Se spomnite karikatur razredne družbe iz srednješolskih učbenikov, na katerih je sključeni tlačan na hrbtu nosil svojo družino, duhovnika, gospodo in kralja? Danes ima ekonomski sistem nekoliko drugačen obraz, še vedno pa nepravično sloni na enih hrbtih bolj kot na drugih. Vzemimo samozaposleno delavko v kulturi, ki na hrbtu nosi velik kovček za konstantna gostovanja in izobraževanja, šolsko torbo svojih malih otrok, fascikle, ker je pač sama svoje podjetje, in še jabolko, ker se trudi zdravo jesti. Hkrati poskuša graditi svoje življenje onkraj dela, ki pa se vztrajno podira kakor hišica iz kart. No, dobesedno tako je bil videti eden od prizorov v glasbeno–gledališki predstavi Na tleh, premierno uprizorjeni 14. oktobra na festivalu Mesto žensk.

Na tleh je drugi del trilogije umetnic Maje Dekleva Lapajne in Alenke Marinič, sequel leta 2017 ustvarjene predstave Pod vodo, iz katere sta umetnici nadaljevali vzpon na pregovorno trdna, a za prekarke prepogosto negotova tla, napovedali pa sta tudi zaključek V zraku. Gledalko prešine asociacija, da se bo umetnicama naposled uspelo povzpeti na zeleno vejo, a z uvodnim nagovorom nam hitro razblinita pričakovanje, ko povesta, da se bo trilogija prej končala Pod zemljo. Tako nas uvedeta v prvi komad, na cajon in ukulele odigran preprost ritem, ki spremlja ganljivo petje Dekleve Lapajne: »Sam’ še en projekt. Sam’ še en e-mail. Sam še en razpis. Potem pa res, to je to.« Ko nam stopnjevanje in nenadna umiritev ritma ob koncu kitice dasta misliti, da bo to res to, se veriga nenadoma ponovno začne s pospešitvijo ritma in nadaljevanjem naštevanja stvari, ki umetnici še čakajo. Sam’ še ta rok, predstava, gostovanje, festival, račun ad nauseam. Ritem se nam prikrade pod kožo, petje brenka po strunah srca, vsebina pa nagovori tudi razum. Situacija sodobnih prekark ni zavidljiva, nekaj rehabilitirajočega pa je v tem, ko pred seboj vidiš, kako ji je uspelo navdihniti tako dober komad.

Preprosta, a docela učinkovita premisa, navdahnjena z DIY-začetki umetnic, rezonira prav zaradi svoje nespektakularnosti. Uprizoritev Na tleh, v spremnem besedilu opisana kot »zemeljska koncertna predstava«, je, tako kot igrivo sporoča že njen naslov, docela prizemljena. Pregovorna čarovnija gledališča se ne skriva v dimu in ogledalih, zvoncih in piščalih – če si privoščimo kalka iz angleščine —, temveč v »intersubjektivni izmenjavi energije med empatično propustnimi telesi v skupnem prostoru« - če si privoščimo citat umetnice Radharani Pernarčič. Marinič in Dekleva Lapajne se tega še kako zavedata, saj občinstvo v Stari mestni elektrarni posedeta v krog. Tako se osvobodita tudi konvencionalnega fronta, s čimer njuno sporočilo lažje zadiha s publiko. Dihati pa si pustita tudi ustvarjalki, ki nujno hiperventiliranje v laufanju med prizori potencirata do te mere, da postane komičen samostoječi mizanscenski element. Nobenih pretenzij, nobenih iluzij.

Pravkar povedano še posebej drži v prizoru vztrajnosti, ko umetnici skačeta na mestu ter izmenjaje naštevata izčrpavajoče stvari, v katerih vztrajata, medtem ko vztrajata v izčrpavajočem skakanju. Ko se med omembo kolesarjenja – tudi v dežju – in omembo pozanimanja glede vsebine slehernega referenduma tako denimo prikrade tudi banalnejša omemba umivanja zob, tudi ko res pozno prideš domov, ali pa britja kljub temu, da si feministka, se pred nami razpre kompleksen, nič kaj glamurozen nabor pričakovanj, ki jih sodobna, progresivna in nemalokrat izčrpana družba vpiše vate. V glavi si jih ponavljaš, da se ohraniš prištevnega, četudi te včasih ima, da bi vse vrgel skozi okno. Ampak ne, ker v bistvu ljubiš, kar počneš. Slednje nam uspešno posredujeta tudi nastopajoči, ki ne zapadeta v jamranje in brezizhodne šank debate ali oguljene razprave o čuječnosti – kakor se pogosto zgodi pri odpiranju tovrstnih tematik. Z uprizarjanjem sámim nam predočita, da je prekarno življenje v sodobnih uprizoritvenih umetnostih včasih tudi izjemo fajn.

Zaslug za to, da predstava tako gladko teče, pa ne gre pripisati zgolj raznolikemu naboru veščin in izkušenj performerk in njunemu plodnemu dolgoletnemu prijateljstvu, temveč tudi Katarini Zalar, ki je ustvarila ekonomično kostumografijo in scenografijo predstave, Špeli Škulj, ki je ustvarila toplo vzdušje z mehko svetlobo, ter DISKOlektivu in Ireni Z. Tomažin, ki sta bila svetovalca za gib in glas. Glasova Marinič in Dekleve Lapajne sta v svoji širini, od radikalne nežnosti do ironične bahavosti, v uprizoritvi nemara še najpomembnejša. V še ne opisanih komadih denimo lahko prisostvujemo tudi uspavanki za ljudi, ki jim ni vseeno za probleme, na katere nimamo vpliva, a nam ne pustijo spati. Ali pa utelešenju »kapitalistične prasice«, ki s slogani in mantrami, v katere je že zdavnaj nehala verjeti, hvali izčrpavajoč sistem. Sličen lik Hudiča se je pojavil tudi v predhodni predstavi Pod vodo, Na tleh pa, kot rečeno, zaobide vse pretenzije, včasih tudi metaforične.

Edini prizor, ki preseže vzpostavljene mehanizme uprizarjanja, od neperformativnosti, scenskega asketizma in večplastja avdiovizualnih podob, je vsiljeni bis, s katerim se predstava zaključi. V njem sodobni uprizoritveni umetnici naredita nezaslišano: z vso neresno resnostjo vzameta nekaj, kar se ponuja na prvo žogo: Pop Designov komad Ko si na tleh, s katerim si dasta duška. Zamenjata kostuma, dovolita si meglo in svetlobni šov, ko lipsyncata na nostalgični hitič. Dramaturgija, ki sicer plava med ganljivostjo in razmišljajočo zabavo, se sklene v golem sproščenem uživanju, ki nam ga prekaren modus operandi prevečkrat odreka.

Michael Jumic je v nedavnem Letečem pilotu nekoliko ironično izrekel stavek, ki bi ga povsem iskreno lahko aplicirale na uprizoritev Na tleh: »It’s not just a phase, you really are the zeitgeist.« Brava, Alenka in Maja!