V tokratnih Tipologijah prostora bomo odprli temo dekolonizacije v krajinski arhitekturi. Krajina je, navsezadnje, nacionalni simbol, nosilka pomenov ter odnosov človeka do prostora. Ti pa so dinamični in kodiranost vizualne podobe krajine se spreminja s časom. Vseživost je slovenski izraz za biodiverziteto, ki kaže na vključevanje nečloveških drugih v sicer monokulturno podobo.

Dekolonizacija se večinoma nanaša na teritorialno in politično osvoboditev koloniziranih ozemelj in prebivalstva ter miselno, kulturno in gospodarsko neodvisnost. Načeloma se ukvarjajo z dekolonizacijo države, ki so jih kolonizirali britanski, španski, portugalski, francoski in drugi imperiji, in v ZDA ter drugih državah naselitvenega kolonializma. Vendar pa sem se v pogovoru z Ovidiom Țichindeleanom, filozofom in kulturnim teoretikom iz Romunije, začela spraševati, kako dekolonizirati v polju krajinske arhitekture. Ovidiu namreč pojasni, da so znani dunajski baročni vrt Belvedere, ko so ga odprli za javnost leta 1780, po smrti zadnjega habsburškega monarha, Karla VI, med drugim očeta Marije Terezije, korenito spremenili. Glede na bakroreze in druge zgodovinske podobe je bil vrt, ko je bil v uporabi tam živeče družine, precej drugačen. Ko so ga odprli za javnost, so iz njega odstranili vse uporabno drevje in rastline, torej vse sadovnjake, zeliščne in zelenjavne vrtove, in poudarili baročno vizualno zasnovo striženih živic, ki uokvirjajo in vodijo pogled. Poudarili so učinek parterjev in drugih klasičnih vizualnih prvin vrta. Znebili so se torej vsega, kar bi »razkrilo« šibkost monarhične moči in kazalo na to, da so monarhi vendar le ljudje, ki jedo solato in jabolka – in šele z odprtjem za najširšo javnost v svoji najbolj puritanski in izključno vizualni podobi ta vrt postane reprezentančni in ne bivanjski. Ovidiu pravi, da je Belvedere primer učinka disembodied eye ali raztelešenega očesa; edini čut, s katerim lahko obiskovalec participira, je vsiljeni pogled, ki ga zrežira imperialna sila. S takim reprezentančnim in zlaganim zgledom se hkrati vsili vizualna moda običajnim ljudem, ki se dvoru v vedno-večnem civilizacijskem momentu želijo približati s posnemanjem. 

To mi je dalo misliti, kako dekolonizirati krajinsko arhitekturo in kateri likovni in materialni sestavni elementi ter programi slonijo na kolonialistični zgodovini, elitističnemu pogledu, apropriaciji, ekstrakciji in tako dalje. Mislim si, da bi dekolonizacija v krajinski arhitekturi morala potekati na več ravneh in v več merilih – na teritorialno-geografski, estetski in materialni ravni. 

Začnimo najprej s produkcijo/konstrukcijo krajine in v krajino vkodiranih pomenov, ki jih zahodni svet uveljavi sprva preko pogleda in reprezentacije, s čimer si krajino podreja. Krajina je navsezadnje nacionalni simbol, okrog katerega se gradi identiteta naroda. Vzpostavitev koncepta krajine je ključna za uveljavitev na teritorij vezanih nacionalnih idej. Pomislimo le na besedno zvezo »naša dežela«, na idealizirano (ter ideološko) podobo krajine, posute s cerkvicami, kozolci in z vrhovi vršacev, ki smo jih osvojili, v ozadju. 

Kljub temu da se kolonizacija tipično odvija zunaj metropole oziroma nosilke kolonizacijskega procesa, ki vzpostavi kolonije izven svojega ozemlja, pogosto preko morja, se po besedah Jevgeniyja Bluwsteina, biopolitičnega ekologa konservatorja, kolonizacija najprej odvije znotraj matičnega ozemlja. Zato se je treba s procesom dekolonizacije začeti ukvarjati v samem jedru Zahoda, torej v Evropi in z dekonstrukcijo evropskega pogleda na krajino. 

Bluwstein v Colonizing Landscapes poda tezo, da je mišljenje o krajini povezano z nosilci partikularnih interesov in režimov moči, ki so vpisani na zemlji. Krajinjenje, ustvarjanje krajine na simbolni in teritorialni ravni, se kaže kot niz praks simbolnega in materialnega prilaščanja in posledično izključevanja. Po njegovem mnenju naj bi obstajala povezava med nasilno genealogijo lastnine ter materialno in simbolno konstrukcijo krajin. Naj naredim ovinek in povem, kaj mislimo s krajino – krajina se kot estetska kategorija razvije iz krajinskega slikarstva in predstavlja vse, kar zaobjema naš pogled (gre za obliko framinga). Pozneje krajina kot predmet preučevanja postane zanimiva za antropologe, kulturne geografe, fenomenologe, politične ekologe, zgodovinarje in podobne stroke, saj je nosilka pomenov in odnosov človeka do okolja, je utelešenje odnosa kultura-in-narava v prostoru. Krajina je naracija med materialnim in vizualnim, med apropriacijo in vrednotenjem. Bluwstein uvede neologizem landscapism oz. krajinjenje, s katerim poda kritiko skrivanju za navidezno objektivno reprezentacijo krajine. S tem želi pritegniti pozornost in mobilizirati pogled na krajino, iz katerega lahko razberemo ter interveniramo v odnose družbe do narave. Objektiven pogled na krajino, znanstveno branje krajine, naredi inventar ter razbere odnose preko njihovega izraza v prostoru. Vendar pa Bluwstein inventarnemu pogledu na krajino očita depolitizacijo, simplifikacijo in izključevanje, saj je pogled na krajino tipično zahodno-kolonialen. Za kolonizacijo so v tem kontekstu ključni produkcija znanja, vsiljeno videnje, klasificiranje, popis in ocenjevanje ter redukcija v univerzalne kartezične okvirje. Zahodni pogled na krajino producira izkrivljen pogled, ki zanika socio-ekološko kompleksnost in medvrstno relacijskost, ki tvorijo družbeno-naravno tkivo. Analitičen pogled je tudi podlaga za planersko komponento, ki informira upravljanje in nadaljnje posege v prostor. Ta pogled ostaja na tehnični sferi ter izpusti vprašanja politike, kdo si lasti, oblikuje in prisvaja krajino, torej sebe ne vidi, in izbira, kateri strokovnjak lahko »vizualno bere« krajino. Tako ustvarjena slika krajine je posnetek trenutnega stanja z določene perspektive, zornega kota raziskovanja, ki prepozna, označi in zapiše, kar se odloči videti, ter tako zakrkne določene identitete v prostoru. Z zavzete pozicije vzpostavi pomenski okvir, ki dalje regulira odnose v prostoru. 

Sprememba dojemanja krajine se zgodi v prevoju iz estetiziranja narave v znanost narave, ki se zgodi v elitnih krogih v 18. stoletju. Zanimanje buržuazije za geografski prostor in kartografiranje, mapiranje (ki je vedno abstrakcija in redukcija), je, kot piše Bluwstein, posledica elitističnega pogleda na krajino, nad katero lahko uveljavlja voljo, si jo prilašča. Zmožnost estetskega dojemanja narave in krajine je rezervirana izključno za višje sloje. Z estetiziranjem in reprezentacijo krajine je vendar v krajinski sliki prisotna političnost, uprostorjenost, vezanost na kraj, in zajema določen teritorij, s čimer reproducira vzpostavljene in konstruira želene odnose ter odvzema pravico do istega prostora drugim. Zemlja in kraj sta, kot pravi Bluwstein, postala povezana z lastnino, narava pa z narodom. V Evropi značilen proces apropriacije zemlje je postopek prisvojitve commonsov, skupnih površin, v enclosure, zasebno lastnino v Angliji. Uveden je postopek teritorializacije prej avtonomnih političnih skupnosti, ki se apropriirajo v novo politično strukturo, formacije držav in narodov, osnova za katere je krajina. Gre za dvostopenjski proces kolonizacije krajine, na estetski in reprezentančni ter teritorialni ravni, z uvedenimi postopki kartiranja in popisa prebivalstva. 

V Tiplogijah prostora smo se že ukvarjali s katastriranjem, torej členitvijo zemlje in njeno vključitvijo v sistemsko obravnavo preko katastra in nanj vezanih obveznosti. Franciscejski kataster je vojaška in precej natančna izmera z začetka 19. stoletja, ki z nadležeče pozicije habsburške monarhije uvede sistematičen popis za odmero davkov. Postopek notranje kolonizacije poteka preko kartografske apropriacije ter uveljavitve merskih enot, valute, običajev, ekonomske odvisnosti in povezanih procesov. Tej avtoritarni produkciji krajinske podobe pravijo tudi »the dark side of landscape« ali temna stran krajine. Podeželje je bilo krajinjeno s prej omenjenimi popisi in kartiranji z izključevanjem prebivalcev, da bi si lahko vzeli pravico do avtonomnosti. Po drugi svetovni vojni in predvsem v procesu osamosvojitve Slovenije je podoba krajine igrala vlogo čustvenega naboja navezanosti na zemljo. Ustvarjena podoba krajine projicira na sicer diferencirano prebivalstvo, ki živi in deluje v prostoru, ter jih združi, unificira z ustvarjeno identiteto geografskega prostora. Ta kolonialni pogled deluje v zgodovini interne kolonizacije Evrope vse do vznika sodobne države, ki pa je zaradi večinske ustaljenosti meja in hegemonskega pogleda na kulturne krajine postal nezanimiv in neobravnavan in se morda zato zdi dekolonizacija na evropskih tleh povsem nepotrebna in nemogoča. 

Kako bi vendar bila videti dekolonizacija znotraj Evrope? Z vidika uveljavljanja moči je podržavljanje ali teritorializacija orodje kolonizacije. Zanimiv bi bil tudi ekskurz v Jugoslovansko »kolonizacijo« preko neuvrščenih, z izmenjavo surovin in vzpostavitvijo tujih trgov, a če ostanemo pri temi – dekolonizacija bi pomenila razgradnjo vzpostavljenih teritorijev ter administrativnih meja. V Tipologijah prostora sem se že ukvarjala s pravnim konceptom javno dobro, ki po definiciji pripada vsem pod enakimi pogoji. Javno dobro je posledica starega rimskega prava in zato kot pravni institut ostaja v pravnih sistemih večine evropskih držav, kjer je bil rimski imperij prisoten – in koloniziral. Javno dobro večinoma predstavljajo morja, reke, ceste, ulice in trgi ter drugi prostori, pomembni za izvajanje posameznikovih svoboščin. Ker je javno dobro neizključljivo in uporaba velja za vse pod enakimi pogoji, se zdi kot eno od orodij deteritorializacije. Če bi vse javno dobro vseh evropskih držav, torej vsa morja, reke, ceste, povezali v eno javno-dobro površino, do katere imajo dostop vsi, bi bila to lahko podlaga za dekolonizacijski moment, spekulativno seveda. Vprašanje, kdo so ali smo vsi, ostaja odprto – je to lahko medvrstna skupnost, ki migrira preko zelenih, modrih in rdečih koridorjev? Kdo ima pravico legitimacije uporabnikov javnega dobra? Javno dobro je sicer nevidno, kot so nevidne katastrske in teritorialne administrativne meje, s pomembno izjemo poudarjanja prehoda z ograjami in napisi o državni meji ali izhodu iz naselja. Kartiranju kot reprezentaciji krajine se je po mnenju Bluwsteina treba odreči, se odučiti pogleda na krajino in jo začeti dojemati relacijsko.

Ideja evropske idealizirane krajine se je z naselitvami in osvajanji širila v kolonije. Idealizirana podoba je podoba pastoralne krajine in zemlje, ki je urejena in obrodi – podoba, ki so jo kolonisti priseljenci želeli poustvariti na novih ozemljih. Pri tem sodelujeta mit o raju (obljubljeni deželi in paradižu) in mit o praznosti teh »neurejenih« divjih krajin, ki omogočata rasistično, razredno, ideološko in nacionalno prevlado priseljencev. Nepoznani prostori se zdijo neproduktivni in neizkoriščeni, kar dodatno legitimizira vzpostavljeno nasilje nad obstoječim prebivalstvom. Landscapism ali krajinjenje, kot opiše Bluwstein, je proces koloniziranja evropskih krajin in krajinjenja kolonij. 

Sledi glasbeni premor s komadom Tutte le cose dentro z albuma Davorio, ki ga poslušamo v podlagi, italijanskega pianista in skladatelja Samuela Strufaldija. Album je nastal v njegovi rezidenci na Slonokoščeni obali.

///////////////////////

05 Tutte le cose dentro

T: 3:59

///////////////////////

Nadaljujemo s Tipologijami prostora in vseživostjo ter dekolonizacijo v krajinski arhitekturi.

V nekem predavanju v organizaciji Mednarodnega združenja krajinske arhitekture nigerijski profesor krajinske arhitekture (in ja, v Afriki poznajo krajinsko arhitekturo) Olatunji Adejumo kot proces dekolonizacije krajine ter možnost oblikovanja in videnja krajine predlaga na eni strani opustitev prevzetih ideoloških standardov Zahoda, saj ekologija in pogled na okolje nista vzpostavljena na enakovrednih temeljih. Na drugi strani predlaga vračanje k originalnim kozmogonijam in sovpadajočo organizacijo prostora. Tu se poraja vprašanje, kaj je na drugem polu kolonizacije po dekolonizaciji - je divje, vernakularno, avtohtono, staroversko pravi odgovor? Do katerega nivoja odnosa do okolja in krajine lahko dekolonizacija pripelje? 

Če si pomagamo z dekolonizacijo estetike v krajinski arhitekturi – pomislimo, da je enovrstni drevored tipična aristokratska forma, kot je tudi simetrija, na primer osno-središčna krščanska, in baročna, osna simetrija kot vizualna reprezentacija videnja sveta (in podjarmljanja narave). Vsi kompozicijski formalizmi – pomislite na tratno ploskev, najsibo valovita in pot zavita – so izraz aristokratske kolonizirajoče estetike. Vzpostavljanje reda je tipičen top-down prijem, drevored je za razliko od na primer vernakularnih mejic vizualno močan, čist element, ki si podreja okolje. Problem monokulture, ki v povezavi z belo higieno izključi vse grdo in moteče, divje in neurejeno, se naslavlja z biodiverziteto oziroma vseživostjo. V akademskem diskurzu in določenih aktih se skupaj s pozornostjo ekologiji preučevanje krajine spreminja v bolj integracijsko iskanje soodvisnosti, medvrstnih in večvrstnih odnosov in povezav, ki se izogiba kvantificiranju in reprezentaciji, podajanju gotove slike krajine. Vendar se na vseživost ne gleda kot na možno orodje dekolonizacije, temveč kot orodje za zagotavljanje udobnejšega prebivanja in mitigacije podnebnih sprememb. Enako trud večanja biodiverzitete povezuje mednarodne, z mejami ločene teritorije, ki so zdaj videni kot pomembna ekološka območja, razdeljena na več administrativnih enot – poznamo evropske interregionalne projekte, ki združujejo ločene populacije. Estetika čistosti likovnega izraza, ki je poudarjena z monokulturo, se v krajinski arhitekturi preveša v estetiko večvrstnosti, divjosti, bakterijskosti, spoštovanja plesni in fermentacije, gliv, gozda in razkroja. Drevored ni nujno več enolinijski in enovrsten. Če mapiranje vseživosti ne pride v poštev, kakšno reprezentacijo za vključenost vseživost potrebuje? Zdi se, da gre za vzpostavljeno etično pozicijo, ki je še nismo sposobni jasno vključiti v načrtovanje s ciljem, motivom in namero odpravljanja krivic in nespoštovanja vsega, kar obstaja, saj ima vse, kar obstaja, intinzično vrednost. Pri naslavljanju vseživosti (kot česarkoli drugega) gre vedno za antropocentrično pozicijo in zato deluje le načelno.

Kaj pa avtohtonost in lokalnost? Spodbujanje uporabe avtohtonih vrst je v krajinski arhitekturi nujno in predpisano z akti, ki predvidevajo uporabo tudi do 75 odstotkov avtohtonega in zato predvidoma odpornega rastja. Pri tem ne upoštevajo izvora sadilnega materiala, ki večinoma prihaja iz nizozemskih rastlinjakov, ne določa izvora prsti in gradbenega materiala. Avtohtonost je deklarativna, estetska kategorija, ki s podnebnimi spremembami ne ustreza prihajajoči klimi. Velik delež avtohtonega rastja in trenutnih agrokulturnih rastlin ne bo preživel. Tujerodne rastline bodo nujne, kar predstavlja izziv za nacionalne programe ozaveščanja o domači flori in favni. Hkrati kulturna »avtohtona« krajina in naravni parki, ki jih ščitimo pred prekomernimi posegi v okolje, ne predvidevajo tehnoloških in družbenih sprememb. Zakaj bi kulturna krajina ob možni mehanizaciji ostala subvencionirana in nujno obdelana na roke, zakaj bi bili neuporabljeni kozolci brez reklamnih napisov in zakaj narava vedno takšna, kakršna je bila? Idealiziran pogled na krajino, na dejavnosti in prebivalstvo informira in odloča o ukrepih za ohranjanje te podobe s konservativne pozicije. Krajinska arhitektura si pogosto ne prizna odvisnosti od vladajočih struktur. Posameznikov genij v vlogi agenta javnosti izpolnjuje naročila mestnih in državnih aparatov, ne da bi se vprašal, ali so zahteve utemeljene in kaj jih motivira. 

Če govorimo o dekolonizaciji materialnosti, se moramo vprašati, ali sta tu lokalnost in avtohtonost smiselni ali ne. Lokalnost uporabe materialov je smiselna iz ekoloških vidikov ter v izogib izkoriščanja cenejše delovne sile in materialov od drugod. V smislu avtohtonosti pa smo, kot omenjeno, na spolzkem terenu evropskih higienskih standardov. Kolonizacija seveda poteka z zahodno potrošnjo – mnoge kolonizacije z rastlinami so nenamerne, denimo ko se vnesene eksotične rastline iz vrtov razširijo v naravo, mnoge pa so povsem načrtne, kot je na primer izsekavanje tropskih gozdov za pridelavo soje. Avtohtonost bi lahko na novo definirali kot prisotnost. Kar je prisotno na določenem mestu, je avtohtono in zato ima pravico biti tam. Če pride v krajino nekaj novega, kar najde svoje mesto, je prav tako avtohtono, ne glede na to, od kod izvira. Čeprav se s prekarno pozicijo negativno označuje negotovo stanje, je lahko prekarnost pozitivna z vidika dejstva začasnosti in poudarka enakih pravic do bivanja. Koloniziramo tudi kot posamezniki v svojem more-than-human delovanju s turistifikacijo, posedovanjem dobrin in izvažanjem ter vzdržavanjem standarda, ki omogoča ekonomsko prevlado in odvisnost drugih delov sveta. 

Morda je deteritorializacijo, prevrednotenje estetskih kategorij v krajini ter priznavanje avtohtonosti vsemu bivajočemu pretenciozno označiti kot dekolonizacijske postopke, pa vendar vpeljava pogleda s tega zornega kota omogoča spremembo vrednostnega sistema ali vsaj prevpraševanje obstoječega. Dekolonizacija bi v okviru krajine pomenila prekinitev biopolitičnega in geopolitičnega upravljanja z ljudmi, zemljo, floro in favno, ter ukinitev estetskih okvirjev. V prej omenjenem predavanju nigerijskega profesorja je bilo napol v šali rečeno, da je največ za dekolonizacijo Afrike naredil afrobeat. 

Naj vas za konec povabim mimo Kraterja, dekoloniziranega, divjega prostora Ljubljane, kjer lahko še tri tedne vidite instalacijo Sejalec, ki, kot pravi Gaja Mežnarić Osole, verjetno predstavlja prvi civilni gradbeni žerjav na svetu. V svoji roki žerjav namreč namesto gradbenega materiala nosi viseči vrt in vrečo semen. 

Tehniciral je Andrej, lektorirala Jerca.