Sodobna hrvaška proza prvič

Velika večina slovenskega bralstva je s književnostjo, predvsem sodobno, iz držav bivše republike seznanjena zelo slabo ali pa sploh ne in najbrž izjava, da je marsikomu že na prste ene roke težko našteti nekaj literarnih imen s tega prostora, niti ni tako napačna. Temu botruje predvsem to, da se je pri nas po razpadu skupne države o književnosti bivše juge učilo, govorilo in pisalo zelo malo. Vsekakor pa veseli dejstvo, da tudi pri nas v zadnjem času počasi narašča število prevodov in izdanih antologij.

Da lahko o hrvaški sodobni prozi govorimo kot o literarnem fenomenu, katerega lok sega od s postmodernistično in konceptualno literaturo zaznamovanih osemdesetih, preko Jergovićevega Sarajevskega Marlbora in svoj vrhunec doseže s Festivalom A književnosti - FAK, je gotovo pomemben družbeni in zgodovinski kontekst, v katerega je bilo vpeto literarno ustvarjanje na Hrvaškem. Generacija piscev sodobne hrvaške književnosti je izšla iz zlatega obdobja jugoslovanske glasbene scene s punkom in novim valom na čelu. Johnny B. Štulić - Azra, Jura Stublić - Film, Darko Rundek - Haustor, Prljavo kazalište idr. so bili glasovi časa, ki so v zgodnjih osemdesetih s svojo energijo in svetovnim nazorom soustvarjali in bili tudi poglavitni usmerjevalci hrvaške umetnosti. Rokerska dinamičnost, neposrednost, pogovornost in govorica mesta ter občutek za detajl in stvarnost so sledi, ki jih je glasbeno gibanje pustilo tudi v književnosti. To je tista značilna urbanost, ki jo lahko v hrvaških delih spremljamo vse do danes.

V začetku devetdesetih je kontinuiteto prekinila naslednja pomembna značilnost, ki je odločilno vplivala na razvoj hrvaške sodobne književnosti, izkušnja vojne. Poleg upadanja in vse manj rednega izhajanja književnih revij ter revščine na področju založništva ob takratni ekonomski situaciji, je vojna vplivala tudi na pojavitev novih žanrov in tematike. Tako je nedavna vojna ena izmed zelo pogostih tem, s katerimi se ponaša hrvaška proza že skoraj dve desetletji. Še ena okoliščina, v kateri se je razvijala sodobna hrvaška proza pa je velika povezanost dnevnega časopisja, televizije in interneta s književnostjo, predvsem od druge polovice devetdesetih let naprej. Realizem, ki se je v književnosti razvil v tem obdobju, se na Hrvaškem imenuje »stvarnostna prozna«.

Kratica FAK je sinonim za Festival alternativne književnosti, ki se je osnoval na prehodu v novo tisočletje, natančneje 13. in 14. maja 2000. Takrat se je pod vodstvom Nenada Rizvanovića in Borivoja Radakovića v klubu »Voodoo« v Osijeku odvil prvi FAK. Osnovna ideja festivala je bila branje izključno proze - z argumentom, da pesniških literarnih večerov tako ali tako kar mrgoli, v nekakšnih alternativnih okoliščinah, s katerimi so želeli ustvariti ozračje rokovskih koncertov. Omeniti velja, da so bili okrog FAK-a zbrani avtorji večinoma pripadniki in ljubitelji rokovske glasbe, rojeni v šestdesetih in začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so jim zlata leta punka in novega vala močno zaznamovala življenje. Kakorkoli že, osnovna načela festivala so bila maratonsko branje - festival je namreč potekal neprekinjeno več ur ali dni, branja so se odvijala izključno v prostorih kot so kavarne, gostilne in disko klubi, kjer je bil obvezen šank, za dogodek pa je bilo obvezno tudi plačilo vstopnice, pa čeprav po simbolični ceni.

»Fakovci so se zavzemali za atraktivno, komunikativno, berljivo oz. poslušljivo literaturo, polno humorja, zavračali pa dolgočasno in utrujajočo. Njihova besedila so se zatekala v pogovorni jezik in dialekte. Za kaj takega je bila najprimernejša proza, ki se približuje novinarskemu diskurzu, se steguje za resničnostjo, socialnimi temami in marginalnimi urbanimi ter povojnimi temami. »Stvarnostna proza« je s tem dobila novo dimenzijo.

Prvi FAK je doživel izjemen uspeh in vzbudil tudi v medijih nemalo pozornosti. Dejstvo, da je med pisatelji sodobne hrvaške proze veliko število publicistov, je pomembno vplivalo na promocijo festivala. Pisatelji so svoja dela množično objavljali kar v dnevnem časopisju, objavam v literarnih in kulturnih revijah pa so se zavestno izogibali. Na očitke, kako je mogoče, da se festival, na katerem sodelujejo samo najboljši avtorji, katerih literatura je množično brana in poslušana, imenuje Festival alternativne književnosti, se je ta kmalu preimenoval v Festival A književnosti. FAK je svoja branja preselil najprej v Zagreb, potem pa tudi v druga hrvaška mesta in septembra 2001 gostoval celo v Beogradu pod imenom FAK-JU, s čimer je postal festival mednarodnih razsežnosti. Sledile so številne objave v časopisih, fakovci so polnili strani tabloidov, a hkrati pobirali tudi večino uglednih nagrad za književnost, pojavitev na festivalu pa je za avtorja skoraj po pravilu bila zagotovilo za uveljavitev na hrvaškem literarnem prostoru.

Nasprotniki gibanja so fakovcem očitali predvsem estradništvo, popularizacijo in trivializacijo književnosti. Kljub vsemu je fenomen FAK-a izrednega pomena za sodobno hrvaško književnost, saj je sprožil svojevrsten razvoj prozne umetnosti. V času aktivnega delovanja FAK-a je skokovito naraslo založništvo domačih knjižnih del, prav tako tudi zanimanje bralcev za domačo književnost, na lestvicah najbolje prodajanih in branih knjig pa so tuje zamenjali naslovi domačih avtorjev. FAK je uradno trajal do 14. decembra 2003, ko je bil zaradi nesoglasij v vodstvu ukinjen. Jedro FAK-a so tvorila naslednja imena: Zoran Ferić, Miljenko Jergović, Borivoj Radaković,  Edo Popović, Ante Tomić, Jurica Pavičić idr.

Kot delo prehoda iz postmodernističnih osemdesetih v realistična devetdeseta je mogoče pojmovati že Sijaj Epohe, oz. v originalu Sjaj epohe Borivoja Radakovića iz leta 1990. Roman, katerega prva izdaja je ostala povsem prezrta in spregledana, je svoj ponatis doživel šele leta 2009, ko je tudi vzbudil precej več zanimanja. Sijaj epohe je bil prvi pravi hrvaški urbani prozni tekst, primerljiv s tistimi, ki desetletje kasneje s FAK-om dosežejo svoj vrhunec in postanejo naraščajoč trend. To je prvi roman generacije, ki je preživela izkušnjo punka in novega vala, v osnovi pa gre za svojevrsten urbani potopis, v katerem se prvič v zgodovini hrvaške književnosti pojavijo nogometni navijači - Bad Blue Boys.

Roman je sestavljen iz dveh narativnih tokov, glavni junak obeh pa je Boro, ki se znajde v hudi eksistencialni krizi. Prvi je londonski, urbani, punkerski in navijaški, drugi pa zagrebški, napolnjen s sestanki redakcij in komitejev, znotrajpartijskih spletk, grožnjami in razočaranjem. Dogajanje v romanu poteka linearno, strnjeno, zgodba je realistična in predstavlja tipičen primer »stvarnostne proze«. Tako smo v Sijaju epohe priča natančnim opisom londonskih ulic in tamkajšnjega dogajanja na punk sceni, slengu navijačev zagrebškega Dinama, vse skupaj pa je v celoto povezano s humornimi vložki in pogovornim jezikom. Korenine najnovejšega obdobja hrvaške prozne književnosti lahko torej iščemo že v Radakovićevem Sijaju epohe, splošen mejnik pa ostaja Jergovićev Sarajevski Marlboro.

Borivoj Radakovič je rojen leta 1951 v Zemunu. Diplomiral je iz južne slavistike in primerjalne književnosti na zagrebški univerzi. Znan je predvsem kot soustanovitelj književnega festivala FAK in po  omenjenem romanu Sijaj epohe. Piše tudi drame. Leta 1994 je bila v zagrebškem satiričnem gledališču Kerempuh predvajana njegova drama Dobrodošli u plavi pakao, posvečena navijačem zagrebškega Dinama, in v istem gledališču komedija Miss nebodera za Miss svijeta. Prevaja sodobne avtorje. Živi in ustvarja v Zagrebu.

Prevod in spremna beseda: Ivo Podojsteršek

Interpretacija: Katja, Marko, Želc