Konec vikenda, v nedeljo, 7. julija, smo se spontano podale v PLAC na predpremiero uprizoritve Konspirološki kabaret v produkciji Društva Matafir. Pa je bila naša odločitev res spontana? Ali smo v bistvu šle z namenom napisat tole recenzijo? Ali pa za odločitvijo morda stojijo UDBA, SOVA, KGB, CIA in še kakšna tajna agencija, ki na skrivaj vlečejo niti družbe in ustvarjajo simulacijo svobodne volje?!

Kaj, če za vse naše tegobe in svetovne krivice niso krivi zapleteni ekonomsko-politični mehanizmi in oblastniška kapitalistična razmerja? Kaj če se vse skupaj z nekoliko več miselne gimnastike da razložiti s teorijo zarote? Ali pa štirimi teorijami zarote?

V Konspirološkem kabaretu ustvarjalna ekipa rovari po domišljiji stvarnih konspirologov, ki je – če odmislimo njihovo PrObLeMaTiČnOsT – res precej domiselna: kdo drug bi si lahko domislil, da so bili najprej plazilci, potem dinozavri, potem ptice, in zdaj imamo na vodstvenih stolčkih vsaj treh slovenskih javnih institucij – vključno z vlado – Goloba?! Kot so zapisali v spremnem besedilu: Najboljše zdravilo za komplekse je polna žlica paranoje! Kabaretsko ekipo predstavljajo prav tako domiselni izvirni liki: QAnon – akhm, PAnon šaman – slovenetski resničar po šabloni ameriških šestojanuarskih vstajnikov, ki ga uporablja Jaka Andrej Vojevec; šanti šanti ploskozemljanka z občutkom za kozmično energijo in družbeno pravičnost, ki jo uporablja Urban Logar; in mišmaš nacističnih, fašističnih in stalinističnih ideologov Don Truplone, v upodobitvi Roka Šinkovca. Kabaretsko dogajanje pa emsijevsko povezuje Beli zajec iz zajčje luknje –Danijela Zajc. Vsi seveda v veličastnih kostumih Katarine Zalar.

Konspirološki kabaret svojo uprizoritveno snov črpa iz 4-chanovskih teorij zarot in jih pretira zgolj toliko, da izpadejo popolnoma farsično. V tem sledi svojemu predhodniku, satiričnemu kabaretu Od paleolita do twita, le da hipernacionalistično fiksacijo protagonistov zamenja za hiperkonspirološko. Vojevec kot avtor besedila in režiser s tem nadaljuje preizkušeni format prepletanja medigre parodičnih ideoloških nasprotnikov z glasbenimi priredbami hitičev in avtorske glasbe Šinkovca in Logarja, ki z zarotniškimi besedili in prepoznavnimi ritmi ustvarijo zabaven poldrugo uro trajajoč večer.

Ampak, kaj če je tudi to v bistvu namerno? Kaj če nas zabavne melodije zazibavajo v goltanje prodajanih bučk in sprejemanje zarotniških teorij?!

Če suspendiramo svoj dvom in prostovoljno začasno nasedemo Matričini predpostavki, da je matrica pesek, ki ti ga mečejo v oči, da te zaslepijo pred resnico, se velja vprašati, kako se ekipa Konspirološkega kabareta spopade s tem peskom in temi »onimi«. Občinstvo se sprva smeji odštekanim povezavam, tekom predstave pa začne opažati razhajanja med njimi, dokler proti koncu Beli zajec ne poveže misli z besedami: »Kakšna prihodnost nas pa čaka, če se še konspirologi ne morejo strinjati, katera zarota je resnična?« To nastopajoče privede do točke, ko namesto predstavljanja svojih stališč dejansko soočijo svoja mnenja. Za razliko od agenta Neota se kabaretska ekipa z Zaroto ne spopade s puškami, veliko puškami, ampak s samim uprizoritvenim učinkom. Če se resnični konspirologi izražajo zgolj preko odmevnih komor lastnih subredditov in podkastov, so se v Kabaretu prisiljeni soočiti tudi med seboj. S tem pridejo do spoznanja, da v resnici stvari sploh niso tako zapletene. Krivi so oni! To so bodisi vesoljci, bodisi kozmične energije, bodisi ta ali ona izrojena družbena skupina. Četudi pa konspirologi ne pridejo do konsenza, kdo je kriv, se strinjajo v tem, kdo je rešitelj. Kdo drug kot Janez Ivan Janša!

Četudi je zaplet predstave nekoliko predvidljiv in neuravnotežen s celoto uprizoritve, velja poudariti, da je Konspirološki kabaret predstava, ki smo si jo šle ogledat predvsem zaradi virtuoznosti glasbenih predelav. Ustvarjalna ekipa je prvenstveno predvsem dobro utečen bend, ki se odlično dopolnjuje tako vsebinsko kot v časovni usklajenosti in likih. Prej kot kritiko bi Konspirološkemu kabaretu zato lahko izrekle pripombi. PLACeva akustika namreč ni omogočala, da bi sleherno besedo priredb lahko slišale; igri pa velja izpostaviti, da bolj subtilna prezenca Zajc in Šinkovca v komornem PLACu učinkuje bolje kot strastna pretirana igra Logarja in Vojevca.

Ampak, če citiramo akademičarko Eve Kosofsky Sedqwick, je paranoja sama vendarle oblika strasti. Kabaretska ekipa odlično demonstrira strast paranoikov v domnevnem razkrinkavanju skrivnih pomenov in zgodbic, v večni bitki za fetišizirano Resnico, ter uspešno demonstrira, kako je tovrstno delovanje v bistvu protidružbeno. V smešenju teh družbenih skupin, ki nam grenijo življenja, včasih sicer zahaja v psihologizacijo namesto sociologizacijo, a ker nastopajoči razen ob sestopu iz sola v zbor ne zapuščajo svojih karakterjev, do takšnega preobrata ni moglo priti.

Konspirološki kabaret pa tudi znotraj omejitev izbranih uprizoritvenih parametrov proti koncu uprizoritve doseže presežek. Slednji temelji na usklajenosti, utečenosti in natančnosti skupine ter domiselnem preboju četrte stene. S tem izpade kot konspirološki kabaret za dejanske konspirologe, ki se jim nekonspirološka publika sicer smeje, a predvsem z zunanje pozicije. Če pa vas zanimajo podrobnosti tega prizora, boste morale počakati na ponovitve kabareta v septembru, saj vam jih danes ne bomo izdale. Nikoli namreč ne vemo, kdo nas posluša…