Drage poslušalke, dragi poslušalci, dobrodošli in prav lepo pozdravljeni v aprilski ediciji Temne zvezde. V nocojšnji oddaji se bomo posvetili tabu temi filmske industrije, umazanemu podtalju filmske distribucije in od internetne greznice črnim rokam njenih odjemalcev – govorili bomo o piratstvu.

Piratstvo je v kontekstu filmske industrije pravzaprav relevantna tema že od samega začetka: razmnoževanje podobic, vtisnjenih na filmski trak, se je kaj hitro pojavilo – tako, mimogrede: kdor je že kdaj pokukal v kak arhiv, dobro ve, kako hitro se kakšna razmršena in zjahana kopija neke že zdavnaj pozabljene vesternovske poluspešnice nekega še bolj neznanega režiserja nenadoma izvali izpod mize ali zaprašenega kota, kjer pravzaprav ni imela kaj delati: ostala je kot spomin nekega zaljubljenca vanjo ali kot relikt nekega požrešnega prikazovalca, ki si je večinoma potujočo kopijo za vsak slučaj vseeno takole prepovedano shranil v omaro. Ja – piratstvo tako gotovo ni stvar, ki bi vzniknila z digitalno tehnologijo (podobno nenazadnje velja za gramofonske plošče, kasete ipd.), vendarle pa vsak tehnološki obrat z novim nosilcem vsekakor odpira priložnost za več: pojav interneta je za sodobni kontekst piratstva seveda najbolj ključen.

A vrnimo se korak, dva nazaj. Še pomnite tovariši, prihod videorekorderja v vaše dnevne sobe? Pa nesrečnega DVD-predvajalnika, ki je morda postal največje prekletstvo antipiratskih gibanj? Kaj pa je bilo to takega: ko je bil tvoj najljubši televizijski program na sporedu ravno takrat, ko te je mama že poslala v posteljo ali naložila nek podobno nesmiseln opravek, je videorekorder postal odrešitelj – tristodvajseti del Esmeralde si lahko pogledam tudi jutri! In če se bo odvil tisti ključni monolog, si ga seveda lahko pogledam večkrat, da mi ne uide ne besedica ne trzljaj na jok pripravljene gube nad obrvmi. Ja, VHS kasete so bile vredne zlata, in kako zelo je ta posledično umanjkal iz žepov distributerjev, producentov, ustvarjalcev in mecenov, ve točno pravzaprav nihče – pravijo pa, da je škoda seveda ogromna: tako materialna kot intelektualna.

Razgovarjanje o piratstvu pravzaprav ni lahka stvar: v trenutku se odpre cela kopica perečih vprašanj in med sabo sicer običajno oddaljenih, a v resnici še kako prepletenih strani. Upoštevati moramo namreč moralne, pravne, umetniške, ekonomske, politične, demokratske, revolucionarne, anarhistične, neoliberalne, tehnološke in gotovo še katere druge vzvode in ideologije, ki se tesno spajajo v vprašanju piratstva. Seveda v okviru oddaje vseh ne bomo naslovili, morda se bomo tu in tam naslonili na eno od tematik. Kar nas bo v tokratni oddaji še posebej zanimalo, pa je oblikovanje gledalskih navad oziroma gledalca kot subjekta-zavednega potrošnika, odjemalca storitev ali nenazadnje in morda bistveno – uživalca umetniških stvaritev.

Skratka, tega da smo si nekoč s televizije nasneli svoj najljubši program, večinoma nismo razumevali kot napačno dejanje: včasih nesmiselni in neumestljiv televizijski urnik smo le prilagodili svojim potrebam, po možnosti kaseto posodili še prijateljici, da si je tudi ona pogledala del, ki ga je zamudila. Danes nam tega seveda ni treba več početi, saj je možnost, da televizijo »v živo« prevrtimo nazaj do željene vsebine funkcija, ki je vključena v naš naročniški paket in je pravzaprav stalna in obvezna ponudba večine operaterjev. Klasičen primer povpraševanja, ki je spodbudilo in definiralo ponudbo: v tem primeru je nastop nove tehnologije kot nove rešitve pravzaprav povsem odpravil en način povpraševanja, oblikoval nove gledalske-potrošniške navade in morda celo porodil nove, drugačne potrebe. In prav v tej zanki ponudbe in povpraševanja, ki tako kot vsak trg definira tudi filmskega, se razmeščata vloga in razumevanje piratstva.

Dostopnost izdelka gotovo ključno pogojuje, kako zelo bo piratstvo razpredlo svoje lovke: bolj kot je izdelek dostopen in je cenovno ugoden, udobno dosegljiv, ne glede na čas ali geografsko lego (geografsko blokiranje je v sodobnosti neskončne internetne ponudbe, na primer pretočnih spletnih vsebin, vsekakor neljub in občasno skorajda diskriminajoči moment), seveda pa mora biti dostop do izdelka tudi nezapleten in varen ali kot nekje tako prikladno pravi N'Toko: »varnost, udobje, zasebnost – zig zig heil!«.

Morda bi se bilo, kot so to storili raziskovalci z oddelka za antropologijo Inštituta za etnografsko raziskovanje Univerze Georga Washingtona v članku z naslovom Towards a General Theory of Piracy iz leta 2012, zanimivo vprašati, zakaj o piratih govorimo tudi v svetu digitalnega: sami so pri raziskovanju na primer ugotovili, da je bila beseda piratstvo v metaforičnem smislu uporabljena že v času renesanse za lopovske tiskarje knjig. Seveda ni naključje, da največji spletni zaliv za izmenjavo legalnih ali pač ilegalnih digitalnih avdiovizualnih vsebin nosi ime The Pirate Bay. Kot navaja članek, je referenca in duhovna povezanost digitalnih in pomorskih piratov očitna: to, kar je The Pirate Bay sredi neskončnih razburkanih modrin interneta za digitalne iskalce zakladov, sta bila Tortuga in Port Royal, dva zaliva sredi Karibskega morja, za pomorske pirate 17. in 18. stoletja: raj oziroma kraj, kjer so za pijačo in ženske, drage obleke in eksotične dragulje pirati in drugi plačanci v trenutku zapravili vse svoje bogastvo. Z besedami iz piratskih zgodb sta Tortuga in Port Royal sicer opisana tudi kot Sodoma in Gomora – tako je bil potres, ki mu je sledil še cunami leta 1692 in je uničil pristaniško mesto Port Royal z razlogom označen za božji srd. In te primerjave se v kontekstu The Pirate Bay verjetno ne bi branili niti sodobni antipirati.

Lik pirata je v ljudskem izročilu torej moralno globoko ambivalenten: pirat je ropar, morilec, tihotapec, posiljevalec, plačanec, preprodajalec, zasužnjevalec, nosilec strahu, bede in smrti. Obenem pa je pirat pogumen, strasten in drzen svobodnjak, anarhist, odpadnik v najžlahtnejšem pomenu besede. Kot iz antropološkega vidika opredelijo lik pirata pisci omenjenega članka, je pirat v prvi vrsti predvsem obraz dveh politično-ekonomskih fantazij – obeh v njuni skrajnosti.

Po eni strani je pirat idealna podoba neodvisnega, povsem samosvojega in racionalnega individualista izbire, z besedami piscev članka je to »potrošnik monstruoznih razsežnosti«, torej idealni subjekt prostega trga, zvesti in do skrajnosti izmaličeni obraz neoliberalizma. Po drugi strani pa je pirat lik, soroden Robinu Hoodu: je ropar, ki se smeji sistemu v brk in pokrade, zgrabi vse, kar mu pride pod roko ter to radodarno razdeli med svoje kolege. Po drugi strani je pirat torej obraz nekakšnega utopičnega socialista, ki neupravičene monopole bogastva raztrešči po pravici.

Kot v enem od zaključkov izpeljujejo avtorji omenjenega antropološkega članka, tako ni nenavadno, da je zlata doba piratov nastopila prav v času vzpona merkantilizma v 17. stoletju. Strožja regulacija, ki je pomenila monopolizacijo trgov, predvsem na škodo kolonij s krepitvijo notranjega trga držav na račun dodatne obdavčitve uvoza-izvoza, je redefinirala ekonomske pozicije moči, čemur so na eni strani kljubovali in od tega obenem tržili prav pirati. Sredi divje širjave horizonta na koncu morja se je pač nekako treba znajti – prav ta obraz piratstva večkrat kažejo popularne zgodbe, v filmskem kontekstu na primer nedavna Disneyjeva super uspešna franšiza Pirati s Karibov, v kateri so prav pomorščaki britanske krone večkrat prikazani kot slabi, medtem ko so pirati predvsem nesrečne svobodne duše v boju za preživetje in lastno svobodo.

Moralna ambivalentnost pirata tako bistveno zaznamuje tudi debate o digitalnem piratstvu: zagovorniki piratstva, ki se širijo po skrajno levi in obenem desni smeri ideoloških, politično-ekonomskih koordinat, v tem kontekstu pravzaprav mešajo pojme, kot so prostodostopnost na internetu, svoboda govora ali demokracija, z zagovorom nasprotnikov, da gre pri piratstvu pač v vsakem primeru za krajo, četudi predmeta kot takega večkrat, predvsem pri sodobnih načinih piratiziranja, pravzaprav nimamo v roki v materialni obliki.

Časi, ko smo filme od lokalnih neznanih piratov prejemali v svoje poštne nabiralnike, zapečene na kup neoznačenih CD-jev, so že mimo, vendarle pa se jih v nekaterih kontekstih lahko spominjamo in jih razumemo v nenavadno pozitivni luči. Piratstvo je nenazadnje botrovalo razvoju celih filmskih industrij: Nollywood, ki je danes ena največjih filmskih industrij na svetu, se je razvil prav zaradi piratstva. Povpraševanje po VHS kopijah predvsem bollywoodskih in hollywoodskih uspešnic je preraslo ponudbo in kmalu so podjetni nigerijski ustvarjalci kar direktno čez piratsko kopijo nekega bollywoodskega filma posneli svoj film: začetek devetdesetih je tako zasejal novo seme, iz katerega je zrasla močna filmska industrija. Primer Nigerije pa v tem kontekstu ni osamljen – nekdaj označeni tretji svet je prav zaradi omenjene dostopnosti oziroma nedostopnosti vsebine in tehnologije široko odpiral vrata piratstvu. V tem kontekstu nove globalne razporeditve trga tudi pomorski pirati v Somaliji niso presenečenje. 

Glede na opozorjeno moralno ambivalentnost pa gotovo ni naključje, da piratske oaze najdemo obenem tudi v državah, kot sta Švedska ali nenazadnje Slovenija, kjer obratno, v slavljenju individualizma, poudarjanja svobodnega interneta in zakonodaje, ki se postavlja trdno na stran posameznika, predvsem ko pride do obravnave in razkritja osebnih podatkov, piratstvo lahko nemoteno cveti.

Četudi je boj proti piratstvu na strani morale seveda logičen in pravilen, pa se zdi iz pozicije posameznika včasih povsem nepravičen. Nosilci štafete v boju proti piratstvu so nenazadnje multinacionalke, ki že itak kraljujejo in po svoje umerjajo trg, pri čemer njihova ponudba pač ni umerjena po posamezniku: pomislimo le, kako se razlikuje vsebina ponudnika, kot je na primer Netflix, ki na različna tržišča targetirano nastavlja drugačno vsebino, pri čemer se niti ne potrudi, da bi na primer poskrbel za lokalizacijo spletne strani ali vsaj za prevod v jezik določenega ciljnega občinstva. Aroganca velikih igralcev je gotovo eden od razlogov, zakaj piratstvo z vidika malega človeka lahko razumemo kot junaško. K pravičniški drži veliko prispeva tudi nikoli zares odgovorjeno vprašanje, koliko od plačila za ogled dejansko dobi ustvarjalec, koliko pa ostane platformi.

Poleg tega je kar nekaj ponudnikov kvalitetnih in globalno odmevnih vsebin omejenih na določeno tržišče in do Evrope ali Azije niti ne sežejo. Če spretnejši uporabniki interneta ob tem uporabijo orodje, kot je na primer VPN oziroma navidezno zasebno omrežje, je to zgolj bergla, ki problem le poglablja. V raznih debatah tako nasprotniki piratstva prihajajo na plan tudi s predlogi, kot so: »sam ne piratiziram, včasih dobim/prosim prijatelja za kak film« ali »treba je zmanjšat apetite, se moramo sprijazniti s tem, da ne moremo videti vsega«. Tudi tovrstne izjave problema gotovo ne rešujejo, temveč vero v pravičnost piratstva celo zgolj okrepijo.

Ob pobudi multinacionalk so tako nekatere države precej poostrile zakonodajo in s tem začele tudi bolj aktivno preganjati pirate. Pa vendarle: vsi se spomnimo, kolikokrat je bil The Pirate Bay za trenutek ali dva pač nedostopen, njegovi ustanovitelji so celo odslužili nekaj zaporne kazni, vendarle pa tovrstni uspešni pregoni niso resno okrnili digitalnih piratskih praks. Kot pravzaprav velja za boljše vzgojne prijeme, je tudi v boju proti piratstvu namesto zastraševanja, prepovedi in kaznovanja ljudi bolje vzgajati in jim pojasniti, razložiti, zakaj je piratiziranje sporno. V praksi to lahko povedno izpriča primer slavne Karagarge, ki ga je za oddajo osvetlil Nace Zavrl in ki se mu bomo posvetili po kratkem glasbenem premoru.

***

Piratske prakse pričajo o tem, da distribucije še ne razumemo dovolj dobro. Od vseh segmentov filmskega postopka (začenši s scenariji in proizvodnjo) se tokovi prevoza, pretakanja in razpečevanja kažejo za najbolj motne, neraziskane. »Filmi,« kot Geoffrey Nowell-Smith sklene v svoji spremni besedi k študiji Reaching Images, »se v strokovnih, kritiških in poljudnih obravnavah obnašajo, kot da od štartne do ciljne točke potujejo čarobno, sami od sebe. Temu seveda ni tako.« Kanali in tračnice svetovnega transporta na podobe vrisujejo svoj vpliv; načini, kako in kje gradivo vstopi v verigo globalnega trgovanja, določajo materialnost teksta ter v končni fazi izkustvo, gledalsko doživetje. Spremljanje Snowovega La région centrale z malega zaslona nikakor ni enako občutju v opremljeni (torej zatemnjeni, fotokemičnemu traku naklonjeni) kinoteki; ta triurni eksperimentalni posladek je za svoj obstoj odvisen od velikega platna, popolne tišine in koncentracije. Vse to bi moralo biti vsem že znano, zlasti v zadnjem letu zaprtja, ko sta dostopnost in nedostopnost avdiovizualnih vsebin postali stvar živahne debate. Toda diskusije distribucijskih prijemov vse prepogosto padejo v ozadje, v senco avtorstva, estetike in individualnega stila. Forma in ideologija sta pomembna, a obenem od premislekov konteksta neločljiva; tu mora filmsko zgodovinopisje opraviti še dolgo pot.

Kako bi izgledala filmska zgodovina, začrtana z gledišča infrastrukture? Kateri bi bili njeni akterji in kakšno zgodbo bi soustvarjali? Kaj, če si za objekt vzamemo (post)produkcijske prakse, ne pa posameznih slogov, avtorjev, tehnik? Bi bilo sto trideset let filma zgodovinjenih drugače? Od iznajdljivih, nenadzorovanih projekcionistov, ki so ob koncu devetnajstega stoletja kopirali nitratne kolute (brez obzira za avtorstvo ali avtorske pravice), pa do trenutnih torrent platform, ki jim za legalnost odkrito ni mar: ena stvar je jasna. Piratstvo, v taki ali oni obliki, je stalnica filmskega sektorja že od začetka. Nekaj takega ima v mislih Lucas Hilderbrand, ki v svoji prebojni in še vedno nepremagani monografiji Inherent Vice: Bootleg Histories of Videotape and Copyright iz 2009 zatrdi, da obstaja med pojmoma 'piratstvo' ter 'tihotapstvo' mala, a pomembna ločnica. »Pirati kradejo za potrebe prihodka, ne pa za egalitarno, demokratično ali produktivno prerazporeditev kulture ter informacij.« Tihotapci, sledeč Hilderbrandovi tezi, počnejo prav slednje – in to že vso zgodovino filma. »Ni dokumenta civilizacije, ki ne bi bil tudi dokument barbarstva,« je v svojih zapisih o pojmu zgodovine pravil Walter Benjamin. Nekaj podobnega lahko trdimo tudi tu: ni ga dokumenta filmske zgodovine, ki ne bi bil tudi dokument piratstva.

»Seveda smo tu vsi pirati, toda rad bi si mislil, da je Karagarga ena od bolj opravičljivih peer-to-peer izmenjevalnic. Je društvo cinefilov, ki objavljajo zaklade svojih zbirk; je le logični podaljšek tistega, kar smo skorajda vsi počeli že s fizično pošto in deljenjem diskov med prijatelji. Nobenega profita, nobene resne grožnje DVD-industriji, le skupinica kolegov, ki si med sabo pošilja filme.« Kaj pomeni beseda 'piratstvo'? Kako v dobi vseprisotnega videa na zahtevo izgleda »prava« piratska skupnost? Primer internetne ropotarnice Karagarga nam na tej točki lahko pomaga. Portal, vzpostavljen davnega 2005 pod spletno končnico '.in' (kot Indija), sam sebe razume in profilira kot edinstven nematerialni arhiv; ustanovljen je bil z namenom grajenja »izčrpne knjižnice arthouse, kultnega, klasičnega, eksperimentalnega in redkega filma z vsega sveta.« In res: na njem brez težav najdemo dragulje globalne kinematografije, od Stana Brakhagea do Babette Mangolte, težko dobavljive drugje. Vemo, da je demografska slika uporabnikov pestra in mednarodna; vemo, da upravljalska ekipa vsak september zbira donacije, ki krijejo stroške spletnega gostovanja; vemo tudi (čeravno se dogodka nismo udeležili), da je od 6. do 8. julija 2018 v Berlinu potekalo »prvo mednarodno srečanje članov KG«, na katerega so bili vabljeni vsi z dostopom do internega foruma. Poznamo tudi surove statistike: najštevilčnejši in najpožrešnejši nalagalci so Američani, Kanadčani in Britanci, najaktivnejši per capita pa Turki, Rusi in Italijani, ki kraljujejo tudi na lestvici upload-download razmerij. S tem pa se naše poznavanje ozadja tudi konča. Platforma, kot je za tihotapske beznice kajpak v navadi, je ovita v debelo plast skrivnosti in mitologije.

Ta trenutek je Karagarginih registriranih odjemalcev 16,600; pred dvema letoma je številka segala preko 20,000. V nasprotju s standardno logiko svetovnega torrent podtalja (ki je za obstoj odvisen od nenehne rasti populacije, vsaj dokler se vsi sodelujoči držijo etično-tehnoloških minimumov) so osrednje vrednote tu ekskluzivnost, zaprtost, popolna neprosojnost. V primeru, da portalovi samodefiniciji verjamemo na besedo in s tem Karagargo razumemo kot nezamenljiv, izvrsten arhiv, potem gre za arhiv, kot ga še nismo videli. »Tisti, ki že iz principa nasprotujejo nalaganju filmov in videov, se bodo brez dvoma nasršili, ko bo kdo omenil Karagargo,« pravi kanadski kritik Calum Marsh. »Toda v splošnem,« kot nadaljuje Marsh, »Karagarga odpira drugačna vprašanja o piratiziranju kot sledilnik tipa Pirate Bay. Njen raison d'être je plemenitejši ... Karagarga stremi k ohranjanju strehe nad glavo za vse filme, ki so preobskurni za to, da bi v dediščini preživeli kakorkoli drugače.« Do določene mere ima Marsh popolnoma prav. Zlasti za slovensko (in širše postjugoslovansko) kinematografijo se stran kaže kot izvrstna podatkovna baza za izdelke, digitalno nedostopne drugod. Žilnikova Druga generacija iz leta 1983 ni bila nikoli izdana kot DVD, srbski televizijski arhivi pa veliki večini niso pri roki; v tem primeru se Karagargina datoteka zdi priročna rešitev.

Toda vsaka informacijska mreža še ni arhiv, tako kot tudi kup knjig ni nujno knjižnica. Pri resnejšem vrtanju v Karagargino strukturno zasnovo se kot ključne kažejo tri tendence, s katerimi stran sodi ob bok (in obenem nasprotuje) piratskim praksam, kot jih v svetu sicer poznamo. Neplačano delo, ki je vsekakor stalnica zgodovine tihotapstva od Partisa do VHS presnemavanja in nazaj, na teh straneh dobi dodatne dimenzije. Podnaslavljanje filmov in kuriranje t. i. »Master of the Month« selekcij – nekakšnih retrospektiv zapostavljenih kinematografij, denimo ta mesec iz Armenije, Azerbajdžana in Gruzije – sta le dva od številnih ljubiteljskih manevrov, s katerimi člani pripomorejo k ustvarjanju vsebin v zameno za gigabajtne darilne bone, ki niso unovčljivi nikjer. Že omenjena zaklenjenost, totalna nedostopnost, k ideji Karagarge kot kulturnega arhiva ne prispeva; vabila k pridružitvi so skrajno redka, pazljivo dodeljena, na črnem trgu pa dosegajo vrednosti tudi do 200 dolarjev. Ko je ameriški antropolog Brian Larkin v svoji študiji Signal and Noise o piratstvu pisal kot o odprti, vsem dosegljivi sferi množične participacije, v mislih gotovo ni imel Karagarge.

Najpomembnejša pa morda ostaja skrbniška komponenta (ali natančneje njen neobstoj), ki vsak arhiv, vreden imena, definira. Samopodobi varstva in zaščitništva navkljub se podpodne platforme ne morejo spopadati s tokom časa, z degradacijo in propadanjem gibljivih podob. Videodatoteke, dosegljive na straneh spletnega piratstva, so povečini nizkokvalitetne, spraskane, uničene, razgrajene, popackane, kockaste. Karagarga tudi tu ni nobena izjema. Gre za podobe, ki brez intervencije profesionalnih restavratorjev (ter finančnega zaledja institucij in držav) ne morejo obstati; za sličice, ki v statusu quo ne bodo preživele naslednjih nekaj let. Če že, gre v brskanju po kleteh Karagarge za nekaj radikalno drugega kot kontrabantarstvo ali krajo tuje lastnine. Po par minutah na strani se v uporabniku ustvari vtis minljivosti, ranljivosti, skratka dejstva, da dediščina avanturoznega ustvarjanja umira, nikakor ne v nostalgičnem ali melanholičnem smislu, pač pa kot priznanje realnih strukturnih kriz arhivarstva. Dejstvo, da mora oporo filmofilom in raziskovalcem nuditi neplačano podtalje – »le skupinica kolegov, ki si med sabo pošilja filme« – ni nikakršen triumf ljudstva, pač pa prej simptom neke stiske. Vsi, skoraj vsi, bi seveda raje živeli v svetu, v katerem Karagarga ne bi obstajala, saj za obstoj ne bi imela resnega razloga, ker bi njeno nalogo in poslanstvo izpolnjevali delavci, polno plačani in z zdravstvenim zavarovanjem. Do takrat nam torrent zatočišča njenega kova nudijo sredstva za življenje: in obenem opomin, da so stvari lahko drugačne, dostopnejše, brezplačne.

***

V zaključnem delu oddaje bomo pogledali še aktualno stanje na piratski sceni, ki je prav v zadnjem času, z epidemijo in zaprtjem doživela ponoven razcvet. Ta pa je v svojih načinih drugačen od klasične peer 2 peer izmenjave z nalaganjem/oddajanjem preko torrentov. Pravzaprav bi morda lahko celo rekli, da so torrenti zadeva milenjicev, ki jo je povsem izrinilo streamanje oziroma spletno pretakanje videovsebin. To je namreč na prvi pogled precej bolj elegantno in deluje varnejše od klasičnega torrent brskanja po že na videz rahlo škatljivih iskalnikih še bolj škatljivih strani, na katerih se zdi, da kar mrgoli virusov, črvov in druge škodljive programske opreme. Da je spletno pretakanje zaradi teh in drugih razlogov, kot je na primer tudi instantna dostopnost do želene vsebine, postalo vse bolj iskano, je na primer odkril tudi The Pirate Bay, ki je že dve leti nazaj omogočil dodatno funkcijo za pretakanje vsebine, še preden se ta na način torrenta kot digitalna kopija naloži na osebni računalnik.

Ugodnost pretakanja so sicer potrošniki najprej odkrili prav s pomočjo legalnih platform, kot so Netflix, HBO, Amazon idr. Z njihovim prihodom na tržišče dejansko sovpada tudi upad piratstva, saj je nenadoma postalo lažje, ugodnejše in varnejše plačati ne preveč napihnjeno vsoto za vsebino, ki je bila vsebinsko raznolika – nekaj za vsakega in za vsako razpoloženje –, obenem pa je bila tudi tehnično kvalitetna, torej na ravni slike in zvoka, celo opremljena s podnapisi, kar pri piratskih kopijah vsekakor ni samoumevno. Dostopnost je torej ključna, a apetit uporabnika-potrošnika-gledalca se ob tem ne zmanjšuje, prej obratno. Morda v redkih primerih postane celo bolj omikan in izbran.

Nove gledalske navade, ki so jih torej privzgojili ponudniki pretočnih spletnih vsebin, so postale pravzaprav razvade, in dejstvo, da je v igro kmalu vstopilo vse več igralcev, ki so želeli dobiti še en kos te nove spletne pretočne klobase, se je povečalo. Posledično je na primer Netflix izgubil oziroma vrnil pravice za marsikatero vsebino. Za primer: dramatičen odziv je povzročila naznanitev, da Netflix s 1. januarjem 2021 umika priljubljeno komično serijo Pisarna (The Office). Pravice za njeno predvajanje je namreč umaknil lastnik NBC, saj je aprila 2020 ustvaril lastno platformo za spletno pretakanje vsebin, kamor je seveda nujno umestil Pisarno kot enega svojih paradnih konjev. Posledično je piratiziranje prav tega naslova poskočilo v nebo.

To seveda ni osamljen primer – še en velik pretres je predstavljal umik Disneyjevih vsebin, kar je močno premešalo karte v tem divjem spletnem videooceanu. To je v rezultatu pomenilo dvoje: ker se je raznolikost vsebin zmanjšala, se je povečala produkcija in promocija lastnih, originalnih vsebin (posledično ob odprtju Netflixa algoritem na prvo mesto potiska vsebine z oznako Netflix Original, do ostalih vsebin pa se je vse težje dokopati). Po drugi strani se je s povečanjem števila ponudnikov precej razpršil tudi dostop do vsebin: tako je danes povprečno ameriško gospodinjstvo naročeno v povprečju na 2,5 ponudnika pretočnih spletnih vsebin, medtem ko je bilo še leta 2019 naročeno na 1,8 ponudnika, pravi ena od nedavnih raziskav tržišča, ki jo je v prejšnjem tednu objavil Variety. Seveda pa več različnih naročnin predstavlja večji strošek za gospodinjstvo – nekatere raziskave kažejo, da povprečno ameriško gospodinjstvo za dostop do zabavnih videovsebin trenutno ponovno plačuje podobno ceno, kot je bila nekdaj naročnina na kabelsko televizijo. Tako se je gledalec-uporabnik-potrošnik na nek način ponovno znašel na izhodiščni točki: da bi užival v vsebini, ki mu v določenem trenutku paše, mora zdaj plačevati zgolj še več.

Tako ponoven porast piratiziranja, še posebej v času epidemije, ki je na spletne platforme nanesla le še več vsebine, ni presenetljiv. Po poročanju Bloomberga pa danes največji problem predstavlja piratska televizija – ta na primer nadpovprečno cveti v Jugovzhodni Aziji, kjer je v nekaterih državah zakonodaja glede tega zelo ohlapna. Ponudniki piratske televizije tako namesto petih različnih naročnin ugodno zaračunavajo eno, ponujajo pa najširšo možno paleto različnih vsebin, vse od Netflixa do raznih ekskluzivnih športnih programov, po katerih je pravzaprav precej veliko povpraševanje. Poleg spletne platforme, ki večkrat izgleda povsem legalno, včasih še boljše kot sam Netflix, in deluje na povsem enak način, so ponudniki piratske televizije še korak naprej in prodajajo celo set-top boxe, ki jih fizično prinesemo v dnevno sobo, priključimo na televizijski sprejemnik in preko prednaloženih aplikacij dostopamo do vseh možnih programov oziroma različnih ponudnikov spletnih pretočnih vsebin.

Tako nekateri mediji prihajajoči čas označujejo za medena leta spletnega piratstva, saj trenutne smernice razvoja nakazujejo na čedaljo večjo količino digitalnih spletnih vsebin, ki bo postajala zaenkrat kvečjemu še bolj razdrobljena in tako težje dostopna, fizičen obisk kinodvoran pa bo po nekaterih napovedih morda redkejši in drugače obarvan, saj bo postal še bolj poseben dogodek kot v času pred epidemijo. Dejstvo je, da so gledalci-uporabniki-potrošniki glede dostopnosti svoje najljubše vsebine postali precej razvajeni, kar je prav tako voda na mlin piratskih ponudnikov. Kakšno postopanje bodo antipiratske vrste ubrale tokrat, ni vprašanje: zastraševanje in kaznovanje porabnikov je očitno na prvem mestu, četudi nas zgodovina taistega boja uči, da se rešitev skriva drugje: v regulaciji trga, decentralizaciji velikih in arogantnih monopolistov in vzgajanju občinstva v zavednega potrošnika kot do dela in ustvarjalca, delavca spoštljivega uporabnika. Do takrat pa dragi poslušalec, draga poslušalka, ahoj izpod razpetega jadra, ki precej divje plapola sredi globokega neoznačenega internetnega oceana!

Oddajo sva pripravila Nace in Anja. Tehniciral je Andrej.

L: Nina