Zaradi finančne nedonosnosti drega, njegove ustvarjalke pogosto opravljajo še številne druge dejavnosti. To otežuje usklajevanje urnikov za skupne vaje, zato dreg večinoma nastaja v kabaretski obliki. Vsaka ustvarjalka sama pripravi po dve točki na večer, običajno na skupno temo, kot so horoskop, božič ali malo manjša zdravstvena ustanova. Če čisto materialnim okoliščinam dodamo še kvirovski premislek, lahko odločitev za ne-ustvarjanje takozvanih Predstav z velikim P beremo kot kritiko te malomeščanske pogruntavščine, ki predstavlja precej rigidno kodo. Medtem ko Predstava z velikim P zahteva enotnost v sistemu – denimo igri –, sorodnost v temi in izčiščenost v estetiki, si kabareti lahko privoščijo raznovrstnost, saj vsak miniaturni prizor lahko stoji zase. Za reprize nefiksiranih uprizoritev kabaretistkam ni treba na kup zbrati celega ansambla, in – za dregice zelo pomembno – vsaka posebej lahko zasije v glavni vlogi.

Amorfna formacija s poroznimi robovi, kolokvialno imenovana novi val slovenske dreg scene, je prvič složno zavihala rokave za izvirno celovečerno predstavo Kabaré of the dead leta 2022 in drugič za kuntastično adaptacijo Kunty Horror Show leta 2023. Četudi so predstavi povezovale dramatis personae in enoten narativni lok, sta bili v svoji zasnovi še vedno precej kabaretski. Poudarki uprizoritev so bili še vedno na točkah – muzikaličnih prizorih bodisi petja bodisi plesa ali žnabljenja – vezni prizori pa so bili režijsko gledano bolj nujno zlo, ki je tam, da nas pripelje do naslednje spektakularne točke.

Tako Kabaré of the dead kot Kunty Horror Show kot katerakoli druga dregovska produkcija domače scene pa niti niso klasični kabaret, saj ne ustrezajo klasičnim odrskim vlogam konferansjéja, zbora plesalk in zvezd posebnih talentov. Vloge so tu vselej enakovrednejše, kar je s stališča nehierarhičnosti in demokratizacije dela izredno dobrodošlo. Izhajajoč iz kolektivnosti ustvarjalk in njihovega neukalupljenja v gledališki akademizem, nas njihov sistem dela navdihuje s tem, da je delitev na glavno in stranske vloge, režiserja s trdo roko, neslišane dramaturginje in nevidne kostumografinje povsem samoumevno odsotna. Po drugi strani pa nemalokrat lahko pripelje tudi do točke, ko se preveliko število našminkanih obrazov tepe za našo pozornost. 

Kot sta dokazala Kabaré of the dead in Kunty Horror Show, tovrstni okvir našim ustvarjalkam omogoča predvsem kolektivnejše in dolgotrajnejše sodelovanje, delo z večjo maso odrskih teles, kompleksnejše koreografije ter temeljitejši premislek o celovečernem dogodku kot Gesamtkunstwerku. Tudi v serijalki Tisoč in ena diva, ki je v klubu Tiffany nekakšen spiritualni naslednik Sobotnih div, se organizatorke jasno pomikajo v bolj celostno premišljen koncept uprizoritve, četudi še vedno družabnega, performativno-klubskega večera. Zdi se, da zagona za nadaljnje razvijanje tega principa ne manjka.

Tako je 24. januarja v Orto baru premiero dočakal tretji uprizoritveni podvig novega vala slovenske dreg scene, konsolidiranega v Društvo Štikla, Kvirkago, v katerem je ekipa iz hiš Kunt, Vulva, Dynasty in nekaj svobodnjakinj zagrizla v z oskarjem nagrajeni muzikal Čikago. Kvirkago je bleščeč, tresoč, samozavedajoč; na trenutke unisono plesoč, poln aktualnih kvirovskih referenc na dramice, spolno prenosljive okužbe in pop dive, skratka entertainment v najžlahtnejšem pomenu besede. Užitek je neukročen, praktično ni minute, kjer nas ekipa ne bi očarala s priredbami songov, koreografiranimi sekvencami, štajerščino veznih prizorov in seveda natančnim žnabljenjem. Uspelo mu je celo nekaj, kar je pišoči dolgo mislil, da je nemogoče: povezati tako geje, ki prisegajo na pop-dive, tiste, ki prisegajo na showtoons, kot tudi avtohtono kuntovski segment populacije, ki dregizira največji trash slovenskega turbo-popa. 

Zasedbo sestavljajo Miss Sin Kunt, Trafika Čik Kunt, Kaja Čelan, Lovro Pečnik, Akira Ve in Anika Hrvat kot zbor izmenjajočih se stranskih vlog; $inoka kot protagonistka Roxie, Agatha Fakk Kunt kot njen bebavi mož, Mentalika kot antagonistka Velma, Karmen Daš kot zaporniška matrona; Prof. Pederik Kunt kot pretkani odvetnik in Iza Kunt, ki nas skozi uprizoitev vodi kot konferansjé v obliki novinarke, vedno prve na kraju zločina. Velma in Roxie sta pripravljeni narediti vse za slavo, ko gresta predaleč, ju ulovita dva polcaja, dva iz našga kraja, ter ju odpeljeta v zapor. Mahinacije, manevri, prilizovanja in usluge, ki jih izvajajo zapornice, da bi se izvlekle iz zapora, postanejo središče zgodbe, ki kulminira v prizoru na sodišču.

Protagonistka Čikaga, Roxie Heart, je inkarnacija družbe, ki javne sfere ne enači več z agoro, pač pa s cirkusom. Ne štejejo argumenti, ampak estetika argumentov. Ne razum, ampak čustva. Hkrati se Roxie ukvarja s šovbiznisom sočasne vodvilske scene, tako da družba za Roxie ni cirkus zgolj metaforično, temveč povsem resnično. Ker gledalstvo gleda na Roxijin svet skozi njene oči, se vsak ključnejši narativni trenutek zgodi v obliki muzikalične fantazijske sekvence v enem od vodvilskih žanrov, od burleske do ventrilokvizma. Konflikt muzikala pa izvira iz sopostavitve naivne Roxie, ki cirkus, estetiko, čustva – skratka slavo – fetišizira samo po sebi, in veteranke Velme, ki na slavo gleda kot na nujno zlo. Toliko kot si slaven, toliko veljaš. Čikago tako vzpostavi kritiko hipokrizije skorumpirane družbe senzacionalizma, kjer je edina slaba publiciteta manko publicitete, kar v dobi influenserjev in post-resnice močno rezonira tudi tukaj in zadaj. 

Kvirkagu pa kljub poskusu preseganja kabaretskosti in snovanju takozvane Predstave z velikim P ne uspe povsem ujeti enotne in izčiščene teme, ki bi jo preigravala skozi dramaturški lok. Namesto poudarka na izvirnikovi kritiki družbe spektakla Kvirkago skladno z značilnostmi drega zanimata predvsem estetika in užitek v njej. Medtem ko uprizarja uprizarjanje družbene kritike, se v adaptaciji nekaj izgubi. Kot tematiki vmes zarezonirata še šovbiznis kot najdena družina in apoteoza ikone gejev, ki pa se ne prepletata v skupno sporočilo. V enem končnih prizorov pa uprizoritev izgubi sleherni kontekst, ki naj bi ga kritizirala, in podleže površinskosti drega, ko slavi girlbossanje ter marginalizirane identitetne skupine, popolnoma pa spregleda razredno komponento in sistemske ukrepe, ki bi izenačili možnosti vseh družbenih skupin.

Za razliko od enkratnejših in raznovrstnejših dregovskih kabaretov Kvirkago odlikujejo rdeče niti, ki jih najdemo v osvetljavi Aleksandra Štumbergerja in zvoku Marine Likar. Rdeča nit pa spet umanka pri poenotenju sistema igre, saj na odru soobstajata ekscesnejši prezenci Pederika in Ize Kunt ter subtilnejše doziranje patosa in natančnosti v izvedbi $inoke, Mentalike in Karmen Daš, ki nas v klasičnejšem kabaretu ne bi zmotile.

Navkljub porodnim krčem ob ustvarjanju v novem formatu, celokupno Kvirkagu vendarle moramo izreči izjemno pohvalo in zahvalo, predvsem njegovi senzibiliteti v adaptiranju. Slednja se je pokazala že pri Kunty Horrorju, in nas izzove v tem, da si zamislimo svet, v katerem je prav vse, kar se giba in leze, kvir. Kvirkago uprizarja svet, kjer so identitete fluidne in ambivalentne. Kjer vladajo umetne trepalnice, visoke pete, ples in glasba. Svet, kjer glasovi pop div lahko nadomestijo glasove, s katerimi smo se rodili, kjer priče na sodišču ne prisegajo na tisočletja staro fikcijo, ampak sveto La Toyo … skratka, kjer vladata užitek in radnost, tudi kadar se uprizarja nasprotje tega.