Srečna naključja?

Srečna naključja?

Recenzija dogodka
9. 6. 2016 - 13.00

Da bi se lokalnemu gledališkemu prostoru prilegel sodoben mednarodni festival, je jasno in znano že nekaj časa, saj je vsakoletni stik z aktualno gledališko produkcijo v regiji in širše omejen zgolj na nekaj sporadičnih gostovanj. Pred dvema letoma je v ljubljanski Drami v zanosu odpiranja gledališča kot javnega prostora pod skupnim imenom Drama Center, Drama Laboratorij in tako dalje vzniknil tudi Drama Festival, ki pa s svojo zastavitvijo še tretje leto ni uspel prepričati.

Morda je prvotni problem v programskem vodilu »predstavljamo dosežke gledališč, s katerimi sodelujemo«, kar pomeni, da festival vsako leto ponudi prostor predvsem že znanim in domačim avtorskim imenom, katerih izbor ni argumentiran, k čemur po drugi strani pripomore tudi odsotnost konceptualne zasnove. Dejansko je rdeča nit oziroma tema festivala – letos pač ženske vloge in vloge žensk v gledališču – nekaj povsem naknadnega, na koncu pa tudi neprevprašanega. Zato gre v bistvu za niz gostovanj, strnjenih v enotedenski festivalski okvir, ki bi se brez težav zvrstila čez celo sezono.

Kako torej v to naključno »sproščeno gledališko druženje« umestiti posamezno uprizoritev, ali jo je sploh treba misliti v kontekstu festivala in z ozirom na temo? Tokrat se bomo lotili dveh uprizoritev, ki predstavljata rezultat sopostavljenosti v nedovršenosti festivalskega okvirja – naključnost dialoga razlike.

Na začetku je bil roman in iz njegovega imena je vstal lik. Emma Bovary. V uprizoritvi Gospe Bovary SNG Nova Gorica, za katero je Yulia Roschina lani dobila Borštnikovo nagrado za režijo, so besede tisto, kar žene tako glavni lik kot tudi odrsko dogajanje. Odrsko besedilo je po Flaubertovih motivih mojstrsko priredil Nebojša Pop Tasić, sicer tudi dramaturg predstave, pri čemer je glavni poudarek uprizoritve narekovala sprememba perspektive pripovedi. Po začetni obnovi celotne zgodbe s strani župnika, ki ga poleg profesorja in Emminega očeta odigra Sandi Pavlin, Arna Hadžialjević kot Emma Bovary in hkrati tudi nekdo drug z naslednjimi besedami zareže v gledališko realnost: »Emma Bovary. Tako te vsak imenuje. Ampak to ni tvoje ime. To je ime nekoga drugega. Ime drugega človeka. Da, da, jaz sem nekdo drug. Nekdo drug je moj človek.«

Zdi se, da prav poudarjena fikcijskost omogoča občinstvu, prisotnemu na odru, da skozi intimno komunikacijo močneje vstopa v notranji svet glavne ženske protagonistke, hkrati pa tudi celotne odrske iluzije. Skupni veri v teatrsko prisotnost in pristnost ob podpori glasbe Branka Rožmana botrujejo tudi preostali člani igralskega kolektiva – Vito Weis kot belopera viteza Rodolphe in Léon, lekarnar Blaž Valič in Gorazd Jakomini kot Charles. Njegov zaključni monolog, ki ga gre razumeti kot obrat razočaranja, nosi pomembne implikacije o vlogi in odgovornosti publike. A prihranimo ga za konec.

Na drugem bregu teh slučajno sopostavljenih deležnikov dialoga je predstava Nad grobom glupe Evrope Hrvaškega narodnega gledališča z Reke. Če Gospa Bovary temelji v empatični identifikaciji s fikcijo, predstava Sebastijana Horvata v dramaturgiji Milana Markovića Matthisa naboj črpa v realnih antagonizmih – v zapopadenju realnosti. In če se prva ne obremenjuje s kontekstom, glavni vektor zadnje meri prav nanj. V tolikšni meri pravzaprav, da je izzval hrvaški kontekst, ki je posredoval, da se je predstava preimenovala – nekdaj je šlo za Hrvaško rapsodijo – nastala je namreč po motivih istoimenske »lirske proze v dramski tehniki« Miroslava Krleže.

A namesto v vagonu tretjega razreda se znajdemo na fini večerjici v doterani jedilnici. Na videz nam kar dobro gre. Dokler se nad nas ne zgrnejo vse ujme tega sveta: v kulturi zopet nekaj šepa, kje je hrvaški genij?, dosegla nas je vojna, rekordna brezposelnost, begunci trkajo na žico in tako dalje. Ni da ni – vsakokrat izpod dobrodelne zunanjosti izskoči evropsko-hrvaški zombi. In vseskozi podoba predstave ostaja antagonistično črno-bela. Začetek je svetel, da končna črnina lahko učinkuje kot grob, ki si ga kopljemo.

Kako torej hkrati misliti opisani predstavi, če ne skozi naključje, ki ju edino združuje – v obtožbi krivde in nedolžnosti. Na grobu glupe Evrope bi se lahko s pričakovanim moralizatorskim obtoževanjem zaključila z obljubljenim Charlesovim govorom. »Razumite vendar, kriv sem. Moj krivda je majhna. Moja krivda je nedolžna. Ampak, kriv sem. Kriv sem, ker sem naredil vse, da bi bil še manjši in bolj nedolžen. Mi, majhni, smo krivi. Mi, nedolžni, smo krivi. Kriv sem. Sodite mi.«

O festivalskih naključjih je sodil Borov.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness