Odvisno, koga vprašate. Če si drznete pokukati na kakega od forumov, kjer se zbirajo, si obliko lobanje analizirajo in s stohastičnim terorizmom koketirajo inceli – povečini mladi moški, prepričani, da jih je zarota feminizma potisnila v neprostovoljni celibat – boste vsekakor našli neke vrste odgovor. V moškosferi, kakor se tovrstne skupnosti imenujejo, namreč odpirajo le za zdrav napredek družbe in kulture ključna vprašanja, kakor je naslovno. A če želimo ugrizniti v to kislo jabolko, moramo najprej stresti gnilo jablano, na kateri je zraslo. In imamo srečo – za nas jo bo stresla predstava Sukeban, ki jo je v sodelovanju z Mestom žensk osnovala Varja Hrvatin. Potegnimo torej iz žepa mobilni telefon in kapljice za izpiranje oči – pri in po gledanju zlasti tistih najbolj seksističnih prizorov nam bo oboje prišlo še kako prav.

V soboto, 12. oktobra, ko trideseta edicija Mesta žensk že teče poslednji krog, najdemo sedež v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu. Na zadnji steni kraljuje veliko projekcijsko platno, obkrožajo pa ga s stropa obešeni trakovi. Postavitev bo služila kot nosilka impresivnih, barvitih vizualij in manj impresivnih primerov spletnega seksizma, hkrati pa kot most med mobilnimi telefoni publike in performerkama na odru. Sukeban gledalcu – kakor že nekateri prejšnji projekti Hrvatin – namreč ponuja možnost anonimnega vključevanja v predstavo. Preden pa nas pokliče k mobilnemu udejstvovanju, nam platno oriše tematski rdeči niti. Najprej pomen naslova – Sukeban je japonsko poimenovanje za ženske ulične tolpe, nastale kot protiutež ekskluzivno moškim tolpam – nato pa, kot protipol, dvorano preplavi montaža klipov iz videoiger, v katerih so ženski liki ustreljeni, premlateni, spet ustreljeni, posiljeni, prostituirani in še enkrat premlateni; če že uidejo nasilju, pa so vsaj goli in seksapilni, kolikor dopuščajo piksli. Na odru že čakata tudi eklektično oblečeni Ena Kurtalić in Eva Stražar, ki bosta z nami motrili ambivalenco med vsakovrstnimi seksizmi in alternativami, ki se jim zoperstavljajo.

Performerki je doletela težka naloga – razložiti, kontekstualizirati in nato izzvati preobsežni, razpršeni seksistični diskurz, njegove premnoge pod-teme, nad-teme in kulturne specifike je nemogoče. Zato predstava ubere strategijo napada s tisočimi rezi, ki jih včasih bolj, drugič malo manj uspešno zadaja skozi kolaž prizorov. V njih Kurtalić in Stražar zavzameta sarkastično, zbadljivo držo in z referencami nabit način izražanja, ki povsem pritiče mladima ženskama, ki se podajata v najgloblje greznice moškosfere. 

Hitro-sledeče-si prizore lahko grobo razdelimo v dve skupini: v informativne, v katerih performerki bereta kratke opise seksističnih in anti-seksističnih skupin ter skupnosti z vsega sveta, in performativne, ki se tematike lotijo z izvirnim naborom uprizoritvenih strategij. Slednji služijo zdaj sprevračanju, zdaj pantomimskemu potenciranju in parodiranju, predvsem pa smešenju tako podzavestnih kot eksplicitnih seksizmov. Praskanje po mednožju in žvižganje ob klicih, kot so »ti bi me loh toook dobr spoštoval« in »te roke loh nosjo moje otrokeeee«, tako cilja na absurdnost catcallanja, medtem ko vabilo publiki k izboru naslova porno prizora, ki naj bi ga performerki odigrali, vzbuja neprijetnost ob soočenju z – v pornografiji ne-nenavadnim – naslovom »osemnajstletnici si uničita mednožji«. 

Iz incelov se je skoraj prelahko zajebavat in predstava to počne s posebnim guštom. Črnotabletniki imajo to nesrečo, da njihova ideologija sama po sebi izpade popolnoma absurdna takoj, ko prestopi meje njihove skupnosti. Njihovim čustvom pač ni mar za dejstva. Patetika vsesplošnega zgražanja nad, recimo, manjšimi joškami ženskih likov v novi verziji videoigre, vsako redno obiskovalko ne-internetnih prostorov konkretno bode v oči. Ko na ogromnem platnu prebiramo kvazi-znanstveno izrazoslovje o hipergamnih femoidkah in čeljustnih dimenzijah temnopoltih Chadov ne vemo, ali bi se od krindža pogreznile v sedež ali režale do solz. Predstava odpira črno skrinjico seksizma z incelovskimi značilnostmi, za katerega smo še nedavno upale, da je strogo omejen na od-boga-pozabljene internetne luknje in naj pač ne bi pljucal v realno življenje, kaj šele v slovenski jezik, v dvorano, ki si jo delimo s pripadnicami generacij, ki jih je ta tematika nemara doletela prvič. Tako pa smo na ogromni projekciji primorane skupaj prebirati definicijo izraza roastie/pečenka – ta seveda označuje spolno aktivno žensko, genitalije katere zaradi omenjene spolne aktivnosti izgledajo … No, saj razumete.

Sukeban za potrebe duhovičenja resda cilja v najlažjo tarčo, kar se nemara zdi leno ali celo okrutno – res pa je tudi, da so nekatere druge oblike internetnega šovinizma, kot so spletne strani za načrtovanje in izvajanje posilstev, smešenju precej nepripravne. Uspešno nas potisne prav v neprijetno pozicijo soočenja s problemom, ki vsekakor ni več le primat spletnih forumov. Ob tem se izkaže tudi, da se je predstavi posrečilo najti način za nagovor občinstva, širšega od zgolj na spletu domačih posameznic; njen jezik je dovolj dostopen in referenčni okvir ravno dovolj širok, da se v njem znajde tudi gledalka, ki téme ne pozna.

Kakor ekscentrična kostumografija Lee Culetto in bogate vizualije Urške Čuk, ki švigajo po projekcijskih platnih, je tudi dramaturgija predstave maksimalistična. S hitrimi menjavami mnogoterih prizorov, razgibanimi performativnimi rešitvami in pozivanjem občinstva k mobilni participaciji – tako v seksizmu kot v zavračanju le tega – sicer precej uspešno replicira občutek navigiranja, razumevanja ali zgolj opazovanja kakofonije internetnega diskurza. V njem se z istimi besedami izražajo ironija in iskrenost ali parodija in ekstremizem. Kot neskončno podrsavanje po zasičeni časovnici in preletavanje med sabo ohlapno povezanih posameznih objav, ki si morda delijo tematiko, ne pa tudi pristopa do nje, sproža nekakšen whiplash efekt. Občutek neobvladljivosti potencira tudi precej mehka režija, ki – namesto, da bi v sosledje prizorov vnesla nekaj več koherentnosti in fokusa, material mestoma razpusti do kaotičnosti. Tako performerkama in idejam, ki jih predstavljata, včasih pusti, da nerodno obvisijo v zraku in se pustijo potolči naslednjemu prizoru. Tej usodi so podvržene predvsem performativno bolj skope sekvence, ki se po učinkih stegujejo zlasti s šokantnostjo in gnusnostjo predstavljenega materiala.  

V kontekstu opusa Hrvatin, ki je presečišča digitalnega in performativnega raziskovala že v projektih Najraje bi se udrla v zemljo, Zelda in Da te ni sram, Sukeban ponudi najbolj razgibano in premišljeno izpeljavo zastavljenih konceptov, saj participativni in digitalni deli dogajanja ne uzurpirajo, ampak v posameznih prizorih služijo kot podporni elementi k performativni ravni predstave. Sukeban sicer ostane v okvirih lastne zasnove in si tako mestoma zameji možnosti večje razplastitve materiala – tematike posameznega prizora namreč pogosto ne razdela dlje od točke reprezentacije, smešenja ali zgražanja. Kljub temu pa se z razširitvijo nabora umetniških in participativnih strategij, med katerimi poskakuje, besedilu –ki ga ni malo – uspe otresti gole predavalskosti.

Konec predstave spoji vpletanje publike v dogajanje in naštevanje ženskih uporniško-solidarnostnih skupin v prizor, v katerem performerki v publiki izbirata posameznice in jim dodeljujeta funkcije znotraj kolektivnega boja proti patriarhatu. Tak konec bi po videnem in slišanem lahko označili za iluzoren – predstava, uprizorjena na feminističnem festivalu, je svojemu svetovnonazorsko predvidoma sorodnemu občinstvu zlasti orisala problem in osmešila njegovo absurdnost, pri tem pa je anti-seksistično združevanje ostalo bolj na nivoju fascinacije kot konkretne akcije. Hkrati je poziv k pozitivnem, feminističnem skupnostnem udejstvovanju nasproti znatno manj pozitivnim skupnostim moškolandije, po tem ko smo slednje uro in pol predvsem zasmehovali, zgolj obliž na ogromno, razcefrano rano. Pa vendar je dolgotrajni niansirani in empatični proces celjenja vsaj na čustveni ravni prijetnejši, če rano, ki ti privošči, da bi bila brez pravic in posiljena, vsake toliko brutalno javno ponižaš. Predstava Sukeban ne bo rešila sveta – in tega ne poskuša, ampak sukebani, takšni in drugačni, ga lahko – bodisi s humorjem ali medsebojnim kritjem hrbta – naredijo vsaj nekoliko znosnejšega. 

Ustanovitev feministične milice planira Zala Julija Kavčič. 

Recenzija je nastala kot del celoletnega programa delavnice gledališke kritike Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v sodelovanju z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Sklop Ulične kritike na festivalu Mesto žensk je nastal v sodelovanju s Mestom žensk, društvom za promocijo žensk v kulturi.