Pred tremi leti smo si v Cankarjevem domu lahko ogledali mednarodno koprodukcijo Moby Dick v režiji Norvežanke Yngvild Aspeli. Šlo je za lutkovno uprizoritev za odrasle po motivih velike literarne klasike. Kot omogoča Melvillova literarna predloga, se je uprizoritev razbohotila v dramatičen spektakel. Oder so si prisvojile lutke v naravni velikosti, ki jih je pod pretanjeno oblikovanimi lučmi animiralo kar osem animatorjev. Vizualno, zvočno in animacijsko osupljiva uprizoritev je ostala nekoliko neizčiščena le na ravni pripovedovanja in soumeščanja igralca in lutk. Lani je bila premierno uprizorjena nova predstava izpod režijske taktirke Aspeli, ki si je vlogo režiserke tokrat delila s Paolo Rizza. Letos smo jo lahko videli tudi v Cankarjevem domu, v okviru 17. festivala Lutke. Zlasti v elementih vizualne podobe nova predstava spominja na uprizoritev obsesivnega lova na kita, vendar gre za temeljno drugačen uprizoritveni pristop, ki je, posebej kar zadeva mesto izjavljanja in odnos med igralcem in lutko, občutno bolj premišljen in dodelan kot nam znana predhodnica.

Tudi tokrat si je režiserka za predlogo izbrala v literarni kanon trdno usidrano delo, in sicer Noro ali Hišo lutk Henrika Ibsena. Uprizoritev dokaj zvesto sledi fabuli predloge. Nora je srečno poročena in ima tri otroke, njena idila pa začne kopneti, ko postane žrtev izsiljevanja. Nora si je namreč sposodila denar za potovanje, ki je omogočilo, da je njen mož prebolel bolezen. Ker ženska 19. stoletja ni imela kaj početi z denarjem, je podpis za posojilo ponaredila, kar pa se je takratni družbi in, še bolj usodno, njenemu možu zdelo skrajno nemoralno in škandalozno. Možev odziv razblini njegovo iluzorično različico, v katero je verjela Nora, zato se na koncu razočarana odloči, da ga zapusti.

Aspeli in Rizza na odru ohranjata lutke v človeški velikosti, mednje pa postavljata le eno samo animatorko-igralko. To vlogo je za slovensko občinstvo odigrala Maja Kunšič, prvakinja Lutkovnega gledališča Ljubljana. Uprizoritev Noro postavi kot pripovedovalko, s čimer ji posebej spočetka zagotovi distanco do lastne zgodbe ter tako ustvari prostor za vzpostavljanje odnosa do slednje, ki je pretežno ironičen. Te vloge ne gre podcenjevati, Kunšič namreč večino predstave sočasno uteleša pripovedovalko-igralko in edino animatorko več lutk na odru, s katerimi stopa tudi v interakcije. Maja Kunšič, ki jo sicer poznamo kot natančno animatorko, gibko sinhronizatorko in tudi kot igralko, je vlogo Nore dovršila izredno suvereno in z njo prevzela in prepričala s svojim vsestranskim igralsko-animatorskim razponom. Kunšič s subtilnimi, a doslednimi in jasnimi variacijami v barvi glasu že od začetka razlikuje med Noro – solo pripovedovalko in Noro – članico gospodinjstva Helmer in meščanske družbe 19. stoletja, v nadaljevanju pa s taisto natančnostjo in občutenostjo gradi Norin razvojni lok stopnjevanja njene osebne stiske.

Predstava ne prikriva dejstva, da Noro doma obkrožajo lutke. Izbran medij, ki ga ponuja že Ibsen z naslovom Hiša lutk, uprizoritev raziskuje na več ravneh. Vsi so lutke svojih družbenih vlog, celo ali predvsem za zaprtimi vrati družinskega doma. To, da na začetku edinole Nora ni lutka, in tudi njena pozicija pripovedovalke omogočita globljo psihologizacijo Ibsenove naslovne junakinje, obenem pa mojstrska igralska kreacija jasno pokaže, da tudi Nora igra svojo vlogo, kadar izstopa iz svojega notranjega sveta oziroma izpovedi.

Ontološki prepad med Noro in drugimi ljudmi v njenem življenju uprizoritev preči s stilizacijo, zlasti na ravni igre. To je odlična rešitev, da igralka ob lutkah na odru ne deluje docela potujitveno. Realističnim tendencam navkljub je namreč jasno, kdo je lutka in kdo ne. Stilizacija v igri utrdi Norino animatorsko-pripovedovalsko pozicijo. Od začetka igrivo in koketno občinstvu pripoveduje zgodbo o svojem življenju in jo dopolnjuje s hudomušnimi komentarji. Obenem uprizoritev ta kontrast izkorišča, da ponazarja, pogosto s humorjem in morbidnostjo, izpraznjenost in narejenost odnosa v družini Helmer, kar je morda najbolj izrazito prav v Norinem odnosu z njenimi otroki. Nora v družinskih odnosih ne more delovati iskreno; čeprav je obdana z lutkami, je ona tista, ki igra vlogo: vlogo škrjančka, ki ne sme žvrgoleti nobenih napačnih tonov, kot reče njen mož.

Kunšič z lahkotnim prehajanjem med glasovi, s premiki svojega telesa in lutk ter s prilagajanjem lučem kljub svoji očitni navzočnosti lutkam vdahne določeno mero avtonomnosti in življenja, ki tekom predstave narašča sorazmerno z Norinim izgubljanjem nadzora, pod videzom katerega se skrivata nepopustljiv nadzor in natančnost igralke-animatorke. Medij uprizoritve ni arbitraren, ampak je izkoriščen za raziskovanje in zunanji prikaz Norine duševnosti, njenega odnosa z drugimi in razmerij moči v teh odnosih. Ko Nora izgublja avtonomnost in možnost svobodnega usmerjanja lastne usode ter postaja lutka v vrtincu družbenih norm in zakonov, postaja lutka tudi dejansko, obenem pa izgublja distanco, ki jo je imela na začetku. Prav po pripovedovalsko torej sestopa v dramatični sedanjik. Tako režijsko kot igralsko je ta prehod izveden postopoma in učinkovito. Maja Kunšič neopazno spolzi v nov igralski register, ki opušča stilizacijo ter Norino stisko jemlje resno in občuteno, s čimer ji pridaja psihološko globino. Norin mož Torvald pa doživi ravno obratno transformacijo in iz lutke postane človek ter zadobi popolno avtonomijo. Lutka se raztrešči in na oder stopi igralec Viktor Lukawski, ki ogrozi Norino mesto pripovedovalke, predstavlja grožnjo, da Norina zgodba ne bo več njena. Protagonistka je tako duševno kot psihično vse bolj ujeta.

Znak dobre adaptacije je tudi pripravljenost režiserk, da spremenita izvorni literarni material, skladno z možnostmi, ki jih ponuja medij lutkovne predstave. V Hiši za lutke se motivni drobci iz Ibsenove drame pojavljajo na vizualni ravni. Najbolj izrazit primer je gotovo tarantela, ki ni več italijanski ples, v katerem lahko Nora družbeno sprejemljivo izrazi zatrti del sebe, kot je to v izvirniku, pač pa na oder prodirajo vse večji pajki tarantele, dokler največji Nore ne požre. Norin ples v uprizoritvi torej postane vizualna zaostritev in dodatno stopnjevanje Norine stiske.

Ko smo pred leti gledali uprizoritev mrzličnega lova na belega kita, si verjetno nismo mislili, da se bomo s poetiko Aspeli naslednjič srečali ob intimni družinski zgodbi. Toda ustvarjalna ekipa je Ibsenovo klasiko več kot uspešno izgradila v lutkovni izvedbi. Ob sijajni dramatizaciji v ospredju ostajajo lutke in možnosti njihovega preigravanja na različnih ravneh. Hiša za lutke je tako odličen primer širine izraznosti lutkovnega medija, ki ni omejena le na mimetično prikazovanje, pač pa je lahko še marsikaj več. Klasična Ibsenova drama v lutkovni preobleki deluje sveže in s subtilnimi dodatki avtorskih replik nakazuje razsežnost in relevantnost tem, ki jih izvirnik odpira, tudi za sodobnega človeka. Dramatizaciji uspe spoštljivo slediti literarni klasiki, a hkrati z besedo ali repliko le toliko premestiti poudarke, da Hiša za lutke zazveni še nekoliko bolj poznano.  

Med lutke je šla Tjaša.