Arhitektura je le ruševina, lupina, točka infrastrukture, vozlišče in sloj v mreži, omot posameznikovega telesa. Hiša ni več dom, je ekonomija, referenca zasebne lastnine prostora.

Med prebivanjem v arhitekturnem oblaku, z izžarčevanjem naših možganov prek zaslonov, je dozdevno nematerialno, vse prej kot to.

Arhitekturni velikani z odsevnimi fasadami poskušajo zanikati svoj obstoj in z mimikrijo posnemati nesnovnost, vendar hkrati njihovi ovoji odsevajo oblake. Z glavo, potisnjeno globoko v digitalno nebo, raziskujmo.

Obrobje ne obstaja, vsi smo posrkani ter integrirani v mesto stroj.

Predstavljajte si živeti viseči z žerjava, lebdeči nad tlemi v roju bivalnih celic. Žerjavi so povezani v jato, organizirajo se glede na sonce in veter, loveč najbolj možne energije.

Stojijo na vrhu ostankov recikliranega mesta, ko je bil asfalt zdrobljen in zmlet, zapolnjujoč izvotljene, terasaste, trapezasto prisekane gore, dragocene kovine so pretopljene zalile izpraznjene zemeljske vene.

Živimo v gozdu žerjavov, kot ne bi nikdar zapustili skrivnega vrta ali padli z drevesa, kot se je pripetilo prednici Lucy. Zemlja se počasi obnavlja, naseljujejo jo pionirske vrste. Rastoča proti nebu se nam tla počasi približujejo, medtem ko živimo med krošnjami dreves in s pticami delimo perspektivo.

Bivalne celice so zasnovane prilagodljivo, informacijsko so odzivne dani situaciji, bivalni prostori so možni razvrstitve v številne strukturne vzorce, sledeč potrebam po reorganizaciji.

Gibanja žerjavov manevriramo prek upravljalne konzole, s čimer jih organiziramo v najlepši plesni performans in izrisovanje novih svetlobno-zvezdnih konstelacij. Kot bi iztisnili konstruktivistično vsebino v štiridimenzionalni prostor.

Post-mesto, mesto žerjav ni pametno mesto, je programirano animistično mesto, posnemajoč in sledeč naravnim ritmom. Nosi korenine, fotosintetizira, organizira se v jato-roj.

Žerjave naseljujemo odcepljeni od tal, bivajoči v zgornjih etrskih sferah. Posameznikov vmesnik z mestom je njegov stol. Interaktiven s telesom stol dovaja podatke nazaj v floto. Vedno, v vsakem trenutku, lahko od-vstanemo.

Žerjav je hkrati prispodoba gradbiščnih delavcev. Žerjav je uberarhitektura, tisti konstrukcijski element, ki je vedno nadstropje višje nedokončani betonski lupini spodaj, iz dneva v dan dvigajoč se višje v nebo, dokler nekega dne ni razstavljen, brezdomno potujoč nekam drugam, na večno novo gradbišče.

Kmalu lahko podoba strukture Mesta Žerjav postane kontejnerska skladovnica. Medtem ko je estetika pretekle industrije lahko razumljena kot vredna in so legokocke kreativne, odvratnost slabih bivanjskih pogojev, ki se prodajajo kot zaželeni in kul, ni sprejemljiva.

Živeč v omejeni, obvladani, samozadostni, kontejnerski družbi, raje živim v mestu zemlje, kjer je nomos neobstoječ, nikjer, med zabrisanimi mejami in zamegljenimi ločnicami.

[Arhitektura je mrtva.] Naj živi žerjav.

Prebrani manifest je na eni strani iracionalen manifest za žerjave kot uberarhitekturo, po drugi strani pa povsem logičen. 

Žerjav kot uberarhitektura vsebuje več tendenc – sprva je spreviden kot tisto bistvo, ki arhitekturi edinole ostane, potem ko je izgubila svojo ubogo naličje. Je konstrukcija sam po sebi in je konstrukcija arhitekture same. Vedno vzvišen, vedno nad arhitekturo, samozadosten in dokončan, a ustvarjajoč, graditeljski, nepogrešljiv in spregledan. 

V svoji drži, v svojem elegantno tankem, a močnem in gibkem telesu, je znanilec razvoja in napredka. Tam, kjer se pojavi, bodo zrastle nove strukture, s svojimi bednimi lupinami in nepomembnimi, nepotrebnimi vsebinami. Ko se bliža flota žerjavov, se bližajo novogradnje in višajo cene nepremičnin. Nedolžni, ponosni, ničvedni žerjav je orodje, ki navdaja z grozo in navdušeno osuplostjo. 

Na izjemno majhen kos zemlje se opira z eno nogo, s trupom in krili se uravnotežuje v nebo, v verižnem kljunu nosi tonske betonske prefabrikate, ki jih bodo vgradili v neznosno grd in tla močno obtežilen skupek neznanokje ekstrahiranih materialov, ki bo služil ekonomiji zasedanja prostora.

Ječi pod težo pripisane vloge. Posamezen žerjav nadomešča delo tudi 3000 gradbiščnih delavcev, z njimi se merita njegova moč in nosilnost. Žerjavi vseh dežel, razletite se!

 

Počasi, hodeče lebdeči žerjavi, zibajoči se nad mestom, ki ga kos za kosom razgrajujejo – vračajo v širno brazgotino zemlje, odstirajo tla, da se jim zasveti nebo. Pred seboj dvigajo v zrak kozolce, katedrale, tovarne in igrišča, vse tiste znanilce civilizacije in zasužnjevanja trojice človeka, arhitekture in zemlje. 

Prijazni velikani, graciozni mastodonti si podajajo premeščene mostove, jih premoščajo počasi, le z energijo, ki jo lahko uberejo v svojih solarno-vetrnih sistemih. Ljudje smo priveski v panjastih konglomeratih, obešeni med njihove kljune, bivajoči z oblaki in krošnjami dreves. Na tla se ne spustimo, tla nam ne pripadajo. V zraku obešena domovanja ustvarjamo z mimoidočimi in recikliranimi predmeti. Občasno se kam podamo z izposojenimi krili ali spustimo k tlom s škripcem, padamo v varovalne cirkuške mreže, skočimo v jezero spodaj – ko se k nam spustijo glave in nas spet zajamejo v gnezdišča svojih jeklenih neder. Vodo prestrezamo z neba, hrano naberemo z zaves visečih vrtov, ki valovijo z vratov v zraku skupaj z nami. Za seboj ne puščamo ničesar razen presnovljenih humusnih surovin.

Žerjavi so socialna bitja. Zbirajo se v karavani, potujoči od enega prevrednotenega mesta do drugega, proti jugu in nazaj. Njihove rdeče naglavne luči in jedki zarjaveli klici vabijo druge žerjave, da se jim pridružijo. Žerjavi so samoregulativni, med plesom jih lahko upravljamo le, če niso sredi parjenja oziroma naše volje niso v navzkrižju z načrtovano potjo in energetskimi zmožnostmi. Animirani animizem teh velikanov smo gradili postopoma, jih razvijali in urili, da so naposled vzpostavili lastne poti.

Žerjavi so prvi člani uberarhitekture. To je tista arhitektura, ki nima jasne definicije, je tista, ki je vedno znova presežena, dinamična, ta, ki preči in kreira. 

Če želimo storiti silo Nietzschejevemu konceptu nadčloveka in ga transponirati na arhitekturo, seveda nujno naletimo na zagato samonegiranja – koncept volje do moči, ki se najjasneje izraža v arhitekturi in skoznjo, je kontradiktoren rušenju in prevpraševanju vrednot obstoječega. V arhitekturnem objektu ustvarjamo statične scenarije, ki niso zmožni dinamične nadgradnje, rušitve in pregradnje. Sodobna arhitekturna produkcija v preveliki večini ni izraz kreativnega genija posameznika ali skupine, ne izraža volje do moči, temveč moč sredstev nad življenjem. Arhitektura je izgubila vlogo estetiziranja, postavljanja temeljev družbi in prepričevanja o smislu. Sodobni človek več ne potrebuje arhitekturne lupine kot varovalke pred metafizično praznino – ta zija v nas na vsakem koraku – tančica je vedno zlagana ali nedopustna reprezentacija nedomišljenosti in prirezanih kril kreativnosti posameznika v imenu poceni megalomanske materialnosti. Sodobna gradnja nebotičnikov, nakupovalnih središč in podobni izkazi monumentalnosti brez manifestacije poetičnosti in možnosti kontemplacije ne zadenejo bistva uberarhitekture, kot si ga zastavimo. Arhitektura, da bi se lahko na novo vzpostavila v svojem urejanju kaotičnih stanj sveta in spet naseljevala velike ideje, mora pasti. Arhitekturi smo postali sužnji in z njo zasužnjujemo. Z njo smo zasičili tla, se zadolžili, prikovala nas je v železno-betonske zabojčke, za katere plačujemo, in se počutimo močne, da lahko, in šibke, da moramo. Arhitekturo pričnemo misliti onkraj objekta, v njeni svetovni brezdomnosti.

Arhitektura bi morala biti žerjavov ples namesto objekta, časovno nestabilni ter v trenutku temelječi performans. Aktivna, dogodkovna, disruptivna arhitektura se zoperstavlja pretekli arhitekturni volji do forme. Od pasivnega objekta, ki ujame in uprostori čas, se arhitektura lahko premakne v aktivno sočasje. Uberarhitektura je arhitektura v nastajanju in preseganju, je večni teater, ki ni ne kulisa ne rekvizit, je participirajoči gestualni, svetlobni in zvočni dogodek-prostor. Na tej točki se uberarhitektura bliža performativni arhitekturi, vendar pa ta ni nujno daleč Nietzschejevi ideji »misli, ki gradi«. Sebe je primerjal z arhitektom imaginacije. Umetnost mišljenja in »misel, ki gradi« je vzporejal z umetnostjo gradnje skozi ustvarjanje forme. Čeprav bi bila, kot gre njegov slavni izrek, »arhitektura misli videti kot labirint«, je imel v delu Rojstvo tragedije, meje presegajoče poglede. V teatru je realen prostor soočen z imaginarnim. Pomembna je Nietzschejeva ideja, da se premosti razmejitev med spektatorji in performerji skozi participirajočo in performativno arhitekturo teatra, ki kot dogodek-prostor ruši meje vse do integralne izkušnje, ko arhitektura sama postane dogodek. Arhitektura naj bi utelešala tako dionizični kot apolonistični princip in vključevala tako »teatralno voljo do destrukcije kot arhitekturno voljo do kreacije«. Sprejema kontradikcije v vsej svoji živosti, dionizične senzualnosti in krutosti v rušenju apolonistične rigidnosti. Dionizično presega vidno, prikrito s tančico v zavest vsajenih norm. Senzornost premikajočih/performirajočih/plesočih teles presega statično okularno-centrično dojeto arhitekturo. 

Nietzsche je kot prerok moderne arhitekture zahteval spodkopavanje starih, trdoživih struktur z novo »performativno prostorskostjo«, ki deluje na nestabilnem terenu in zagovarja resnično pred predstavitvenim. Kultura apolonističnega principa mora biti kamen po kamen odstranjena, da bi prišli do temeljev, na katerih stoji. Razstavljanje stavbnih struktur razkrije iluzijo vseobsegajočega svetonazora, ki prekriva večno prisotna strah in grozo bivanja. Zahteval je spremembo skopskega režima, to je pravila očesa, da producira režime, znotraj katerih sta zajeta gledalec in objekt, njuna pozicija pa je določena skozi optiko, estetiko in politiko. Dalje je zanj nujen propad vsakršne absolutne reference na takrat obstoječe prostorsko-časovne koordinate kartezične perspektive, kjer so prostor, objekti in subjekti konstruirani in dojeti skozi evklidsko geometrijo.

Po mnenju, predstavljenem v članku »Kakšna bi bila Nietzschejeva arhitektura?«, je nujno prevračanje starih hierarhičnih struktur, ki hierarhijo dalje reproducirajo. To je spodletelo tako modernističnemu projektu kot mnogim sodobnim praksam, saj, kot pravi Nietzsche, »arhitektura služi moči«. Mnogi radikalni arhitekturni predlogi niso realizirani, saj so podložni moči, ki njihovo realizacijo preprečuje. Kot pomočniki oblasti arhitekti sodelujejo pri ustvarjanju avtoritarne, falične, brutalne logike prostora. Monumentalnost zgradb, ki naj bi z znaki in površinami izražala kolektivno voljo in misel, v resnici prikriva voljo do moči ter njeno arbitrarnost. 

Utopičnemu modernističnemu arhitekturnemu projektu je spodletelo vljučevanje dionizičnega principa. Namesto da bi pogumno gledal v zgodovinski teror in krutost narave, je nad zevajočo praznino ustvaril racionalen poenoten pogled na svet. Arhitektura kot dogodek prevprašuje statično fiksacijo objekta. Nietzschejev doprinos je v možnosti premišljevanja arhitekture kot orkestriranega niza sistemov, sil ter kompleksnih socialno-političnih, utelešenih odnosov in izkušenj, da bi grajeno okolje bolj kot pasivno obstajanje doumeli kot aktivno postajanje. S spodkopavanjem domnevne arhitekturne racionalnosti in stabilnosti bi se lahko z vedno prisotnim breznom ničevosti pomirili in z njim, nad njim plesali. Kljub temu, da je arhitektura nujno obvladovanje kaosa z ustvarjanjem reda, je potrebno vključevanje prisotnih dionizičnih nravstvenih principov, če naj bo resnična. 

Da bi prostor odgovarjal formi, ki se ji upira, mora postati ne-naseljen, dematerializiran in dekonstruiran. Ideja dogodkovne arhitekture kot aktivne disrupcije starega signalizira prelom arhitekturne zgodovine, ki je izražala voljo do oblike. Glavna tendenca v arhitekturi po Nietzschejevo bi bila mnogoterost perspektiv, v želji po transformaciji črednih ljudi v razmišljujočo skupnost, ki ni nadvladana z eno totalitarno realnostjo, temveč si ustvarja različne sočasne realnosti z različnimi interpretacijami obstoja. 

Če vprašamo Chat GPT, kakšna naj bi bila uberarhitektura na podlagi Nietzschejeve teorije nadčloveka, dobimo rezultate v presenetljivem sozvočju s sodobnimi tendencami:

• Uberarhitektura predvideva človekovo željo po moči in samopreseganju, ustvarja okolje, ki spodbuja posameznike pri premagovanju omejitev, sprejemanju sprememb in pri stalnem razvoju.

• Uberarhitektura spoštuje cikličnost in večno vračanje obstoječega. Išče vzorce, ki odsevajo življenjske, vključuje elemente stalnosti, repeticije in adaptacije. 

• Uberarhitektura vključuje dionizični duh, vključuje strast ter emocionalni odziv, struktura navdaja s svojo živahnostjo bivanja.

• Uberarhitektura izpodbija konvencionalne norme in vrednote, išče prevrednotenje tradicionalnih arhitekturnih konceptov, materialov in tehnik.

• Uberarhitektura spodbuja individualizem in avtentičnost, omogoča samoizražanje. Strukture omogočajo personalizacijo in prilagodljivost, da lahko posameznik pomensko vpliva na okolje.

Žerjavi medtem dionizično plešejo v vetru nad nami. Tudi če je uberarhitektura izposojen termin in najprej ni bil mišljen kot referenca, v mnogočem vendar sovpada z Nietzschejevo mislijo. Žerjav je arhitektura za dojemljive. Izraža moč in veličino, a tudi svobodo. Pojavi se nenadno in prav tako hitro izgine. Za seboj pušča nebogljene, okostenele arhitekture, ki ne morejo biti kaj več, kot so. Vendar žerjav kot uberarhitektura gradi tudi na archigramovskih idejah, idejah biourbanizma in biofilije. Je ready-made, vseprisoten in ga ni treba na novo izdelovati. Vprašanje je, kaj obesiti nanj. Ključno je, da omogoča prehajanje narave spodaj, da nima ozemlja in parcele. Žerjav je lahko igra. Najbolje pri vsem skupaj pa je, da ni niti utopična niti distopična ideja, jemljem jo zelo resno.

Tehniciral je Andrej, lektorirala je Katarina.

PS: kupila sem domeno uberarchitecture.com, naj se javi kdo, če ima idejo, kaj bi uberarhitektura še lahko bila. Oblaki itak, predvsem kumulusi.

What Might be a Nietzschean Architecture

VIDEO

Cover with: Midjourney