KATEHEZA: OD A-NTIGONE DO Ž-IVADINOVA

Antigona je neka večna dilema, njena srž tli skozi tisočletja in to jo dela nenehno uprizorljivo, lahko bi rekli, da so gledališčniki že skoraj fanatično obsedeni z njo. Njen konflikt s Kreonom dobro prestaja obrabo časa, saj so njuna nasprotna stališča tako univerzalna in in jih je mogoče aplicirati v mnogih drugih kontekstih..

In ko smo že mislili, da smo videli vse verzije Antigone, je tu nova Antigona v režiji Dragana Živadinova z naslovom Ekscentrik: Nenehna Antigona. In tako smo dobili na slovenskih tleh še eno novo verzijo tragičnega grškega mita.

Avantgardizem in retrogardistika pa kozmokinetika pa transcendenca so poglavitni pojmi, ki bi se jih lahko povezalo z Draganom Živadinovim. Estetsko predstava ostaja temu zvesta, ampak celotni zven predstave pa ostaja blizu grudi in njenim problemom.

Nina Ivanišin se po lanski Antigoni v Drami postavlja v čevlje naslovne vloge tudi tu. Vendar tokrat ne igra rockovske upornice, temveč se načrtno Antigona izgradi kot trmasta, ekscentrična, nepopustljiva fanatičarka. »Jaz sem duhovnica. Dobro poslušaj – duhovnica, ne redovnica! Jaz sem duhovna vrednota,« pravi po tem, ko sestavi svoj venček katehez. In prav te kateheze, ne glede na svoj dobesedni pomen, nas provocirajo same po sebi. Gledališka dvorana je tokrat postala prostor, kjer Antigona nastopa in širi in pridiga pred nami svoj nauk.

Antigonino mašniško pridiganje in izzivanje Kreonta spominja na razne verske fanatike. Blaž Šef v vlogi Paža z nemško slovenskim govorom in malo okretno pojavo, ki skače naokoli, pa le neti ogenj razdora. Jezik v predstavi nosi elemente avantgardističnega razbitega jezika in netipičnih dolgih metafor, katerih zametke bi lahko iskali v stari grški tragediji in ki poskušajo ustvariti atmosfero, povzročijo pa patetiko, ki je tokrat v predstavi funkcionalna.

Ismeni, ki jo igra Maruša Majer in tu nastopi skoraj kot polnovredna sodelavka Antigone, ne gre zameriti, da je advokat za sestrine obtožbe, saj še bolje argumentira svoja prepričanja kot Antigona sama. Ni navadna jokica. Deluje še bolj goreča v zagovarjanju ritualov, ima pa še najmanj ritualizirano koreografijo. Gestika, igra na gledalce in koreografija predstave so namreč pretirane in ritualizirane. Igralci z močnimi, ponavljajočimi se gestami ustvarjajo nov jezikovni sistem, ki ga ne bi mogli označiti s slabo igro, saj gre za ritual. Tako tudi Sara Dirnbek kot zbor ali lik, ki je poimenovan M.C., ter Vito Weis kot Kreon z manipulacijo svojih vokalov v formi petja ali psalmičnega mrmranja izstopata kot še en element, ki diši po ritualu.”

Fanatizem, ki tako prežema to predstavo in ga drugače zasledimo na sprednjih in na zadnjih straneh vsakodnevnih novic, se vizualno v predstavi umešča v prihodnost. S kostumografijo, ki deluje kot mešanica kimonov in oblačil iz azijskega gledališča no ali kabuki ter znanstvenofantastičnih medgalaktičnih letov, se zasidramo v nedoločljiv čas med sodobnostjo in prihodnostjo. Tudi prostor, ki zgleda kot klet, vendar ne diši po njej, njegovo širino pa polni miza, na kateri leži Polinejkovo truplo, postavlja predstavo v nek nedoločen čas in namiguje na igralsko skupino skoraj kot na skrivno sekto iz prihodnosti.

Dotakniti se moramo tudi vseskozi prisotnega mrtvega, Polinejka, zaradi katerega se pravzaprav vname drama. Vedno mišljen le kot lik iniciirajočega dogodka iz časa pred začetkom predstave, tokrat kot del scenografije leži na vozičku, ki si ga podajajo zdaj eni zdaj drugi. Davor Janjić v vlogi pokojnega ves čas samo z svojo prezenco opozarja na vse večji nesmisel, ki se odvija okoli njega. Ogenj razprtije skoraj nima več veze z iskrico, ki jo je zanetila ekscentrična želja Antigone, da bi pokopala svojega brata, in se je razbohotila v zagrizeno vročeglavost in religiozni fanatizem, Antigona pa želi postati »duhovna vrednota«.

Antigone po navadi končajo z samomorom, tu pa se zgodba konča že prej, saj pokojni tokrat vstanejo od mrtvih. Živadinov nam ponudi sodbo mrtvih, ki ovrednoti celotno dogajanje in kot nauk na koncu evangelija zaključi predstavo.

Ekscentrik: Nenehna Antigona je predstava, kjer je Antigona ekscentrična fanatična vernica. Grški mit postavlja v kronotopos, v katerem scenografija, kostumografija in jezik kličejo po prihodnosti, hkrati pa še vedno ohranja like, ki so tipični za starogrški mit in se pokloni avantgardističnim gibanjem z začetka prejšnjega stoletja. Vse skupaj pa še vseeno odseva sodobne družbene probleme.