Razširjena (spletna in tekstovna) edicija oddaje.

(SPET) OBLAST

Spomnimo se najprej, kako Foucault razume oblast, pri njem najpogostejšo besedo, brez katere ne moremo razumeti njegove misli niti na najosnovnejši način. Besedo, ki jo je Foucault povzdignil na raven pojma, na eni strani povsem posplošenega in na drugi povsem singularnega. Prekine z marksistično koncepcijo, po kateri naj bi oblast imela nalogo reprodukcije produkcijskih odnosov, in ker ga ne zanima reprezentacija oblasti, ampak njeno realno funkcioniranje, prekine tudi s pravno-mitološko koncepcijo, ki za izvor in mesto oblasti misli družbeno pogodbo. O oblasti lahko govorimo kot o strateškem razmerju sil, ki so imanentna družbenim odnosom in tkejo polje našega možnega delovanja.

»Dejansko oblastno povezavo definira to, da je način delovanja, ki ne deluje direktno in neposredno na druge. Oblast ne deluje na druge, temveč na njihova delovanja: delovanje na delovanja, na obstoječa in na tista, ki se lahko pojavijo v sedanjosti in prihodnosti« , kot pravi v tekstu Subjekt in oblast.

Marsikdo pri tem zavija z očmi, kajti takšna vseobsegajoča definicija oblasti naj bi izgubila tako epistemološko kot politično moč. Toda - napaka. In površno branje Foucaultevega zvitega političnega uma. Kot prvo, kar najbolje pokaže četrto poglavje predavanj na College de France iz leta 1980, On The Government of the Living, je Foucaulteva temeljna predpostavka, da prav nobena oblast nima njej po naravi pripadajoče legitimnosti. Oblast je odvisna od naključnosti in krhkosti zgodovine, družbena pogodba je blef in civilna družba je zgodba za otroke. In kot drugo, Foucaulteva abstraktna ničejanska definicija oblasti kot razmerja med silami se vselej nanaša in izhaja iz povsem konkretne situacije.

Pri tem je ključen pojem dispozitiva, ki mu kot skupek diskurzivnih ter nediskurzivnih elementov, ki ga skupaj držijo prav določena razmerja sil, omogoča razumeti delovanje oblasti kot določenih tehnologij. Namesto ideologije Foucault govori o tehnologiji, namesto institucij in aparatov pa o dispozitivih.1

Ostanimo pri dispozitivu – kljub temu da Foucault ta pojem uvede ob razdelavi disciplinarnega dispozitiva, nanašajočega se na upravljanje kuge, kmalu začne govoriti o treh velikih oblastno-političnih dispozitivih. To so dispozitiv suverenosti, dispozitiv discipline in dispozitiv varnosti. Podobnosti in razlike lahko pojasnimo na primeru delovanja norme. Dispozitiv suverenosti, značilen za monarhične družbe, deluje na osnovi binarnega mehanizma legalnega in nelegalnega, ki ju razdvoji skozi Zakon. Nasprotno dispozitiv discipline, ki vase vključi tudi dispozitiv suverenosti, deluje na podlagi zakona zunanjih vednosti in tehnologij. Pravni kod se tako neskončno dopolnjuje s serijo korekcij, ki skušajo na podlagi različnih vednosti in tehnologij popraviti ter transformirati subjekt, pri tem pa je model delovanja fiksen. Varnost, tretji dispozitiv, ki rekonfigurira tako prvega kot drugega, pa deluje na podlagi serij možnih dogodkov, s katerimi skuša upravljati in kalkulirati, pri čemer se dovoljeno in nedovoljeno določi na statistični podstati povprečja pojavov in pri čemer postane ključna strategija preventive: projekcija neke prihodnje časovnosti.

Natanko ta prekleto aktualen dispozitiv pa je tudi mesto, okoli katerega se razvrščajo trije letniki Foucaultevih predavanja na College de France, od leta 1976 do leta 1979. In sicer Družbo je treba braniti, Sécurité, Territoire, Population in Rojstvo biopolitike. Dva od treh letnikov smo pred kratkim dobili tudi v slovenskem prevodu, Družbo je treba braniti v prevodu Ane Monike Habjan pri Studii Humanitatis in Rojstvo biopolitike v prevodu Aljoše Kravanja pri založbi Krtina. Kot kaže, je s tem tudi v slovenskem prostoru končno in s precejšnjim zamikom prišel tisti del Foucaultevega arhiva, ki se v največji meri nanaša na danes najbolj pertinentna foucaultevska pojma: biopolitika in vladnost2.

Toda, povsem bi zgrešili, če bi mislili, da biopolitika in vladnost v slovenskem prostoru še nista dobili ustrezne rabe. Pri biopolitiki - ki je dejansko že postala obče pojmovno mesto - je to seveda jasno. Pri vladnosti pa ne, dasiravno se s tem ukvarja določen del domače politološke vednosti, ki tudi že kar nekaj časa govori in razglaša Foucaultevo analizo liberalizma in neoliberalizma. Da bi to Foucaultevo obče znano mesto lahko svojo pozicijo dobilo tudi na določenem delu kritične levičarske scene, na kar je na primer kazal prepoln prostor Trubarjeve hiše literature ob nedavni predstavitvi obeh prevodov, pa so morala po Foucaultu in njegovi analizi vladnosti in neoliberalizma poseči filozofska imena, ki na tej sceni premorejo določeno mero avtoritete.

Toliko za uvod v Teoremo, v kateri se bomo posvetili in podredili eksplikaciji v sklopu Foucaultevih predavanj iz leta 1979, zbranih pod naslovom Rojstvo biopolitike, dasiravno prej govorijo o rojstvu neoliberalizma, ki pa je vendarle hkrati tudi nekakšno ponovno rojstvo biopolitike.

VLADNOST

Ko Foucault preko različnih primerov orisuje dispozitiv varnosti, se na historično površje čedalje bolj dviga pojav, ki mu pravi umetnost vladanja ali vladnost3. Vladnost namreč, kot pokaže v predavanjih pred Rojstvom biopolitike, prvič, deluje znotraj dispozitiva varnosti; drugič, njen primarni objekt ni teritorij, ampak življenje posameznika in populacije; tretjič, kot prevladujočo vednost o tem, kako vladati življenju, privzame politično ekonomijo.

Odkritju pojava vladnosti, ki Foucaultu brez dvoma predstavlja najpomembnejši fenomen pri delovanju oblasti, sledi vpeljava razlike med stanjem dominacije in delovanjem oblasti. V intervjuju Etika skrbi zase Foucault govori: »Zdaj vse to vidim veliko jasneje: po mojem je treba ločiti med oblastnimi razmerji kot strateškimi igrami med svoboščinami – strateškimi igrami, zaradi katerih nekateri posamezniki poskušajo določati vedenje drugih, ti pa se na to odzivajo tako, da nočejo pustiti, da bi jim določali vedenje, ali pa tako, da tudi sami poskušajo določati vedenje drugih – in dominacijskimi stanji; ta stanja so prav to, čemur običajno pravimo oblast«.

Dominacija nastopi, ko se razmerja moči popolnoma fiksirajo, tako da se oblastno razmerje kot dinamično delovanje na drugo delovanje ukine. »Kjer določujoči dejavniki zasičijo celoto, oblastne povezave ne obstajajo; če je človek v verigah, suženjstvo ni oblastna povezava«. Še več, med oblastnimi razmerji kot strateškimi igrami in dominacijskimi stanji obstajajo tehnologije vladnosti, »to je tako način, kako kdo vlada svoji ženi, svojim otrokom, kakor način, kako kdo vlada instituciji«. Nujno pa je tudi pokazati, da se vladnost ali umetnost vladanja, kot mestoma prav rad pravi Foucault, nanaša na zgodovinsko določen način upravljanja, ki vedno tudi že vključuje refleksijo o vprašanju, kako vladati.

Vladati pomeni pravilno razporediti stvari, da vodijo k ustrezajočim ciljem, da pa bi to dosegli, moramo stvar, ki ji vladamo, tudi pravilno spoznati. Stvarem se ne vlada od zunaj - kot to praviloma počne suveren, ki mu o podložnikih, ker ga ti priznavajo in nanj prenašajo pravice ter davke, ni treba prav nič vedeti - ampak od znotraj. Oblast se ne more izvajati brez vednosti. Foucaulteve študije kažejo, da smo iz suverenega tipa oblasti, ki temelji na zunanjosti zakona, prešli na vladnostni tip oblasti, ki temelji na notranjosti vednosti.

Ker vladnost kot zgodovinsko specifičen modus nikoli ne zajema le problemov, kako vladati teritoriju, kakor je to značilno za dispozitiv suverenosti, ampak probleme, kako vladati življenju, moramo biopolitiko in vladnost, katere nastanek skuša Foucault precej natančno določiti, misliti skupaj. Tako lahko genealoško vladnost najprej mislimo preko pastoralnega tipa oblasti, ki izvira iz razmerja med pastorjem in mnoštvom verujočih, pri čemer mora pastor skrbeti za njihovo zveličanje tako na ravni kolektiva kot na ravni posameznika in pri čemer mora, da bi lahko skrbel za njihovo zveličanje, poznati njihovo resnico, ki jo akumulira s tehnologijo spovedi. Te in takšne oblastne tehnologije vladanja kot vodenja ljudi in skrbi za vladane, ki se popolnoma razlikujejo od suverenove politične oblasti nad teritorijem in ki so bile v starih časih rezervirane za religiozne posle, pa se tekom 16. stoletja izrazito pospešijo ter razpršijo čez številne družbene odnose, vključno s političnimi.

Foucault se namreč pri svojih analizah, vsaj v tistem delu, ki nas tukaj zanima, zameji. Umetnost vladanja skuša misliti na področju izvajanja politične suverenosti in ne toliko na področjih ter tehnologijah vladanja, ki niso bile eksplicitno reflektirane kot problem politične oblasti. Z drugimi besedami, misliti skuša subsumpcijo politične suverenosti pod biopolitične dispozitive vladanja, ki ne vladajo več le teritoriju, temveč populaciji subjektov na določenem teritoriju. Kakopak Foucault, ki je najraje govoril o prehodih in prelomih, to počne skozi tri različne tehnologije umetnosti vladanja.

RAZLOG DRŽAVE/RAISON D'ETAT

Najprej skozi razlog države kot način, kako vladati državi, ki je prva manifestacija nastajajoče umetnosti vladanja. Razlog države ni nič drugega kot določena racionalnost, na kateri se utemeljuje umetnost vladanja, ki izhaja iz dejstva, da je država samosvoja realnost, ki jo je treba misliti skozi njej inherentne lastnosti. Da bi suveren lahko vladal, ni dovolj več le božji žegen in celoten pravni ter krvno oblastno relacijski sistem, temveč mora spoznati to samosvojo realnost države in njeno moč. Ta se lahko spozna preko realnosti populacije, protobiopolitične realnosti kot bioekonomske skupnosti subjektov - subjektov dela in življenja - , ki delujejo in proizvajajo na določenem teritoriju in ki menjujejo ter trgujejo z drugimi takšnimi teritoriji, imenovanimi države.

Racionalnost razloga država, njen epistemološko-politični ustroj vednosti-oblasti se tako nanaša predvsem na merkantelistično ekonomijo, ki prinese neki zgodovinski prelom. Kajti, s tem ko za merilo vladanja postavi ekonomsko določeno realnost, suverenosti postavi imperativ, da skrbi in regulira populacijo. Suverenost se ne more izvajati le skozi transcendenco božjega reda in modela zakona, ampak mora vključiti to novo realnost populacije, njeno ekonomijo in njej imanentne poteze delovanja. Skrb za populacijo, ki se sedaj pripne na suverenov hrbet, sproži nastajanje in razvijanje nadzornih in disciplinarnih dispozitivov, katerih delovanje in posledice je Foucault popisal v Nadzorovanju in kaznovanju. Tehnologija oblasti, ki skozi 17. stoletje in naprej začne skrbeti za populacijo, dobesedno za njeno dobrobit, se sicer imenuje policija, tako da lahko o državah 17. in 18. stoletja govorimo kot o policijskih državah.

Pri tej kratki genealogiji države, ki - upamo, da je to jasno - ni institucija, od koder bi izhajala oblastna razmerja, ampak korelat določene tehnologije vladanja; oziroma - pri tem povladnenju države, kot tudi pravi Foucault, sicer izvajanje politične suverenosti ne pojenja, ampak se še ojača. Navsezadnje je doba razloga države doba absolutizma.

ROJSTVO LIBERALIZMA

Toda, kot vemo, so bile sile zgodovine do absolutizma neprizanesljive. Kraljeva glava ni padla le pod revolucionarno giljotino, temveč je padla in se pripela na neko drugo - ljudsko - telo tudi in predvsem manj spektakularno - s transformacijo same vladnosti. Foucault ugotovi, da se način vladanja, ki prvo politično manifestacijo najde pod razlogom države, preoblikuje v nekaj, kar poznamo pod imenom liberalizem. Kot druga manifestacija nastajajoče umetnosti vladanja liberalizem podvoji in notranje preoblikuje razlog države, predvsem skozi notranjo omejitev vladanja in privzetja politične ekonomije kot racionalnosti umetnosti vladanja, iz katere pravzaprav izhaja notranja omejitev vladanja.

Berimo Rojstvo biopolitike: »S politično ekonomijo tako vstopimo v dobo, ki bi lahko imela za svoj princip naslednje načelo: vlada se ne more nikoli dovolj zavedati tveganja, da lahko vlada preveč, ali še bolje: vlada nikoli ne ve predobro, kako vladati ravno dovolj. Pojem pravičnega ravnovesja, 'nepristranske pravičnosti', ki je nekoč urejal vladarjevo modrost, je v umetnosti vladanja tako nadomeščen s principom maksimuma in minimuma. No, to je, v tem vprašanju samoomejitve v skladu s principom resnice, ta velika zagozda, ki jo je politična ekonomija uvedla v nedefinirane zahteve policijske države. Očitno gre za ključno spremembo, saj se je kot njen odmev razvila neka vladavina, seveda ne vladavina resničnega v politiki, nedvomno pa neki določeni režim resnice, ki zaznamuje celotno dobo politike in je s svojim temeljnim dispozitivom prisoten še danes.«

Kaj namreč predpostavlja racionalnost politične ekonomije? Kot prvo in najpomembneje to, da postane mesto resnice, bolje rečeno, racionalnosti – trg. Racionalnost vladanja se ne izpeljuje več iz specifične realnosti države, ki se suverenu kaže kot transparentna entiteta, marveč iz specifične realnosti trga, ki ga suverenovo oko ne more zajeti. Političnost politične ekonomije je potemtakem natanko to, da skuša misliti določeno realnost, ki je ireduktibilna na vladanje politične suverenosti. Kar pomeni, da politični oblasti, temelječi na mehanizmu pravic in transferju pravic na suverena, nastavi epistemološko zaporo, preko katere ne more, ne da bi upoštevala in spoznala njeno realnost.

Moderna liberalna vladnost si ne postavlja več vprašanja, kako utemeljiti in legitimirati politično oblast, temveč kako postaviti meje politični oblasti in zagotoviti koristno vladanje: kako ne vladati preveč. Prav zato lahko sploh govorimo o liberalizmu, in to ne na način politične ideologije, ampak na način tehnologije oblasti, kajti liberalizem je tista tehnologija oblasti, ki predpostavi in se utemeljuje na svobodi. Ker pa svoboda ni lastnina, ki bi pripadala subjektu kot takemu in ki bi mu bila tako ali drugače odtujena – ko bi le bilo tako preprosto – jo morajo liberalne tehnologije oblasti šele ustvariti. »Liberalizem ni nekaj, kar svobodo priznava. Liberalizem se ponuja kot nekaj, kar svobodo v slehernem trenutku izdeluje, vzbuja in proizvaja.«

Liberalizem je imanenten dispozitivu varnosti, in obratno, dispozitiv varnosti je imanenten liberalizmu. Kajti, da bi se lahko izdelovalo svobodo, se mora družbo nenehno braniti pred posameznimi interesi in posamezne interese pred družbo. Razvidno je, da pri liberalni umetnosti vladanja nevarnost ne prihaja od zunaj, ampak iz notranjosti. Da bi se proizvajala svoboda, se mora zagnati ogromna mašinerija nadzorovanja in discipliniranja, ki je v temelju biopolitična, izvaja se na ravni eksistence subjekta kot takega, skrbi za njegovo eksistenco, in ne le na ravni politične odločitve ubiti ali pustiti živeti. Z Agambenom - če puščamo vnemar vprašanje geo- in nekropolitičnega konteksta - bi lahko rekli, da liberalizem predpostavlja politično odločitev o tem, kdo bo prepuščen biopolitični negi in skrbi zase ter kdo bo prepuščen simbolni in ne nazadnje realni smrti.

Torej: »Ni liberalizma brez kulture strahu«. Liberalizmu je notranje nenehno upravljanje z nevarnostjo, ki izhaja iz populacije same in ki se nenehno korigira preko dispozitov varnosti, temelječih na projektivni in preventivni kalkulaciji.

Kot rečeno, vprašanje, kako ne vladati preveč, ki je bistvo tega, kar imenujemo liberalna vladnost in ki transformira vladnost razloga države, izhaja iz epistemološke prepreke, kajti obstaja realnost, ki jo moramo razumeti iz nje same in ne iz prava, kakor lahko razumemo oblast suverena nad podložniki. Problem liberalne vladnosti je točno to: prostor, na katerega se nanaša suverenova oblast, je hkrati tudi prostor, kjer deluje posebna ekonomska realnost, ki je ne moremo razumeti preko prava, ampak preko njej lastne racionalnosti, prav zato ji ne moremo vladati na način, kot suveren vlada svojim podložnikom. Kako potemtakem vladati temu prostoru, da bi spravili heterogenost in ireduktibilnost suverenosti in politične ekonomije?

Kot vedno imata zgodovina in z njo retrospektivno tudi Foucault rešitev: obstaja polje, ki zajame oboje, reče se mu civilna družba, kasneje pa tudi samo družba. Pojem civilne družbe, katerega diskurz se prične tekom 18. stoletja in ki postane ključen pojem moderne politike, seveda ni zgodovinsko-naravna danost, ki bi kot taka omogočala notranjo omejitev oblasti, ampak je to površina nanašanja moderne liberalne tehnologije vladanja.

Foucault izpostavi trojno naravo tega pojma, ki, kot prvo, vključuje delovanje družbenih razmerij, ki niso niti ekonomska niti pravna; kot drugo, civilno družbo ima sebi lastno zgodovino, ki se izmika pravno-mitološki podstati; in kot tretje, (civilno) družbeni odnosi sestoji iz samourejevalnega principa vladanja, »spontan[a] sintez[a] in spontan[a] podreditev«, ki ju mora politična oblast upoštevati in vključevati. »Vseprisotnost vladanja, vladanje, ki se mu nič ne izmakne, vladanje, ki vendarle spoštuje posebnost ekonomije: to bo vladanje, ki bo upravljalo s civilno družbo, ki bo upravljalo z narodom, ki bo upravljalo z družbo, ki bo upravljalo z družbenim,« pravi Foucault. Realnost civilne družbe in družbe je potemtakem sinteza politične realnosti suverenosti in ekonomske realnosti trga; sinteza, ki ne odpravi njune heterogenosti, temveč omogoča delovanje liberalne vladnosti. Takšna je Foucaulteva zgodba o nastanku modernega političnega reda, ki mu rečemo tudi liberalno-demokratični politični red in ki ga po Foucaultu ne moremo misliti brez liberalne vladnosti, katere del je.

Med drugim tudi zato, ker Foucault na ta način naredi epistemološki in genealoški rez pri koncepciji subjekta. Realnost civilne družbe kot mesto nanašanja moderne liberalne vladnosti, ki spravi heterogenost in ireduktibilnost politične oblasti ter politične ekonomije, namreč vključuje tudi določeno upravljanje interesa, ki preči režim tržnega ravnovesja in režim javne oblasti, družbeno korist in ekonomsko bogastvo, svobodo kot neodtujljivost (pravic) in svobodo kot neodvisnost (vladanih).

Teritorij civilne družbe tako naseljuje in vanjo vključuje subjekt, ki ni preprosto reduktibilen na subjekt homo juridicus, razcepljen subjekt pravice in dialektike zakona, marveč ima neko povsem svojo logiko delovanja. To je subjekt homo economicus, »nekakšen nenadomestljiv in ireduktibilen atom interesa«. Homo economicus je subjekt, ki ni podložen zakonu, ampak subjekt, ki sledi lastnemu interesu. Liberalna vladnost je umetnost vladanja, ki bazira na in upravlja z nečim takšnim, kot je interes.

S tem trčimo ob famozno Smithovo teorijo nevidne roke in mehanike ekonomskega uravnavanja skozi interes vsakega posameznega ekonomskega subjekta. Teorijo, ali, če kdo želi, mitologijo, nevidne roke, Foucault bere natanko kot epistemološko blokado, ki ekonomski proces menjave in ustvarjanja bogastva misli kot nespoznatno, kot delujoče iz samega sebe, kot imanenco.

Kljub temu da homo economicus sledi svojemu interesu in da pravzaprav mora slediti svojemu interesu, se dogaja postopek totalizacije, ki upravlja s skupnim interesom, to je prosperiteto skupnosti. Ta in takšen proces je neviden natanko zato, ker je posamezniku nespoznaten, kajti, kot rečeno, posameznik zgolj sledi in mora slediti svojemu interesu.

Tako kot ima svoj interes, toda na popolnoma drug način, tudi zgodovina. In kakopak genealogija, kakršno prakticira Foucault. Nemara to še posebej velja za rojstvo neoliberalizma, ki je glavna tema predavanj Rojstva biopolitike.

ROJSTVO NEOLIBERALIZMA

Politično-epistemološki prelom,4 ki ga izpeljeta nemška pred- in povojna ordoliberalna ter ameriška povojna neoliberalna ekonomska vednost, kakor ju razume in analizira Foucault, izhaja iz kritične klasične ekonomije, ki pri teoriji ekonomskega procesa ne upošteva realnosti dela. Neoliberalna vednost teorijo ekonomije izpelje iz proučevanja izključujočih izbir, ki jih mora izbrati, da bi dosegel in pridobil neki pičli vir. Ekonomija tako izhaja iz mehanike človeškega delovanja, ki pa je strateško racionalna, pa četudi nespoznatna. »Analiza mora izluščiti, kakšna je bila računica, ki je morda nerazumna, ki je morda slepa, ki je morda nezadostna, vendar je računica, zaradi katere se je posameznik odločil, da bo pičle vire porabil raje za ta kot za kakšen drug cilj«.

Drugače povedano, dela ne moremo razumeti kot abstraktnega predmeta, ki producira, temveč kot dejaven ekonomski subjekt; zmožnosti delati in producirati ne moremo ločiti od tistega, ki dejansko dela in proizvaja, upoštevati je treba subjektiviteto subjekta dela, kot to v zborniku Foucault Effect pokaže Jacques Donzelot. Subjekt postane sam sebi kapital, postane subjekt in objekt investicije ter subjekt in objekt dohodka: teorija človeškega kapitala. Neoliberalni homo economicus ni subjekt interesa, ampak subjekt kot podjetnik samega sebe.

Ključna konsekvenca neoliberalnega politično-epistemološkega obrata znotraj liberalne vladnosti je posplošitev modela ekonomskega delovanja na eksistenco in delovanje subjekta kot takega, s tem pa tudi na celotno polje družbenih in naposled političnih delovanj. Tu je bistven rez, ki ga neoliberalni program vladanja naredi napram liberalnemu programu. Kajti klasični liberalni homo economicus, klasično sebstvo, ki sledi lastnemu interesu in se preko tega podreja harmoniji skupnega interesa, je subjekt, ki se ga pusti-delati. Lahko bi rekli, da je vladnostno nedotakljiv.

»Sedaj pa,« pravi Foucault, ko govori o neoliberalnemu programu vladanja, »homo economicus, se pravi tisti, ki sprejema resničnost ali ki se sistematično odziva na spremembe v variablah okolja, ta homo economicus nastopa ravno kot to, s čimer je mogoče razpolagati, kot tisti, ki se bo sistematično odzival na sistematične spremembe, uvedene v okolje. Homo economicus je tisti, ki je najdovzetnejši za vladanje«. Razlika med liberalno in neoliberalno vladnostjo je potemtakem ta, da liberalne tehnologije oblasti privzamejo trg kot politično in epistemološko blokado, kot polje delovanja, katerega meje so urejevalni princip, kako ne vladati preveč, medtem ko neoliberalne tehnologije oblasti trg privzamejo kot urejevalni princip vladanja. To je vladnostno načelo, ki ga zastavi nemški ordoliberalni program, do konca pa ga izpelje in radikalizira ameriški neoliberalni program.

"Drugače rečeno, v klasičnem liberalizmu se je od vladanja zahtevalo, da spoštuje obliko trga in pusti delati. Tu pa se 'pustiti-delati' obrne v 'ne pustiti-delati' vladanju, in sicer v imenu zakona trga, ki bo zagotovil izmero in oceno sleherne dejavnosti vladanja. 'Pustiti-delati' se tako obrne in trg ni več načelo samoomejevanja vladanja, je načelo, obrnjeno proti vladanju. Je nekakšno stalno ekonomsko razsodišče nasproti vladanju. Če je 19. stoletje poskušalo nasproti in proti nezmernosti delovanj vladanja vzpostaviti nekakšno upravno sodstvo, s katerim bi bilo mogoče ocenjevati delovanje javnih oblasti v pravnih terminih, imamo tukaj neke vrste ekonomsko razsodišče, ki hoče oceniti delovanje vladanja v strogo ekonomskih in tržnih terminih".

Tako se rodi nova umetnost vladanja, neoliberalni tip vladnosti, ki bazira na dotični politično-epistemološki singularnosti. Trg ni zapreka vladanja, ampak model, s katerim se vladanje šele vzpostavi. Vladanje postane stroj, ki nenehno deluje, ustvarjati mora okolje, formalni okvir igre. Kajti ekonomski proces ni naraven in spontan, temveč je to področje urejenih odnosov. Ekonomski proces ni proces, iz katerega bi izhajala druga razmerja, ki bi bila njegova ideološko-fantazmatska in institucialna podpora, ampak je to pravno in družbeno institucionaliziran sistem. »To je celota pravil, ki določajo, kako mora vsakdo igrati igro, nihče pa ne ve, na skrajni točki, kakšen bo njen iztek. Ekonomija je igra in pravno institucijo, ki jo uokvirja, moramo razumeti kot pravilo igre.«

Tako tudi kapitalizem ne izhaja iz notranje in protislovna logike kapitala, ki za sabo potegne celotno nadstavbo, ampak je to ekonomsko-institucionaliziran sistem. Ekonomska razmerja in druga družbena razmerja niso niti v kavzalnih niti v transcendentnih odnosih, temveč povsem na isti, imanentni ravni. Kot bi rekel Foucault, na ravni dispozitiva.

Epistemološki rez, ki ga opravi neoliberalizem, predvsem v odnosu do liberalizma, je tako predvsem v tem, da trga ne razume naturalistično. Kot je govoril nemški ordoliberalizem: kolikor trg razumemo skozi načelo pustiti-delati, zapademo v naturalizem. Trg ni naravna danost, temveč umetni konstrukt, okolje, ki ga je treba nenehno poustvarjati. Toda to okolje ni okolje menjave, ki temelji na ekvivalenci, kot pri klasičnemu liberalizmu, temveč okolje konkurence, ki temelji na raznolikosti.

Neoliberalizem prekine z modelom množične družbe in družbe spektakla, pri katerem je menjalna vrednost model družbenih odnosov in poteka discipliniranje na podlagi začrtane norme. »Umetnost vladanja, ki so jo leta 1930 zastavili ordoliberalci in ki je sedaj postala zastavitev večine držav v kapitalističnem svetu, absolutno noče ustanoviti takšne družbe. Nasprotno, doseči hoče družbo, prirejeno niti blagu niti uniformnosti blaga, temveč mnogoterosti in raznolikosti podjetij«. Kot že rečeno: neoliberalni subjekt ni več liberalni subjekt menjave in potrošnje, ampak subjekt podjetja in proizvodnje. Ni več subjekt enakega, marveč subjekt različnega.

Vrnemo se lahko na mesto, kjer smo začeli, na mesto dispozitiva varnosti. Kajti neoliberalni subjekt je subjekt določenega okolja, ki mu Foucault pravi dispozitiv varnosti. Če ponovimo, deluje dispozitiv varnosti na logiki okolja in njeni imanentni izravnavi.

Kot pokaže Foucault na primeru razdelave neoliberalne teorije kaznovanja, tu subjekt ni več antropološki in psihološki subjekt, normiran skozi režim človekove narave, ampak je že sam določena variabla okolja, sam sebi lasten produkt. Subjekt je sveženj relacij, ki so podrejene mehaniki racionalnosti. »Racionalno vedenje je vsako vedenje, ki je občutljivo na spremembe v variablah okolja in ki se bo na njih odzivalo na nenaključen način, torej na sistematičen način, ekonomijo pa bo tako mogoče opredeliti kot znanost sistematičnosti odziva na variable okolja.« Človek, ki je človek discipline in liberalne vladnosti, je mrtev. Njegovo truplo pa na obalo zgodovine naplavljajo neoliberalni tokovi.

In ko vzide sonce, se pokaže horizont naše lastne aktualnosti. »[N]a tem horizontu se kaže podoba ali ideja ali tema-program neke družbe, v kateri bi bili sistemi razlik optimizirani, v kateri bi se pustilo svobodno polje za nihajoče procese, v kateri bi bila posameznikom in manjšinskim praksam priznana toleranca, v kateri se delovanje ne bi vršilo nad igralci, temveč nad pravili igre, in končno, v kateri poseganje ne bi nastopalo v obliki notranjega podrejanja posameznikov, temveč kot poseganje okoljskega tipa«.

To je tip diskurza, ki je precej bolj splošen od tega, kar ponavadi imenujemo neoliberalizem. Pri tem Foucault ne neha ponavljati, da neoliberalna umetnost vladanja kot nov tip vladnosti ne izhaja iz krize kapitalizma, to namreč ni njena ideološka preslika v ekonomsko teorijo in politično opcijo, ampak izhaja iz krize liberalne umetnosti vladanja, ki in kakor se manifestira v fobiji pred državo. »Vsi tisti, ki sodelujejo pri tej veliki fobiji pred državo, naj vedo, da plavajo v smeri toka in da se v resnici povsod že leta in leta naznanja dejansko upadanje države, etatizacije ter etatizirajoče in etatizirane vladnosti.« Tako govori Foucault 7. marca 1979.

K temu pa bi morali dodati, da v smeri toka plavajo tudi tisti, ki v neoliberalizmu prepoznavajo zgolj ideološko in politično-ekonomsko slepilo in proti temu nastopajo s tehnologijami svobode in samo-vladanja, spominjajoč na humanizem starega liberalizma ali konstruktivizem novega. Če kaj, potem je red stvari, ugledan s perspektive vladnosti, posebej liberalne in neoliberalne vladnosti, precej bolj kompleksen. Kot pravi Nikolas Rose v zborniku Foucault and Political Reason, je specifikacija etike osebnosti kot nekega načela samovladanja subjekta - seveda razumljena skozi ekonomsko logiko - najbolj fundamentalna karakteristika te nove umetnosti vladanja, ki preči vse dele političnega spektra in področja delovanja sodobnega subjekta.

ROJSTVO SUBJEKTA

Morda bomo tako tudi lažje razumeli Foucaultev, kot pravi v Uporabi ugodij, tretji konceptualni premik - premik, »da bi analiziral tisto, kar je označeno kot 'subjekt'; treba je bilo odkriti, katere so oblike in posameznosti odnosa do samega sebe, s katerimi se posameznik vzpostavi in prepozna kot subjekt.« Morda bomo tako tudi težko govorili - takšnega govora ni malo - da se Foucault naposled vrne k problemu subjekta, ki ga je tako vehementno odpravil, in da se, kot pravi na nekem mestu Peter Klepec, vrne in zaveže k predkantovskemu subjektu?

Motijo se teze - in tudi teh ni malo - ki mislijo, da Foucault sebstvo in posledično subjekt odkrije in konceptualno-strateško iznajde skozi pozitivnost antičnega arhiva in na primeru seksualnosti, ampak, kot je razvidno iz njegove analize liberalne in neoliberalne vladnosti, skozi moderni arhiv. Sebstva in subjekta, katerega dolgo genealogijo spravijo na delo Foucaultevo analize po letu 1979, ne odkrije Foucault, temveč neoliberalizem. Liberalna in neoliberalna vladnost preko transformacije pastoralnega tipa oblasti iznajdeta in konstituirata subjekt, ki si mora vladati sam, subjekt, ki ima in si mora izgraditi neko sebstvo, kakršno subjekt, kolikor ga razumemo zgolj preko zakona in podrejenosti drugim ali Drugemu, ne predpostavlja. To je ključen in bistven podatek, ki ga interpretacije Foucaulteve misli po večini zgrešijo, prav zato zgrešijo tudi strateško naravo tega in številnih drugih Foucaultevih konceptov.

Tako se lahko s precej posplošeno interpretacijo Foucaultevih miselnih in genealoških obratov, ki njegovo "vrnitev" h grškim in krščanskim tehnologijam sebstva interpretirajo kot določeno diskontinuiteto, strinjamo le delno. Kajti Foucault se branju antičnih arhivov posveti, da bi na dan spravil dolgo genealogijo etičnega apriorija sodobne racionalnosti, ki temelji na posebni formi sebstva in subjekta. Če kaj, potem po Foucaultu neoliberalna vladnost temelji predvsem na subjektu in njegovemu t.i. odnosu do sebe, katerega genealogijo prične Foucault, takoj ko konča porod analize rojstva neoliberalizma.

Foucaulteva predavanja, ki so sledila Rojstvu biopolitike in ki so naslovljena On The Government of the Living, se tako osredinijo na politično-epistemologijo, ki predpostavlja prav posebeno pozicijo subjekta in njegovega odnosa do sebe. Skozi obdelavo aleturgije, dejanje izjavljanja resnice, pri katerem subjekt nastopa tako na strani subjekta kot objekta izjavljanja, sledi problemu, ki ga je pravzaprav zaposloval od začetka pa do konca: dejstvu, da se oblastna razmerja tvorijo na podlagi izrekanja resnice o sebi. Kot pravi:

»[Z]akaj in kako izvajanje oblasti v naših družbah, izvajanje oblasti kot vladanje ljudem, zahteva ne le dejanja poslušnosti in podrejanja, temveč dejanja resnice, v katerih so posamezniki, ki so subjekti razmerij oblasti hkrati tudi subjekti kot akterji, pričevalci in objekti v manifestaciji procedur resnice? [...] Zakaj oblast zahteva in zakaj je tisoče let [...] zahtevala, da posamezniki ne rečejo le 'tukaj sem, ta, ki uboga', ampak tudi 'to je to, kar sem, jaz, ki ubogam, to je to, kar sem, to sem videl, to sem naredil'?«

Toda to je že neka druga zgodba, ki govori tako o rojstvu biopolitike kot o rojstvu neoliberalizma, in sicer iz neke problematične in premikajoče se pozicije, imenovane Foucault.

"Kajti kakor veste, sem kot potočni rak, premikam se bočno."

Več o tej zgodbi, ki bo do določene mere ponovila in prenovila tokratno, pa v naslednji Teoremi.

1 Za razliko od številnih napadov na in pohodov čez institucije, ki so še danes precej aktualni in ki naj bi izničili ali spremenili določena delovanja oblastnih razmerij, Foucault, vsaj na načelni ravni, ni imel takšnih problemov z institucijami. Te namreč niso izvor oblasti, temveč zgolj določeno vozlišče.

*avtor ilustracije: Zo (Tribuna, februar 2012)