Prehod avtentičnega v ponarejeno

Prehod avtentičnega v ponarejeno

Recenzija dogodka
26. 11. 2012 - 13.00

Bela kulisa, ki predstavlja stene in vrata nekega meščanskega salona, se nenadoma odpre na oder, kjer za preprosto mizo, na kateri stoji le nekaj plastenk z vodo, sedijo v črne moške obleke oblečeni igralci in igralke, ki imajo vsi narisane povsem enake brčice. Skozi odprte kulise gledalci v dvorani zrejo v zaodrje. Tam za enako mizo, kakršna je ta na odru pred njimi, sedijo igralci, ki trenutno ne igrajo v dramski igri Klistirajmo Srčka!. Na mizi imajo, poleg plastenk z vodo, še mandarine.

Kulise se ponovno zapro. Igra se nadaljuje, podobnost s Chicom, Harpom, Zeppom in Grouchom je očitna. Hitri, premeteni dialogi, zajedljive šale. Izjemno intenzivna igra, povsem v slogu vodvila, v kateri blestita predvsem Ivan Peternelj in Neda R. Bric, odigrana v maniri bralne predstave v dobro uro trajajoči predstavi razkriva trhle družinske in družbene odnose, dvoličnost in neavtentičnost dramskih oseb.

Prav neavtentičnost pa je tisto, kar je z edinim režiserjevim napotkom prepovedano v zaodrju, kjer na ozadju družinske komedije poteka drama. Igralci sedijo za mizo, ob stopnjevani napetosti manično lupijo mandarine. Brez režije, brez dramskega besedila, brez odra, brez igre, poskušajo slediti Frljićevemu navodilu: Izzovite bolečino drug v drugemu!

Predstavo v zaodrju Dario Varga označi kot ''psihiatrično seanso'', trdi, da je to vse skupaj ''za en kurac'', na koncu pa Željko Hrs pripomni celo, da gledališče, ki mu odvzamemo vso fikcijo, ni več gledališče. Naloga igralca pa je po njegovem mnenju igrati, ne razkrivati svoje resničnosti.

Vprašanje je torej, kje je meja med fikcijo in tistim, kar je resnično: so igralci, ki igrajo v prestavi Klistirajmo Srčka!, res manj avtentični? V zaodrju hitro postane jasno, da igralci ves čas premlevajo ene in iste teme, se na silo pogovarjajo o svojih zasebnih življenjih in svojih medsebojnih odnosih. Tu in tam se pokaže resnično čustvo, kakšna avtentična reakcija, večino časa pa gre celo za precej manj avtentične dialoge, kot so tisti, ki v istem trenutku potekajo na odru. Igralci sami trdijo, da so izpeti. Zgodbe ponovljene. Prepiri, ki so ponovljeni iz prejšnje predstave, so bolj fiktivni, kakor tisti, ki so podprti z dobro igro, ki v zaodrju umanjka, ker naj je sploh ne bi bilo.

Bolečina se tako morda skriva ravno v praznini, ki jo drug drugemu priznajo igralci, spodbujeni z našim vprašanjem iz občinstva, češ kaj je zanje to, če ni res vse skupaj en kurac. Igralci tako sicer precej uspešno zaključijo večer: skupna bolečina jih poveže, s tem je vsaj delno razrešen problem igralske etike, ki se med predstavo vedno znova odpira, a praznina ostaja.

Dejstvo je, da je predstava v zaodrju mestoma dolgočasna, na tretji reprizi ni sledu o kričanju, ki ga je bilo iz zaodrja slišati na premieri. Suspenz pada, igralci iščejo mejo med fikcijo in resničnostjo, se poskušajo prizadeti, da ne bi spodleteli pri izpolnjevanju svoje igralske dolžnosti, a uspeh ni popoln, zdi se, da je iz predstave v predstavo manjši.

Na koncu ostaja predvsem vprašanje, do kod lahko gremo, da gledališče ostane učinkovito. Predstava v zaodrju je, naj zdaj zapišemo jasno, močna, a takšna je predvsem na komedijski kulisi, v kolikor bi stala sama zase, se zdi, da je možnost hitrega pešanja moči tovrstnega projekta precejšnja. Gledališče nazadnje očitno potrebuje nekaj več kot le igralce, ki pravzaprav ne smejo igrati.

Klistirajmo Srčka! je vsekakor izjemno zanimiv, v veliki meri eksperimentalen projekt, ki pa prinaša spoznanje, da gledališče ni mogoče brez vsaj enega temeljnega gledališkega faktorja. In prepričljivost projekta Klistirajmo Srčka! je morda ravno v tem, da povsem nematrično igro podpira istočasno odvijajoča se matrična, ki ustreza vsem kriterijem klasične gledališke predstave.

Dvakrat se je klistirala Anja Radaljac.
 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Izredno natančno, čeravno mestoma morda preveč lakonično opažanje. Zelo zelo dober odziv, po mojem mnenju.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness