Današnjo oddajo posvečamo predstavi, ki je bila uprizorjena na festivalu Bitef v Beogradu, predstavi v režiji Bojana Đorđeva Dr. Ausländer s podnaslovom Made for Germany. Direktor festivala Ivan Medenica, ki je na tem položaju od leta 2015, je letošnjo edicijo festivala zasnoval pod sloganom »Mi – junaki svojega dela«. Ta parola naj bi določala vsebinsko usmeritev predstav, ki naj bi obravnavale problematiko delavca v sodobni družbi, poleg tega pa tudi način in organizacijo dela v uprizoritvenih praksah. Različno tematizacijo slogana lahko prepoznamo v obeh slovenskih predstavah, ki sta bili predstavljeni v glavnem programu festivala. V Krizah Žige Divjaka delavci različnih poklicev tvorijo skupino nastopajočih. Solo Nine Rajić Kranjac pa premišlja avtoričin položaj umetnice v gledališkem sistemu in na lestvici uspeha, na kateri je kot režiserska dosegla praktično vse, kar je mogoče doseči v slovenskem gledališču.

Na tekmovalni program je Medenica uvrstil tudi dve srbski predstavi, ki se tematike dela in pozicije delavca lotevata na podobno različna načina. Avtorski projekt Maje Pelević in Olge Dimitrijević Svet bez žena obravnava položaj žensk na srbski gledališki sceni, posebno v času epidemije, ki je negativno vplivala na obseg in možnosti dela. Dr. Ausländer pa delavstvo tematizira na vsebinski ravni ter predstavi množične migracije in odhajanje srbskega zdravstvenega kadra v Nemčijo. Vse omenjene predstave povezuje pristop k ustvarjanju, ki se oddaljuje od klasičnih hierarhij in form ustvarjalnega procesa. Predstave vključujejo vsaj nekatere principe snovalnega gledališča, ki sloni na skupinskem avtorstvu, poleg tega pa za izhodišče ne jemlje dramskega teksta, ampak drugačne predloge in materiale.

Osnovo za uprizoritveni tekst Dr. Ausländerja predstavljajo intervjuji s trinajstimi zdravstvenimi delavci različnih socialnih profilov in stopenj izobrazbe, ki so se odločili za odhod v tujino, to načrtujejo ali so se od tam vrnili. Dramaturginji predstave Tanja Šljivar in Mina Milošević sta dokumentarni material uredili in vanj dopisali bolj literarne pasuse. Realnost dogajanja nakazuje tudi prostor, kjer se uprizoritev odvija. Predstava je namreč postavljena v predavalnico na Medicinski fakulteti Univerze v Beogradu. Prav ta predavalnica anatomije v obliki amfiteatra je tisti prostor, v katerem se izobražuje kader, ki bo večinoma odhajal na delo drugam. Tako tudi zazveni vsa ironičnost podnaslova »Made for Germany«, ki kaže na nekakšno proizvodnjo po tekočem traku. Ambient je sicer zanimiv, a se predstava na prostor veže le na simbolni ravni, zato bi se lahko odigrala tudi drugje.

Dr. Ausländer se začne obetavno in prikupno duhovito. Igralki in igralca vstanejo izza klopi, kjer so sedeli ob publiki, ter v rahlo polomljeni, a ne karikirani nemščini hvalijo nemški teater, ker, kot vemo, nemški proizvod je dober proizvod. Ko se spustijo na prostor predavatelja, začno z vajami za učenje nemščine. Ponavljajo izraze za bolečino in bolezenska stanja ter besedišče, ki pritiče poklicu medicincev. Nato sedejo za kateder, kjer razen manjših odrskih akcij in premikov preživijo preostanek predstave. Igralki in igralca postanejo nekakšni prevodniki za dokumentarne izpovedi. Pri tem se ne preobražajo v različne like oziroma osebe, temveč brez posebnih oznak podajajo izkušnjo zdaj ene, zdaj druge intervjuvane osebe. Organizaciji teksta pomagajo projicirani naslovi vsebinskih segmentov, kot so razlogi za odhod, trenutek odločitve, prijateljstvo, vključenost v novi kolektiv …

Uprizoritveni tekst je izjemno gost. Igralci uro in pol govorijo brez predaha, ki bi jim nemara prišel prav. Predvsem pa bi koristil gledalcu, ki bi mu dal možnost odmora ali vmesne refleksije. Po drugi strani pa se zdi, da je še tisto malo odrskega dogajanja, katerega funkcija je verjetno razgibanje besedne gmote, odveč. To gre pripisati nedomišljenosti izbranih akcij, ki delujejo vrinjene, pozunanjene in odrsko precej nezanimive. Igralci se na primer med predstavo iz običajnih oblek preoblečejo v bele uniforme medicinskih sester. To se zgodi postopoma. Najprej se preobleče Željko Maksimović, čez nekaj časa Olivera Guconić, nato Dragana Varagić, in ko se predstava že preveša proti koncu, še Aleksandar Đinić. Princip, ki bi določal trenutek za preoblačenje, četudi morda obstaja, ni očiten.

Vnebovpijoč primer nepotrebne akcije je tudi posnemanje pregleda telesa. Igralci občasno tipajo ude, trebuh, vrat soigralca, a tudi ti gibi in njihova umeščenost v tekst se zdijo naključni. Predstava se proti koncu vsebinsko razširi na globalno vprašanje migracij. Ob projekciji črno-bele fotografije nam igralci predstavijo, kako je po padcu komunizma v Albaniji okoli dvajset tisoč ljudi na prenatrpani ladji odrinilo na tvegano plovbo v Italijo. Seveda je dogodku sledilo tudi masovno vračanje v Albanijo in praktično nihče od potnikov v Italiji ni našel boljšega življenja. Sicer pretresljiva zgodba poprejšnjo vsebino pravzaprav razvodeni, s tem ko želi srbski primer umestiti v univerzalen kontekst. Vseh migracij namreč ne gre metati v isti koš, poleg tega je mikro svet odhodov srbskih zdravstvenih delavcev v Nemčijo dovolj dobro razdelan, da jo je gledalec sam zmožen povezati s širšo problematiko migracij.

Na žalost se predstava zaplete v pretenciozen zaključek, ko veliko platno, na katerem je natisnjen zemljevid sveta, potuje prek gledalcev tako, da si ga predajajo, od dna predavalnice vse do vrha amfiteatralnega avditorija. Kljub gledališko nezanimivi uprizoritvi pa sta vsebina in s tem uprizoritveni tekst dobro dodelana. Uspe se jima namreč izogniti moraliziranju. Odločitve za odhod ne vrednotita kot dobre ali slabe, prav tako ne vrednotita odločitve nekaterih posameznikov za vrnitev. Namesto tega se osredotočata na predstavitev človeka, ki je v to odločitev prisiljen, in predstavita, kaj dobrega in slabega mu ta pot prinaša. Znotraj osebnih izpovedi so smiselno dozirani in vpleteni tudi sistemski problemi srbskega zdravstvenega sistema, kot so korupcija, nepotizem, prezaposlenost in diskriminacija ter izkoriščanje tuje delovne sile v Nemčiji.

Tekst se z isto mero ironije in kritičnosti loti tako srbske kot nemške družbe in sistema. Seveda Nemci na kavi s prijateljem nikoli ne obsedijo za uro ali dve, kar tako, brez razloga, a tudi oziranje po preteklosti in domu ni prav nič nostalgično. Morda je »naša kultura«, na katero se sklicujejo intervjuvanci, res bolj odprta, glasna in prijazna, kar človek v tujini tudi pogreša, a hkrati imajo določeni posamezniki od vse te odprtosti, če tu omenimo samo v predstavi izpostavljeni odnos do homoseksualcev, le malo koristi.

Fotografija: Festival Bitef