen lingvistični koktejl

Recenzija dogodka
2. 9. 2016 - 13.00

19. mednarodni festival Mladi levi

Kolektiv Encyclopédie de la parole je v svojem prvem projektu The Suite N°1 ‘ABC’ v svojem ciklu »zborovskih suit« izhajal iz realnega tako, da ga je inspiriral govor v surovi, še neizdelani, elementarni obliki. Otroško brbljanje, momljanje, blebetanje, dojenčkovi medmeti, vzporedno pa tudi raziskava užitka in spontane komičnosti, ki se pojavi ob poslušanju nam popolnoma neznanega jezika, ko ta ni več oziroma še pomenski, temveč ostaja na ravni melodičnega, na videz povsem poljubnega skupka besednih in glasovnih struktur.

Encyclopédie de la parole v idejni zasnovi Jorisa Lacosta je interdisciplinarni koncept, ki se razrašča na številne umetniške in znanstvene smeri ter vsled raznolikosti soustvarjalcev – od igralcev, glasbenikov, režiserjev do kuratorjev, likovnikov, sociologov in lingvistov – ustvarja dogodke, ki jih ni zlahka žanrsko opredeliti. Diverziteta izvedbenih in vsebinskih prvin tvori uprizoritveno-glasbeni-zvočni hibrid, ki temelji na podlagi natančno razdelanih jezikoslovnih ekspertiz in izbrušenih metričnih shem. Koncertna postavitev se nahaja v sferi drobnih, a učinkovitih lučnih intervencij, svetlobnih snopih in tekočih zatemnitvah, minimalizmu glasbe in sprotno projiciranih izgovorjenih besed, ki sočasno ustvarjajo še komponento vizualne poezije, mestoma že z zametki literarnega konstruktivizma.

Rdeča nit cikla sicer štirih suit je reprodukcija zvočno-besedilnih sredstev, vzetih iz vsakdanje realnosti in naknadno predelanih v formo zborovske kompozicije. V Suiti št. 2, ki smo si jo lahko ogledali na 19. festivalu Mladi levi, je nabor izbranih insertov prenesen iz zelo različnih medijskih virov in področnih okolij. Prek televizije, youtuba, spletnih družabnih aplikacij in radia do vsebin iz politike, športa, farmacije in kulture. Ker je ritem teh materialov v sami odrski inscenaciji pogosto spremenjen, besedilo pa ostaja avtentično, lahko govorimo tudi o eni od različic verbatim gledališča. Dokumentarno se ohranja na ravni vsebine in dosledni uporabi identičnih besed, samosvoja interpretacija (ki jo kvečjemu lahko razumemo kot nadgradnjo) pa se kaže v načinu izvedbe – v specifiki ritma in dodanega konteksta.

Največkrat so dogodkovna dramatičnost, teatralnost in vsebinska napetost vpisane že v sam original zvočnega posnetka (družinski konflikti, dialog med pilotom in operaterjem tik pred strmoglavljenjem, hektične dražbe, boksarske uverture, napovedi z Wall Streeta), scenska izvedba pa tovrstno jedro pograbi v vsem njegovem potencialu in se z njim inteligentno poigra. Tako rekoč enakovredno poslušamo in gledamo dogodek s precizno odmerjenim razvrščanjem glasovnih akcij, tišin in vmesnih pasaž, ki na samem začetku predstave še dokaj miruje in nas skozi statiko previdno vpelje v svoj sistem, nato pa se začne v plastenju, lomljenju, kopičenju in prekinjanju vse bolj kompleksno razvijati, dogodkovno/scensko rasti in pridobivati na umetniškem ter filozofskem kredu.

Mrežasta dramaturgija – skozi zvočni aspekt polifonija, skozi uprizoritvenega jukstapozicija – deluje po principu urejene disonance; kakofonija, navidezna neskladnost med posameznimi zvočnimi kulisami je trdno premišljena in vseskozi (neposredno ali zakodirano) komunicira s predhodnim, sočasnim ali nadaljnjim zvočnim materialom. Medsebojno prelivanje tako žanrsko kot vsebinsko povsem različnih zvočnih sklopov povzroči erozijo govornih ploskev, ki z drsenjem druga mimo druge vzbudijo referenčno duhovitost ali kritiko in nemalokrat sestopijo tudi v sam absurd monotonosti, brezpomenskosti ali popačenosti.

Glas se pogosto iz prvotne logičnosti in barvitosti prelevi v glas brez emocije, groteskno repeticijo, postane le še mehanični stroj za neprestano proizvodnjo besed s šibkim pomenom in nikakršnimi poantami (kot denimo predsedniški ali finančno ministrski govori). Preigravajo se tonacije konstruiranih glasovnih leg, ki imajo namen omehčati zavest (meditacija) ali zagnati telo (fitnes inštrukcije). Hkrati smeh in fascinacijo sproža medsebojno stekanje raznolikih jezikov, portugalščine, ruščine, nemščine, hrvaščine, angleščine, ki odpirajo še dodatni prostor prizvenov, stilnih posebnosti in v primeru nerazumevanja jezika tudi novonastalo melodijo v čisti obliki.

Kolektivni govor, recitali, zborovsko petje in sprotno ustvarjeni glasovni loopi ter lastnoročno upravljanje z glasbenimi elementi potekajo v izpiljeni ritmiki petih izvajalcev (Vladimir Kudryavtsev, Emmanuelle Lafon, Nuno Lucas, Barbara Matijević in Olivier Normand), izurjenih v dikciji, artikulaciji tujih jezikov, posluhu in predvsem medosebni senzibilnosti. Discipliniran nastop jih pokaže v luči sistema, kjer besede in govor postanejo njihov inštrument, ki pa mora ves čas peljati naporen dvosmerni proces: biti razumen, stabilen in točen v svoji individualni akciji, a tudi tankočuten, pozoren in hipno odziven člen znotraj kolektivnega reda.
 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness