Nepohujšljivost

Nepohujšljivost

Oddaja
29. 1. 2018 - 13.00

Pa smo jih dočakali, Cankarjevo leto, Cankarja o Cankarju, Cankarjev dom, Cankarjevo farso, gala premiero Puhujšanja v dolini Šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja in priredbi ter dramaturgiji Žanine Mirčevske, prvi gledališki spektakel leta in koprodukcijo Drame, MGL-ja in – Cankarjevega doma. Kako se lotiti te očitno razkošne produkcije, ki jo med drugim tako ali drugače sponzorirata denimo Gorenje in Petrol? Naj bo za začetek dovolj obrat slavne Marxove briljantne introdukcije, tako hvaležnega navedka ob raznih obhajanjih. Pohujšanje v dolini Šentflorjanski je praizvedbo doživela kot farsa, njena zadnja ponovitev pa spominja bolj na tragedijo.

No, čisto brez postranskih reči, nedogledno ponavljanih v nedogled, ne bo šlo, ker nekaterih stvari pač ne moreš ponoviti prevečkrat. Na svetu verjetno ni tragičnejše reči od slovenske kisle smetane. Pahor, Brglez, Kadunc, krzneno šopirjenje, trepljanja po ramenih, pokroviteljska srečavanja in hihitanja v polišpano bleščečem podtalju tega hrama naše kulture, izvorno modernistično zasnovanega, ljudskega kulturnega centra, danes pa… Ja, samobitnost, samostojnost, neodvisnost, beri: nebitnost, nesamostojnost in odvisnost te travestije od države, že že, ampak kako človek ob vsem tem ne bi spetinspet živo podoživljal nekdanje Žižkove teoretsko teroristične briljance, fuknit v luft ves ta hohštapleraj.

Ah. Če se vrnemo oziroma nadaljujemo s predstavo. Iz nje je velo nekaj duhovno močnejšega od vseh njenih vkup danih posamičnih manifestacij. In slednje sploh niso slabe, mestoma so celo zelo dobre. Video, denimo, posebej super časovna manipulacija z zemljo in lobanjo v uverturi. Muzika, trio v živo, deloma v orkestralni jami, deloma za orglami ter z nekaj res duhovitimi glasbenimi domislicami. Mogoče malo manj sam gol gledališki medij, tj. dokaj neposebna kostumografija, scenografija, momljajoče nosljajoča, a vendar fino skoreografirana Jacinta. Še dobro, da ženska vobče že v samem tekstu nima dosti besede. A nasploh z izjemo protagonista-antagonista Uroša Smoleja igra ostaja bolj ali manj zakrčena v teatralnem glumaštvu z vehementnimi gestami in trojno podčrtano artikulacijo. Vsakič ko Primož Pirnat zakriči Molči gnida!, kot bi vrgel petardo, si hočeš zamašiti ušesa. Seveda pa spet ne smemo pozabiti na že ponarodele fuk forice slovenskih gledališč.

A vse to, kot rečeno, samo po sebi niti ni ne vem kako zgrešeno, prav tako je dobrodošla gesamtkunstwerkovska ambicija predstave, ki zgošča glasbo, petje, gledališče, ples, video in tako naprej. S čimer se vračamo k predstavinem prej omenjenem duhovljenju, katerega celovit vtis se slednjič skipari v tragično grimaso. Tragično tu ni mišljeno kot sublimna dramska forma, temveč nekategorialno, opisno, da ne rečem občutenjsko ali bivanjsko. In tega lahko v polni meri izrazi le prekomerno pretiravanje prekipevajoče slovanske krvi.

Vem, da te dni slehernik ne more prehvaliti večne aktualnosti Pohujšanja, kritike moralične dvoličnosti, novih obrazov, odnosa do umetnosti, umetnikovega položaja v družbi, državi, čeprav se človek le nehote vpraša, kdo razen Angelce Likovič kje vidi kakšno pohujšanje in koliko trpi umetnik, udeležen v pričujoči produkciji, a kapiramo, obletnice, aktualnosti, aktualiziranja, kulturno recikliranje, vse to ima določen razumljiv sentiment. Vendar sam tekom ogleda predstave skoraj nisem čutil ali raje živel drugega od - odtujenosti. In ne mislim brechtovskega efekta, temveč čisto golo, vulgarno odtujenost. Kaj se dogaja in kaj za en kurac delam tukaj.

Že videna nepovezanost z ničimer, kar bi vsaj kolikor toliko imelo kakšen dejanski umetnosten, kulturni, življenjski in mišljenjski hasek, karkoli že to pomeni, karkoli, s čimer bi lahko vzpostavil eno resno miselno, kreativno, magari realpolitično vezo. A, del scenografije je ograja. Saj je mestoma malo smešno, kakšna finta je kul, nenazadnje je sam tekst precej piker, celo preciničen, da se posledično prepovečuje v absurd. Zato menda farsa. Vendarle pa bi rekel, da ima klasično gledališče, kakršnemu smo priča ne samo s to predstavo, podobno potujčevano usodo kot opera, zato mogoče ni čudno, da se ji pričujoče pohujševanje tudi malce približa. Kar mi je klofotalo srce, lahko pove naslednje sosledje. Teater je mrtev. Poezija je mrtva. Cankar je mrtev. Pri čemer trdim, da je eden najboljših piscev v slovenskem jeziku. V tem je tragičnost predstave, zato nadaljujmo s farso. Naj živi smrt! Kulturne nepolitike, pozivanja k branju, teatrskih spektaklov, stebrov družbe, družabne smetane, Ivanovega smetenja in smetenja po Ivanu.

'Mi vemo, kar vemo: da je umetnost zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog,' pravi župan. No, Pohujšanje v dolini šenflorjanski ni ne zakrpano, ne nečisto, ne nadložno. 'Doline šentflorjanske ni blagoslovil Bog zato, da bi redila in pitala umetnike, tatove, razbojnike in druge postopače,' pravi malo prej. To ironijo lahko za konec sprevržemo v resnost in se prav ob tej predstavi vprašamo, zakaj jih torej pita in redi. Hja, ker so neškodljivi. Odtujeni. Nepohujšljivi.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

stari moj Cankarjev Dom je šel v biznis. našel so si res promo sponzorje. tale bejbi, direktorica je nanjušila keš. nikoli ni znala veliko o teatru in pomenskosti tega kar vidi na odru - ampak keš ji je pa vedno dišal. umetniška vodja cankarja res ne bi mogla biti - lahk pa je keš vodja. kva je že njeno ime? Uršula Cetinski bi mogla bit a ne? še dobro da maltretira vse svoje sodelavce, jebi ga - šiba je šiba.

nikol ni prou, niti ko jih pita, niti ko jih strada. v cankarju krzno, na metelkovi irokeza, vsaka čreda sama svoj hohštapleraj. še dobr, drgač ne bi mel razloga za pizdakanje. loh tut besedno spretno a la zorec, če pač je filing in ti to paše.

drugače pa,prebava je v redu?

Tukajšnji režiserjev komentar pove hkrati tako rekoč tudi vse o možnem umetniškem dometu njegove predstave. Škoda, sploh ne mislim, da vedno fali (ker ne), sam naj bo takrat ko vendarle fali, vsaj malo samokritičen. Itak pa so predstavo z izjemo Zorca vsi skovali v zvezde. A tam pa prebava zih štima? Saj serješ lohk tut drek, ki režiserju diši.

meni paradižnikova juha ne diši,zato tudi ne vem kako je z njo.ko sem delal na študentu nisem komentiral pop muske,ker mi gre na živce,tudi danes je prenesem,zato sem vrtel reggae in ga tudi komentiral.zvedel sem marsikaj o počutju recenzenta,o prebavi pa nič...urša je dolgo delala na tem radiu in pisala je o teatru,tudi o cankarjevem domu.zdaj je prevzela to odgovornost in ker za pohujšanje ni dobila denarja,si je poiskala sponzorja.tudi sicer si mora polovico denarja prislužiti cd sam...a to vas gospod anonimnež verjetno sploh ne zanima.res z užitkom bi rad kaj prebral o predstavi in žal mi je da prav na "mojem" radiu ni več gorečih spremljevalcev teatra. z kritičnostjo pa nimam problema...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.