Tokratna teorema si je zadala cilj pretresti nekaj ključnih mišljenjskih vozlišč našega časa, ki zadevajo migracije, nacionalno državo, identitne politike ...  Junaki v nadaljevanju bodo Jacques Ranciere, Etienne Balibar in še kakšen Francoz, glavno prizorišče empiričnih primerov bosta predvsem Francija in področje bivše Jugoslavije.

Začnimo z nekaj razjasnitvami, ki bodo sprostile pot  k lažjemu premišljevnju omenjenih problemov. Francoski filozof Etienne Balibar je zarisal teoretsko distinkcijo, da bi odpravil pomote, projekcije in nesporazume pri razumevanju nacionalnosti. Na eni strani je individualno, historično  vzpostavljena nacija in na drugi sociološka kategorija forme nacije. Za ilustracijo prve vzemimo primer Slovenije. Kot prava zgodovinska nacija ima ta vse potrebne atribute: zgodovino, ki obsega več generacij, kolektivni spomin in kolektivno amnezijo, specifične kulturne forme, jezik. V različnih historičnih obdobjih prevladujejo različni mehanizmi in možnosti za združevanje določene populacije v okvirih skupnih institucij. Reproduciranje nacionalnega kolektiva je nujni pogoj njenega zgodovinskega obstoja nacije, ki pa je, kot bomo videli, povezan z mehanizmi izključevanja in strukturnim nasiljem. Slovenija je v osemdesetih letih za potrebe nacional(ističn)e konsolidacije aktivirala imaginarij kulturne oddaljenosti in ekonomske večvrednosti v odnosu do jugoslovanskih narodov. Desetdnevna vojna za Slovenijo ni pustila tako katastrofalnih posledic za normalno delovanje politično-ekonomskega sistema, kot jih je na primer v drugih republikah bivše Jugoslavije. Pravšnja mera poenotenja v zmagi in odprta vrata v obljubljeni ekonomski raj, brez izgubljanja energije v obnavljanju temeljnih  institucij, to je izhodiščna pozicija Slovenije po letu 1991. Vojna je ključni instrument zarisovanja nacionalnega ozemlja, vzpostavitev nacionalnih meja je povezano z veliko količino nasilja, saj je kvintesenca meje prav vključevanje nekaterih z nasilnim izključevanjem drugih. Meja je arbitrarna linija, na kateri se izmenjujejo vojna in sporazum, red in nered, zunanje in notranje. Meja je kraj, na katerem se razlike stopnjujejo in skrbno sortirajo. Meja je znamenje tiranije nacionalnega, kot pravi Balibar.

V BiH so za razliko od Slovenije  posledice vojne vidne v  protislovnih poskusih, da bi uskladili poenotenje državnega aparata s principom etničnih meja. Ustava iz Daytona stopnjuje to zmedo s kombinirano volilno ureditvijo. V Republiki Srbski se izbira predstavnik Srbov, v preostalem delu BiH pa ostala dva naroda izbirata preostala člana predsedstva. V členu  o volitvah izrecno piše, da se v predsedstvo voli po en Srb, Hrvat in Bošnjak. A volitve v Federaciji so prinesle zmago nenacionalističnemu kandidatu, Hrvatu Željku Komšiću, ki je zmagal z večino bošnjaških glasov.  “Neposlušni” državljani so prekinili niz zmag nacionalističnih kandidatov. Daytonska pravna ureditev torej ločuje na eni strani jasno zamejeno etnično skupnost in na drugi federativno ureditev, ki ustvarja vse večje politične napetosti in grozi da se bo prelomila napol po etno liniji. Primera BiH in Slovenije služita ilustraciji dveh načinov formiranja nacionalnih skupnosti v specifičnih historičnih okoliščinah. Prvi priča o tem, kako zahtevno je kodificiranje razmerja med družbo in državo, med politično skupnostjo in posamezniki, ko v isti državi več načinov reševanja nacionalnega vprašanja.

Drugi Balibarjev koncept, ki smo ga napovedali, je forma-nacija : “Forme - nacije ne moremo opredeliti preprosto, kot abstrakcijo skupnosti (se pravi na način, na katerega se sama dojema), označevati mora koncept prisil, ki delujejo skupaj, se pravi kavzalnost, ki deluje po določenem modelu, način, kako odstotni vzrok pride z enega prizorišča na drugo, način, kako ekonomske sile določajo simbolne posledice in narobe.” Vzrokov za specifično historično formacijo politično-ekonomske tvorbe torej ni moč jasno razbrati  iz  kavzalne verige vzrokov in učinkov ali z njihovo osamitvijo in kategorizacijo, saj ideološki učinki, tudi v domnevno jasnih  učinkih nacionalizma, kot je to primer v BiH, lahko izhajajo iz ekonomskih vzrokov. Ključen je torej preplet ideoloških izključevanj, ki ga poleg državnih akterjev izvajajo ekonomski akterji, ki uhajajo omejitvam in prisilam teh istih držav. Tribalizmov in regionalizmov narodov v BiH državi ne uspe posredovati skozi skupne institucije zaradi prevladovanje političnih reprezentacij etnične lojalnosti. Problem se še jasneje razkrije, če razumemo čustveno investiranost  v nacionalno identiteto posameznika.Nacionalna identiteta je še zmeraj hegemona identiteta sodobnega človeka. Obvladovanje heterogenosti družbe, upravljanje in discipliniranje tega, kar Gellner imenuje »antropološke razlike«  je temeljna naloga aparatov države, kot sta šolstvo in policija.  Identiteta je torej hkrati spekulativen pojem in neposredno doživljanje, ponotranjenje “objektivnega” družbenega sveta. Umeščanje subjektivnih občutij posameznikov v institucije družbenega sveta ima Balibar za ključno sestavino sodobnosti: »Zgodovina, kakor jo je razumela in vulgarizirala moderna doba, označuje način reprezentacije prostora in časa, ki omogoča prav povezovanje institucij in subjektivnih identitet, umeščanje subjektivnosti v svetovni red.« In nadalje o mejah, ki se iz zunanjosti državnih meja selijo v notranje meje posameznikov: »Meja je hkrati najbolj “zunanja” institucija, ki se uveljavlja najbolj nasilno, najbolj nedemokratično, in institucija, ki jo subjekt “živi” in “asimilira” najbolj intimno, ki kristalizira njegov občutek pripadnosti skupnosti.«

Notranje meje belega Američana delavskega razreda je populizem Donalda Trumpa ojačal z obljubo njihove materializacije v obliki zidu. Notranje izključevanje v ZDA poteka po rasni meji. Rasializacija manjšine omogoča imaginarno vzpostavitev integritete večinske belske skupnosti. Rasa je tukaj močno ekonomsko označen pojem, saj je ideološka stigmatizacija nebelskih manjšin posledica ekonomskega izkoriščanja taistih. Rasa je  kategorija, ki označuje raznolikost izključitev iz politično-ekonomskega sistema in se formira na relacijah produktivnost-neproduktivnost in neenakost-enakost. Torej onkraj preprostih bioloških definicij rasnih značilnosti. Rasna segregacija poteka na ravni geografskih prostorov, med notranjimi in zunanjimi mejami držav in regij. Rasno označeni so tako polsuženjski delavci v Sudanu, ki izkopavajo diamante za korporacijo in  si delijo “status” z migranti iz Sudana v predmestju Pariza. Obe skupini sta na robu zmožnosti reprodukcije lastnih življenj, kar ni posledica  določenih rasnih značilnosti, ampak so te, prav obratno, posledica njihovega položaja ekonomsko izkoriščanih in posledično politično nemočnih.

Moč populizma je v igranju na karto realnega slabljenja ekonomskega stanja nacionalne večine v povezavi z ogrožanjem  nacionalne in rasne identitete. Torej na že omenjeno kombinacijo intimnega, osebnega doživljanja nevarnosti in  sistemskih, “objektivnih” procesov. Simon Smole sem v recenziji knjige Chantal Mouffe For a Left Populism  opisoval moč populizma v njeni kulturni razsežnosti: “Problem morda tiči v visoki afektivni investiciji v kulturnih, identitetnih relacijah. Beli delavec iz Biloxija v Misisipiju bo do neoliberalne hegemonije enako negativen kot izobraženec iz Bostona, a Chantal Mouffe in Bernie Sanders bosta zanj pripadnika tuje mu kulture. Populizem ne deluje zgolj vertikalno, ampak tudi horizontalno. Desni populizem aktivira sovraštvo do elit enako uspešno kot do drugih, marginalnih družbenih skupin. In tudi do tistih na družbenem dnu, ki bojda parazitirajo na delu pridnih, belih, naših ljudi. Preambula nove ljudske ustave Madžarske je Madžare ustoličila kot narod, predan preživetju v sovražnem svetu, kot dober krščanski narod in kot etnično skupino, ki se jasno razlikuje od ostalih skupin, ki živijo na Madžarskem.”

ZDA so šolski primer tega, kako se opisana kultura rasnega razlikovanja institucionalizira. Ustavni amandma iz leta 1865, ki je ukinil suženjstvo, navaja  izjemo. In sicer, da  obsojeni za kazniva dejanja ostajajo/postajajo sužnji  države. Zaporniška populacija, ki v zaporu dela, in to večinoma za vlado, je plačana od 20 do 50 centov. V nekaterih zveznih državah, na primer v Teksasu, zaporniki niso plačani za delo in so strogo sankcionirani, če delo zavrnejo. Nebela, večinoma revna populacija, ki sicer v ZDA demografsko hitro napreduje, prevladuje v represivnem sistemu ZDA. Zaporniški sistem v Ameriki je ogromen korporativni konglomerat, od varnostnih podjetij do mreže privatnih zaporov. Bojda je med največjimi zaslužkarji podjetje, ki za telefonske klice zapornikov iz kaznilnic zaračunava višje cene, kot so tiste v “svobodnem” svetu. K proletarizaciji rasnih manjšin lahko prištejemo tudi ukinjanje nekaterih instrumentov socialne politike, katerega hrbtna stran je kriminalizacija revščine.

Državljanstvo je ključen pojem današnje politične prakse in teorije. Kakšen je odnos med nacionalno pripadnostjo in državljanstvom? Je ta povezava enoznačna  in kako se danes v času supranacionalnih projektov, kot je EU, spreminja? Kako misliti državo onkraj klasičnih znamenj suverenosti: onkraj nadzora nad omejenim, “nacionalnim” ozemljem ter onkraj sposobnosti razglasitve izrednega stanja in napovedi vojne. Je univerzalni nacionalizem, kot glavno vodilo mednarodne politike, torej v krizi? Ali pomenijo neomejeni tokovi kapitala in  tehnologije, ki ustvarjajo virtualne prostore, odvečnost  materialnih meja? Težko je nedvoumno odgovoriti, preostane nam le, da naprej razvijamo mišljenjsko vozlišče identitet, državnih institucij in nasilja meja.

Meja je imaginarna črta, ki ni zgolj arbitrarna razmejitev določenega kosa zemlje, ampak  zaradi svoje prehodne narave predstavlja tudi bistvo gibljivosti in fleksibilnosti identitet in naključnost geografskih razdelitev. Meja je na nek način območje izjeme, saj so pravila notranjosti države suspendirana. Delovanje policijsko-administrativnega aparata je potencirano, čeprav odprava meja znotraj EU demonstrira njihovo odvečnost, dokler ne gre za migrante.  Urejanje, sortiranje in discipliniranje razlik, identitetnih, kulturnih, političnih, to je funkcija institucije meje.  Tujci, begunci, migranti so produkti delovanja mejnih režimov. Balibar v svoji knjigi Mi, državljani Evrope predlaga dve splošni tezi o funkciji meja v  sistemu nacionalnih držav. Prva teza pravi, da so meje med nacionalnimi državami v moderni  dobi bistveni kraj historičnosti, historizacije identitet. Druga teza, komplementarna prvi, pa mejo označuje kot instrument imaginarnih projekcij nacionalnega univerzalizma. Kot smo že poudarili, se v konstituciji nacionalnega državnega imaginarija prekrivata dve meji, tista administrativna, ozemeljska, in notranja, identitetna. Niz institucionalnih in kolektivnih praks, volilna pravica, davki in izobraževanje, ki so vsebina državljanskih pravic, so historično speti s subjektivnimi občutenji usodne pomembnosti nacionalne identitete, ki posamezniku osmišlja družbeno delovanje. Populizem danes črpa svojo prepričljivost iz stanja na mejah, če smo malce cinični. Kaos meja, kot Balibar imenuje z globalizacijo pogojen izbruh konfuzije identitetnih, ideoloških, kulturnih in seveda tudi geopolitičnih meja.   

Do sedaj opisana politična antropologija nam omogoča lažje razumevanje populistične retorike nacional(istič)nega protekcionizma ter postavljanje novih in panično zapiranje starih meja. Četudi v absurdni, bojda že preseženi obliki fizičnih ovir. Žičnate ograje na mejah EU, zid med Palestinci in Izraelci ter famozni Trumpov “mehiški” zid so simptomi obrambe glavnih postulatov suverenosti države-nacije. Njen glavni motor je ustvarjanje razlik, ki omogočajo nadzor nad tem, kar Jacques Ranciere imenuje demokratični eksces.   Mašinerija, imenovana kapitalistična nacionalna država, lahko deluje le, če omejuje demokratizacijo tistih področij življenja, ki veljajo za privatna in bi s kolektivnim emancipatornim delovanjem ogrozila neomejeno produkcijo kapitala in neustavljivo konzumpcijo.

Antipolitičnost rasističnega upravljanja z ozemlji in populacijami je, kot smo nakazali v simbiozi s hierarhijo identitet današnjega človeka. Jacques Ranciere v svoji knjigi Nerazumevanje: politika in filozofija govori prav o tem: »Posebnost novega rasizma razvitih družb tako izhaja iz tega, da je točka, kjer se srečujejo vse identitete skupnosti same s sabo, ki definirajo konsenzualni model, a tudi vse forme izostanka te identitete in kompenzacije za ta izostanek. Zatorej je normalno, da zakon dovrši to koherentnost, se pravi, da svojo enotnost spremeni v način reflektiranja skupnosti, ločene od Drugega. Ko zakon obravnava priseljenca, se seveda ponuja kot instanca, ki si prizadeva za uresničitev pravičnosti in miru. Ko zakon definira pravila za integracijo in izključitev, ki sta bili do sedaj prepuščeni naključju okoliščin in neenotnosti predpisov, zatrjuje, da vključuje posebno v sfero svoje univerzalnosti. Ko ločuje dobre tujce od nezaželenih, naj bi razorožil rasizem, ki ga podžiga njuno mešanje. Težava pa je v tem, da je samo to diskriminacijo mogoče odpraviti zgolj za ceno, da ta neopredeljivi Drugi, ki zbuja občutek strahu in zavračanja, dobi določeno podobo.« Ta podoba je podžgana s strastmi in občutji tistih reprezentacij in identitetnih označevalcev, ki jih je “nacionalna kultura” nakopičila skozi čas. Podoba drugega  je danes, ko se  prostorska razmerja krčijo ter pojmi bližine in oddaljenosti dobivajo drugačen pomen, predvsem medijsko posredovana. Metamorfoze tehnološko posredovane percepcije sodoločajo geopolitične procese in potencirajo že omenjeni kaos meja. Globalizacija ne vpliva le na redefiniranje pojma suverenosti, ampak na transnacionalni nivo premesti mehanizme izključevanja. Evropsko državljanstvo tako ne prispeva k razširitvi pravic, ampak je zgolj seštevek nacionalnih državljanstev. Ljudje, ki dolgo živijo na področju EU, a so rojeni izven skupnosti, so tako izključeni od znotraj. Tako so populacije, ki dolgo živijo v državah EU in v njih tudi prispevajo k razvoju in kulturi, izključene po ključu nacionalnega državljanstva. EU državljanstvo torej ne razširja nabora pravic niti ne uveljavlja resnične univerzalnosti in inkluzivnosti človekovih pravic in svoboščin. To rasistično politiko EU utrjujejo mehanizmi selektivnega in omejenega priseljevanja ljudi z evropskega “juga” v članice EU. Čeprav je, paradoksalno, poceni delovna sila s periferije Evrope nujna za konkurenčnost jedrnih držav EU. Noiriele v knjigi Populacija, imigracija in francoska nacionalna identiteta opisuje kontinuiran migracijski tok delovne sile v Francijo še iz časov kolonializma. Francija je evropska država z najbolj obsežno priseljensko delovno silo. V Podsaharski Afriki in Magrebu je Francija vzpostavila delodajalske mreže, ki tudi po neodvisnosti kolonij nadaljujejo z dobavljanjem delovne sile. Države potrebujejo delovno silo, ki bo v globalni konkurenci prinašala profit.

Posledica klientelizma med svetovnim Vzhodom in Zahodom je hipokrizija dominantnih držav, ki potrebujejo ilegalno delovno silo zaradi zahtev ekonomije, po drugi strani pa  migrantske delavce sankcionirajo. EU se tako spreminja v večkrožni sistem držav, ki v skladu s koristmi in stroški upravlja z vključevanjem in izključevanjem populacij. Rasizem do priseljencev se dopolnjuje s pokroviteljskim odnosom do  jugovzhodnih evropskih držav, ki so v neskončnem procesu približevanja “civilizacijskim nebesom”.

Pravno-politične forme, ki izključujejo  določene  vrste ljudi in vključujejo druge, so nujni pogoj za globalna in državna razmerja dominacije. Kategorije kompetentnih in nekompetentnih ter enakih in neenakih, ki nastajajo znotraj skupnosti, onemogočajo solidarnostne in emancipatorne prakse. Izključeni iz državljanstva predstavljajo imunsko zaščito preostale, polnopravne skupnosti, ki si lahko ponosno nadene masko demokracije. Deklarativno se nacionalna država razglaša za kontinuiran demokratični proces, ki pa je večinoma reduciran na z državljanstvom pogojeno volilno pravico.  Imunska paradigma, ki jo v svojih delih razvija Roberto Esposito, izpostavlja prav strah pred razlastitvijo identitete, grožnjo njenega razpada, ki je posledica heterogenosti sodobnih družb, predvsem pa grožnjo soočanja z nevarnim Drugim v podobi migranta. Samoohranitve skupnosti, trdi Esposito, ni moč doseči z golo izključitvijo tujega, saj ideal  čiste in poenotene skupnosti ni dosegljiv.  Drugi ji vedno hkrati pripada, a se tudi izmika  procesu formiranja skupnosti. Ljudje brez papirjev v Franciji so primer takšne notranje zunanjosti. V Espositovi imunski paradigmi prav ta preostanek, ta ne-skupnost zavaruje  skupnost, ko negativiteto skupnosti pripelje v njeno središče. Teroristi so simptom nemožnosti jasne zareze med notranjostjo in zunanjostjo. Z organicističnim besednjakom rečeno je  terorist tujek, ki je zrastel na lastnem telesu.

Roberto Esposito s konceptom imunskega mehanizma lepo zapopade nakazani problem notranjosti in zunanjosti nasilja. Pomislite namreč, kako pravni dispozitiv izključitev nasilja, ki je zunanje legitimni ureditvi, vedno proizvede z nasilnimi sredstvi. Privzame torej isto substanco, pred katero naj bi ščitil. Pravo torej noče odpraviti nasilja, odpraviti želi zgolj njegovo zunanjost skupnosti, nasilje hoče pripeljati v svojo notranjost in ga pacificirati. Pred tem pa ga skozi reprezentacije slika kot nekaj, kar je zunanje skupnosti in jo smrtno ogroža. Tako imenovani domači terorizem je popoln primer, kako deluje varnostni dispozitiv današnjih nacionalnih držav.

Balibar na primeru sodne prakse francoskih sodišč ilustrira dvojno kaznovanje tujcev. Izrečeni zaporni kazni sledi izgon iz države. Odvzame se mu pravica do bivanja na državnem ozemlju. Nezamisljiv ukrep za Francoza “po rojstvu”. Francoska država na ta način hkrati razkazuje  svojo suvereno moč in nemoč popolne asimilacije tujega. Nacionalna preferenca je izraz, ki je v jedru francoskega republikanizma in stalnica v retoriki tako francoske levice kot desnice. Gre za očiten ostanek neokolonializma oziroma za rekolonizacijo priseljenstva. Sprejemne kapacitete, migrantske kvote, kriterij kulturne oddaljenosti, ekonomske potrebe. Vse to so neokolonialne in rasistične kategorizacije ljudi, ki kandidirajo za članstvo v republiki. Gre za kategoriziranje različnih skupin človeštva v razmerja gospodarjev in sužnjev,  za znano rasistično tezo o nekompatibilnosti civilizacij.

Priseljenec na ozemlju Francije je kolonialni subjekt,   Balibar ga opredeli takole: »Kolonialni subjekt je veljal za državljana “po rojstvu”, ki ni imel polnih državljanskih pravic, priseljenski delavec pa ni državljan “po rojstvu”, je pa bolj ali manj integriran v francosko družbo in zato tudi deloma vključen v sistem pravic in dolžnosti, ki jih prinaša državljanstvo, ne more pa iz manjšinskega statusa. V zameno za delo je lahko deležen usposabljanja in zaščite, zaradi katerih je podoben državljanu, vendar le če spoštuje določbe “pogodbe”, ki je ne bo mogel nikoli sam določati (kar kaže prav urejanje naturalizacije ali pravice do bivanja).«

Država-nacija  naredi rojstvo za temelj svoje suverenosti: z rojstvom naj bi neposredno prešli v narod. Fiktivnost tega prehoda je jasna, a očitno trdoživo vztraja že zadnjih dvesto let. Fikcija zaprtega, nepropustnega narodnega telesa pa se med drugim ohranja in reproducira  z borbo proti kontaminaciji z zunanjimi elementi. Eden od simptomov krize nacionalne države, a hkrati tudi njene neverjetne moči in odpornosti, je prav radikalizacija borbe proti “nelastnemu”. Moč populizma, ki tako fascinira v današnjem času, je v sposobnosti prevajanja ogroženosti notranjih in zunanjih meja v razumljiv jezik.  

Marine Le Pen  je v enem od svojih nagovorov  pred volitvami izjavila, da zmaga njene stranke pomeni, da bodo francoski delavci dobrodošli v francoskih mondenih letoviščih. Kot da tam zdaj letujejo priseljenci iz Senegala.

*

Cikel »Fokus Francija« podpira Francoski Inštitut. Če želite prebirati francosko literaturo, obiščite Francoski inštitut v Sloveniji, ki vam v svoji mediateki nudi široko izbiro književnih del frankofonskih avtorjev, obenem pa se tam lahko na tečajih učite tudi francosko. Več informacij o dejavnostih Francoskega inštituta v Sloveniji dobite na spletni strani inštituta www.institutfrance.si