Prejšnji torek zvečer smo bili na sceni v Španskih borcih. Dobesedno. Mehke, rdeče sedeže smo lahko le gledali z navadnih stolov ali pa z blazin, sedeli pa smo kar na odru. Takšen obrat vzbuja nelagodje, ker si predstavo ogleduješ z mešanimi občutki vpletenosti in vpetosti. Ogledovali pa smo si plesno predstavo Skin stalnega ansambla za sodobni ples – En Knap group. Plesalci in plesalke so predstavo plesali ponovno, a kljub temu, da ni bila premiera, je imela kar nekaj novosti.

Ena najbolj zanimivih novitet je, da glasbenik Damir Avdić igra kitaro skozi celotno predstavo; igra skupaj z igralci, giba se po odru in je več kot samo glasbena spremljava. Prizorišče pa ni več samo oder, ampak tudi parter in prazni oblazinjeni stoli. Tako režiser Iztok Kovač publiko pusti brez običajene distance, skoraj da jo postavi v središče uprizoritve ene najbolj nadrealnih literarnih zgodb enega bolj temačnih italijanskih avtorjev. Predstavo Skin je namreč zasnoval po knjigi Koža Curzia [kurcia] Malaparteja. Umeščena je v obdobje, ko je Italija izgubila eno vojno in se odpravljala dobiti drugo, torej od leta '43 naprej. V obdobje, ko so zastave „herojsko“ odvrgli v blato, ne samo pred zmagoslavci, ampak tudi pred poraženci. Pač, pred prvim, ki vkoraka. Skupaj z zastavami, kot bi teptali tudi zdrav razum. Zastrašujoči padec v brutalnost bizarnega obdobja, za katerega se zdi, da nima ne začetka in ne konca. Enako kot se tudi Malapartejev roman že na začetku pogrezne do dna. In tam vztraja.

Plesalci izvrstno nihajo med zahtevnimi deli predstave, bodisi gib reducirajo na prikaz nemoči ali pa karikirajo do bizarnosti. Tako kot sama struktura predstave, je tudi ples namenoma nenatančen. Bebavo izgovarjanje besed v različnih jezikih pa gledalca zmede, ker je besedilo, ki zakotali predstavo v popolno moralno erozijo, navidez nepomembno. Predstavi nam obdobje, v katerem je vse nepomembno in izničeno, od koder se ne da iti naprej, ker tam ni ničesar. Na vsebinski ravni takšna praznina porodi bes, jezo, bolezen. Steklino. Med nabolj močnimi prizori predstave je plesni duo nekega steklega „psa“ in njegovega antipoda, zazankanih z debelo vrvjo. Plesalci svoja telesa ponujajo kot meso, kažejo se brez zadržkov, se slačijo, lazijo ali si nenazadnje na glavo nabijejo kondom.

Tudi odrski žičnati elementi – vrv, lesene palice - niso le revna scenografija, pač pa so enakovredni ali nič-vredni kot katerokoli telo na odru. In čeprav smo pričakovali izbruh iz Avdićeve kitare, tudi tega ni. Avdić je nežen, je konstanten in predstavi daje tako ritem kot tudi melodijo.

Malaparte je po svoje razumel in zapisal dogodke, ki jim je bil priča v drugi svetovni vojni. S svojim romanom Koža je izzval precejšnje reakcije. Nismo pa pričakovali, da bo ta temačna zgodba o moralni destrukciji funkcionirala sodobno tudi več kot pol stoletja kasneje - ali pa je zasluga za to Kovačeva. Konec koncev je v predstavi razen lastne na voljo tudi tuja koža. Izvol'te!

Predstavo je prežvečila Iva A. Boras.