#niti hibridno niti preveč radikalno

#niti hibridno niti preveč radikalno

Recenzija dogodka
14. 4. 2015 - 13.00

Gledališki performans #pornographia so organizatorji oglaševali kot radikalni gledališki performans, kar je prej kot kakšno blazno vznesenost povzročalo nekakšno skepso. Namreč, ko nekdo znotraj današnjih diskurzivnih pogojev na umetniško delo, ki ga že tako ali tako poimenuje #pornographia, nalepi še označevalec “radikalno”, si s tem nemara naredi več slabega kot dobrega. Mislim seveda na to, da raba označevalcev kot so radikalno ali eksperimentalno, da o političnem ali transgresivnem sploh ne govorim, sproža nekakšen nezaveden vzgib skepse. Kajti radikalno, eksperimentalno, politično in transgresivno samo ne pojasnjuje ničesar, ono samo bi moralo biti pojasnjeno, če parafraziram besede nekega znanega filozofa, katerega ime niti ni pomembno. Pojasnjeno, to se pravi premišljeno, to se pravi, proizvedeno bi moralo biti ravno skozi formo gledališča, skozi njegove principe kreiranja življenja in sveta, kar pa je v resnici veliko bolj skromno početje kot se sliši.

Pa vendar ima skepsa, o kateri tu govorim takorekoč iz izkušnje, iz povsem subjektivnega določila, tudi svojo hrbtno stran; pravzaprav, da bom bolj natančen, skepsa iz distance, ki je njen način biti, porodi tudi neko željo, če že ne željo, pa vsaj čudenje, radovednost, ali preprosto rečeno, firbec, da ne bo vse spet tako šminkersko filozofsko-platonistično povedano. In res, druga ponovitev radikalnega gledališkega performansa #pornographia se je pretekli petek dogodila pred polno in razprodano dvorano Mini teatra. Dvorana je sicer mala, toda nikakor ne tako mala, da bi s to informacijo interpretativno onečastil realizirano zanimanje za dotični gledališki performans pri konzumentih sodobnih uprizoritvenih produkcij.

Malce daljši uvodni ekskurz sem si na tem mestu dopustil tudi zato, ker o sami predstavi z recimo temu prvostopenjske fenomenološke perspektive ni veliko za povedati. Kot piše v spremnem tekstu, ki skoraj do potankosti opiše dogajanje na odru. “Njuno srečanje ni naključje. Je motiv. Medtem, ko nam Adele daje občutek šibke in vase ujete posameznice, se nam Emma predstavi v luči popolne svobode. Kot želja, ki se je manifestirala v osebi. Med njima se vzpostavi navidezna distanca, ki se vseskozi zmanjšuje, v neki točki pa popolnoma izgine. Razmerje moči se izenači in odprejo se nam vrata njune intime. Če #pornographia draži, potem gre za draženje čustev. Skozi pogovor jih postopoma razkrivata, vprašanje ljubezni pa ju dokončno razgali. Emma postane žrtev lastnih prepričanj, njena moč počasi skopni in vlogi se zamenjata. Besede niso več potrebne, ostane samo tišina.”

Gledališki performans #pornographia nadaljuje specifično prakso hybridTheater režiserja Alena Prošića, ki skuša skozi multimedialni gledališki projekt na novo premisliti in konstituirati gledališki medij, predvsem preko hibridne povezave med filmskim in gledališkim medijem. Nekako v obratni smeri torej kot video art, ki je črpal predvsem pri mediju performansa. Medtem ko je Prošić pred slabim letom in pol za gledališko predstavo Antikrist kot izhodišče jemal istoimensko von Trierjevo stvaritev, je tokrat za izhodišče in podlago jemal La vie d'Adele, realistični sedmoumetnostni zvarek Abdellatifa Kechicha - film, ki je postal famozno prepoznaven predvsem po eksplicitnih lezbičnih seks scenah.

Temu sledi tudi #pornographia, ki na začetku performansa skozi formo dramskega dialoga na scenografsko čistem odru reprezentira srečanje med likoma iz filma, Adele in Emmo, ki jo uprizorita Maša Grošelj in Lara Vouk. Skozi približno petidvajsetminutni dialog, ki je podprt s statično uprizoritvijo, saj se igralki/performerki, obrnjeni druga proti drugi, počasi zbližujeta, se izriše njun psihološki tip in njuno razmerje, kot bi rekli z bolj klasičnim dramsko-kritiškim diskurzom. Potem pa se Adela in Emma oziroma Maja Grošelj in Lara Vouk strastno poljubita in dobesedno ter eksplicitno pofukata. Lahko-bi-rekli-drama se zaključi, ko Adel po seksu obleče Emmina oblačila, si prižge čik in se odpravi med občinstvo, kar reprezentira transformacijo njunega razmerja in nastalo distanco, vendar to niti ni tako pomembno.

Je pa pomembno, kot prvo, da Prošić s #pornographio, podobno kot s predhodnikom Antikristom ne uspe doseči tega, kar bi rad dosegel s konceptom hibridnega gledališča – gledališča, ki bi lahko razmišljalo na filmski način. Prav nasprotno, klasično gledališko reprezentacijo zgolj podvoji s filmsko. Filmski dialog in filmski prizor postaneta zunanja realnost, ki postane predmet gledališča, toda le kot predmet gledališkega mimezisa. Namesto da bi se ta nova (zunanja) realnost gledališkega dogodka multiplicirila in poustvarila kakšno novo gledališko realnost, se zgolj posnema. Ali, tudi drugače rečeno, namesto literarne/dramske podlage nastopa filmska, kar seveda ima nek potencial, ki pa ostane popolnoma neizkoriščen in nepremišljen. Tej tezi v prid govori uporaba precej klasičnih uprizoritvenih strategij in odsotnost raziskave tako gledališkega kot filmskega medija. Kajti nikoli ne bomo do potankosti vedeli in določili, kaj je gledališče in kaj je film, kaj šele tisto, kar bi lahko nastalo med enim in drugim.

Pri tem se je pač treba zavedati, da je vsak medij po svoje že hibriden medij, kar je s slavno konstatacijo izrekal McLuhan. Da je medij sporočilo pomeni natanko to, da je sporočilo oziroma vsebina enega medija nek drugi medij, vsebina pisave je namreč govor, tako kot je pisava vsebina tiska in kot je gledališče na nek način vsebina filma, ali pa obratno, kot nemara želi Prošić. Usodo in pomen gledališča v kulturi in svetu, ki sploh ne obstaja brez medija filma in tehnopolitike podob, bi morali kot prvo premisliti skozi načine in mehanizme, na katere medij filma gradi lasten filmski svet, ki je prežel in poustvaril kulturo kot tako. Ta premislek pa mora biti sočasen premisleku, kaj so tisti uprizoritveni mehanizmi in strategije, ki tvorijo nenadomestljivo in odprto formo, imenovano gledališče. Sicer pa so to nekako osnove, nekakšni miselni krokiji, iz katerih bi se šele lahko porodilo kaj radikalnega na nivoju samega (gledališkega) medija.

Ravno radikalno in transgresivno pa je tudi tisto, kar Prošića najbolj intrigira. Radikalno kot neka sila, ki je hkrati najbolj oddaljena, ekstremna. Zaradi te dolžine pa tudi najbolj blizu, je bližina oddaljenosti same, nekaj, kar tisto blizu karseda oddalji. Radikalno kot mejna izkušnja, ki desubjektivira in na ta način proizvaja potenciale spremembe. Ta in takšna sila je gledališču imanentna že od dionizičnih izvorov dalje, njeno sodobno formo pa so prakticirale predvsem performativne uprizoritvene metode, preden se je ta zaprl v gledališki performans kot pretežno kodiran gledališki element.

#pornographia skuša moč radikalnega ustvariti zgolj z enim elementom – eksplicitnim homoerotičnim seksualnim oziroma pornografskim prizorom. Po eni strani tovrstna poteza ravno negira premislek same radikalnosti in performansa, pravzaprav želje in gonila radikalnosti, kot tudi samo formo pornografije kot uprizarjanja, saj je preveč pričakovana, na prvo žogo, kot se reče. Po drugi strani pa gre po svoje tudi za afirmacijo, saj sodobno gledališče vendarle ne poka od eksplicitnih seksualnih prizorov. “Kdaj je v slovenskem gledališču nazadnje izbruhnil kakšen – kakršen koli, najsi bo seksualni, religiozni, politični škandal?”, se nekje sprašuje Lukan. Toda, mar ni bolj vprašanje ustroja takšne šibke želje, ki že na začetku odloži premislek o škandalu samem?

Oziroma: problem pri dotičnem performansu je, da iz seksualnosti ne naredi radikalnosti – ne naredi pornografije. Upoštevajoč zgodovino uprizoritvenih strategij gre namreč za nanašalnost na obrat od igre k performansu, ki naj bi bil ravno neke vrste “vdor realnega” v gledališče in nasploh v umetnost – kri, seksualnost, koitus, meso, izločki, bolečina, življenje. Performans je tako tista praksa, ki je nemara najbolj preizprašala globoko “strast do realnega”, ki je danes rezultirala in skrenila v hiperrealnosti in prikrivanju tega, da lahko realnost le iznajdemo, ne pa najdemo. Vsako spraševanje, ali je šlo pri seksu na sceni zares, kar z drugimi besedami pomeni, ali so bili kriki sproženi z vzvodom igre ali užitka, je tako popolnoma odvečno in impotentno. Če kaj, potem bi si morali zastavljati artaudovsko vprašanje: kako iz te seksualnosti in ugodja, imenovanega seksualnost, v pogojih današnje (hibridne) medijske realnosti narediti krutost, ki bi lahko bila tudi drugo ime za radikalnost in posebno gledališko izkušnjo?

Vseh teh vprašanj in problemov#pornographia ne odpira, prav tako kot se tudi zdi, da se ne zaveda zgodovine radikalnega in v “realno” obrnjenega performansa. Tako dobimo le performativno dekontekstualiziran pornografski uprizoritveni element. Morda pa bi se moral recenzije lotiti pri čisto drugem vprašanju in oceniti, kakšen fuk smo pravzaprav sploh gledali in doživeli. Toda morda bi prišel do istih odgovorov ...

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Maša Grošelj ne Maja

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness