Kaj se pravi biti pravi moški

Kaj se pravi biti pravi moški

Recenzija dogodka
11. 3. 2015 - 13:00

Kaj drugega početi na sicer moj najljubši praznik, dan žena/žensk, kakor iti na premiero, ki po lastnih besedah raziskuje v naslovu izpisano in prebrano vprašanje. Glej, Britev: duet za performerja in njegov karakter se glasi polni naslov predstave, sproducirane in izvajane v Gleju. Pod avtorstvo se podpisujejo trije možje: Sebastjan Starič kot režiser in koreograf, Borut Bučinel kot izvajalec ter Marko Bratuš kot dramaturg. Kakšni so torej odgovori na omenjeno spraševanje, kot ga malce precizneje zastavi gledališki list: Kdo je pravi moški, kakšna je vloga pravega moškega danes? Je to Bučinel? Je to Starič? Kaj je potemtakem nepravi moški? Se to sploh da raziskovati z gledališkim izrazom? Hm ...

Predstava je formalno gibalna in njen poglavitni medij je telo, Bučinelovo telo. Kako slednje načenja zastavljeno tematiko? Razgaljen je, ta moški. V samih gatah in mavričnih čevljih, kakršnih smo mimogrede vajeni tudi iz kakšne druge Bučinelove predstave. Polnag pred neštetimi očmi občinstva. Strah ga je in sram. Panično skače semtertja, meče se po tleh, plazi po sencah, skriva za stebri, bežeč pred pogledi, ki bi ga lahko uzrli v njegovi goloti. Ali beži zgolj pred samim sabo? In kakšno travmatično prtljago nosi v kufru?

Ko se v samem sebi malce ustali, obsedi pred kovčkom in nekoliko pomiri, hudomušno zavija z očmi, kot bi se poskušal skriti pred vsem, kar ga še čaka. Kajti takoj zatem ga zafuka na poden. Tam nam Bučinel pokaže, do kakšnih skrajnosti se lahko zvijejo udje, okončine, upogne hrbet, zavije vrat. Ne zmore se dvigniti, tla ga hočejo požreti, zaman krčevito skače kot riba na suhem, gravitacija ga ne izpusti. Nič ne pomaga, ne prepogibi, raztegi, izpahnjenja niti kačje plazenje. Je to pravi dec, ki se plazi kot kača? Kar je takole šovinistično vendarle neka klasična ženska domena. Skratka, uvidimo, kako strašne, umetelno epileptične krče zmore proizvesti človeško telo, kite se mu hočejo raztrgati in koža zmečkati kot škrnicelj, kadar ugotavlja, kaj pomeni biti moški.

A dvigne se, poden od podna vendar ne more trajati večno. Na tej točki predstava poleg vse več oblačil, rdečih hlač in rumenih hozentregerjev zadobi malone šalamunovski preobrat. Kaj mislim s tem: gibalna izvajanja postajajo povsem odpiljena, nesluteno asociativna, groteskna, absurdna, smešna za popizdit, kot je v Šalamunovi poeziji vsak verz nedojemljivo nekaj čisto drugega od prejšnjega. Kaj vem, ne zmore poravnati bokov in stati sloko, ker se mu noga zmerom usloči v lok. Postopoma utelesi križanega Kristusa, ki se dalje prepesni v blesavo vehementno kokodajočega piščanca. Ne vem, če sem že videl duhovitejša teatrska razgibavanja. Si sploh lahko moški, ne da bi se spreobrnil v odfukavajoč absurd, divjo mačko, plazilsko žival ter kapucinsko nuno?

Mimogrede se ponorčuje iz klasičnega sodobnega kulturnega in teatrskega miljeja oziroma tekstopisja ter forme, češ da nima teksta, ker je hotel režiser tirade o ljubezni in revoluciji, dramaturg pa bolj participatorno brechtovski pristop. Dalje ne gre brez ljubezni, se pravi dvorjenja, ki ga razgalja v eno navadno razšopirjeno kokodakanje, ki klimaksira v vrhunskem fuk pecanju. S saksofonom. In pogledom v občinstvo, nekam na sredo in levo. Tam masturbira s tistim saksom, katerega sopihanje, dretje, momljanje je brutalno realistično, ter zija, pošilja jebatorske strele iz oči proti onemu izbranemu gledalcu, gledalki, da z vso za crknit smešno blesavostjo tega početja nehote postaneš malo fovš. Zakaj skozi saks ne seksa tebe.

Ker nimam prostora naštevati vseh krasnih scenic, samo hiter prelet do konca. Morda najganljivejši prizor je, pač v skladu z naslovom predstave, scena britja; na tleh, zajebantsko nanašanje pene po bradi, vratu, zretje vase in na melanholično balkansko muziko drobčken hipec, ko se že obrit intimno spogleda z britvico, zakrkne vase, se stoži in nastavi na razgaljen goltanec ...

Pa se le strese in nadaljuje svojo moško samozajebavanje. Dialog oziroma monolog med pedrsko cmero in boksarsko možatim režiserjem, plašč, ki ga začenja siloma oklepati, daviti, ne izpuščati, tiščati nazaj k tlom, kot bi bila ta možakarska preobleka preveč za nositi ... In seveda krasen duplirajoč finale, karakterni minijaz, ko kufer postane drobčken teatrček, iz katerega se splazi mala izvajalčeva lutka, pleza, se pregiba, priklanja pred še eno bučinelovsko referenco, jato papirnatih jadrnic ... In skupaj s svojo veliko kopijo se slednjič uležeta, umirita in spita, spita, spita ...

Kaj glede izhodiščne zastavitve beremo v tem kratkem preletu predstave? Čisto lahko si v isti koži predstavljamo tudi stereotipno žensko, saj je vse tam: histerija, cmerjenje, neodločnost, cincavost, kače, fuk, nezmožnost dejanja in tako naprej in tako dalje, vse v mojstrski gibalni poeziji. Iz vsega tega zmoremo slednjič prebrati, da je nekaj takega, kakor prevladujoča spolna identiteta, pa moškost, ženskost, pa pravo, nepravo, pač zmerom plod v telo in gib vtisnjene fantazmatske pasti, pred katero na sledi izpolnitve zmerom spodletiš. Le poglejte, kako briljantno se taprav dec ne more pa ne more najti v naši Britvi. Krasen dar za dan žena/žensk.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness