Sedmina za Bukowskega

Sedmina za Bukowskega

Recenzija dogodka
1. 10. 2012 - 13.00

Dela Bukowskega označuje tesna povezanost med avtorjem in tekstom. Bukowski ni bil zgolj glavni junak lastnih del, bil je tudi njihov izključni interpret in to do take mere, da se je v filmskih adaptacijah njegovih književnih del glavne igralce merilo po njihovi sposobnosti oponašati pojavnost in osebnost Bukowskega, kakršen se je pojavljal na svojih pesniških recitalih, torej Bukowskega kot resnične osebe, ki je neločljiva od svojih fiktivnih različic.

Kar je širša javnost doživljala kot pristnost, tem bolj, kot je lik Bukowskega pronical v pop kulturo, je literarna javnost jemala kot dokaz o pomoti založnika, ki je Bukowskega začetek sedemdesetih prvi izkopal na plano ter ga povabil v umetniško kolonijo v New Yorku in s tem v naša srca. Romani Bukowskega namreč niso niti malo anglosaški – za to, da mu manjka prepletajočih se zgodb neverjetnih likov, duha komedije naključij, uporabe tehnike pastiša, jezikovnega eklekticizma in ostalih znamenj prestiža imperialne književnosti.

O tem, da Bukowski res ostaja ujetnik Bukowskega, ali pa nemara Chinaskega, priča šok, ki sem ga doživel ob sredini premieri predstave Smrt kadi moje cigare režiserke Ivane Djilas v izvedbi Mladinskega gledališča. Že na samem prizorišču sem se pridušal nekaj o umoru ter da je bil za to naposled čas. A bodimo zvesti proceduri in se najprej osredotočimo na storilce, kajti motiv je najslajše razkritje.

Bukowskega so tako ali drugače odigrali Boštjan Gombač, Janja Majzelj, Ivo Godnič, Blaž Šef, Zlatko Kaučič, Jošt Drašler in Sebastijan Duh, s tem, da so zadnji trije improvizirali jazz, Gombač pa je igral na oba načina. Vsi moški so bili oblečeni v interpretacije avtorjevega osebnega sloga, kar je morda zasluga določenega aluzivnega filma na temo devetih življenj Boba Dylana, vsekakor pa jasno zastavi temo osvoboditve opusa Bukowskega od določene procedure.

Ta procedura je pitje, kavsanje, pretepanje in stavljenje na konje, a v strukturirani različici, ki spominja na opravljanje službe, na rutino, ki je jasna tudi v premišljenem načinu, na katerega je avtor prebiral svoje pesmi. Za to priložnost so bile pesmi Bukowskega, iz katerih sestoji celotni tekst te predstave, odprte za živžav teatra, za različne ritme in celo čustva, pa čeprav jim jazz glasba ni prišla do živega in jim ni podala melodične kvalitete. Hočem reči, predstava je dosegla spremembo gledalčeve percepcije Bukowskega iz monomanične v policentrično, iz zatrtosti, samoniklosti in samotnosti v gledališki variete, ki je empatičen, brez da bi bil dramatičen.

Izbor pesmi ne poseže po avtorjevih najbolj lirskih delih, pač pa je mišljen biografsko in tako razdeljen na dva dela – na mladostniškega, ekstrovertiranega, kjer figura nasilnega očeta odstopi prostor fizičnem zanosu, seksualnem osvajanju in tako dalje ter na starčevskega, introspektivnega, ki znatno vključuje sobivanje z ženskami, pijansko filozofijo in smrtnost.

Čeprav sta se nastopa Godniča in Gombača zdela najbolj posrečena, sta se taka zdela morda prav zaradi tega, ker sem pričakoval avtoritativno branje Bukowskega, torej kot naj bi se to spodobilo. A živahnejše branje Časa, kot tudi Majzljeve, postavljalo največji izziv mojem dojemanju teksta, saj je odpiralo hermetičnega avtorja, da bi razkrilo univerzalnost njegove umetnosti navkljub njegovi trmavosti. Brez tega izziva bi ta polnarativna predstava gotovo podlegla narkotičnem, brezčasnem duhu jazza. Željno sem pričakoval, kdaj bo svojo pesem povedal tudi Zlatko Kaučič, a če si je kjer Bukowski želel, da bi bil skladatelj, tako je tudi Kaučič metodo Bukowskega simuliral z igranjem na pisalni stroj.  

Mizanscena je tako posrečena, kot je tudi zamišljena stereotipno. Obok iz starih televizij je prečil ritem sekcijo in se vlekel širom odra z izjemo integriranega hladilnika, kar je poklon avtorjevi zahtevi gostiteljem ob slehernem pesniškem branju. Simbolika spojene gmote televizij je jasna. Označuje življenje v izrednih razmerah, porušeno življenjsko ravnovesje, skratka napačno življenje. Spremni pamflet omenja avtorjevo dosmrtno propadanje, tako da je namen nedvoumen.

S tem se načeloma sicer ne bi strinjal, a umetniško posledico te usmeritve podčrtava komentar Janje Majzelj v istem pamfletu, češ da Bukowskega nikoli ni pretirano marala, da pa se je vanj lahko vživela z vlogo v tej predstavi. Kot sem že rekel, to ne velja samo za igralca, temveč tudi za gledalca, saj je Bukowski najmanj nezdrav vzor, tako da je bilo treba iznajti strategijo, da bi do njega pristopili.

Avtor je pokopan, iz njegovega manj zakrknjenega dela pa lahko jasneje razberemo povezavo s klasično kitajsko poezijo, z naturalističnim zenovskim pristopom siceršnjih intelektualcev, kakršen je bil Ouyang Xiu, ki so se iz umetniških razlogov razglašali za pijance in z deli, s katerimi je Bukowski v svoji mladosti gotovo prišel v stik.

Smrti ga je vlekel Jan Adlešič.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness