Recep in Fethullah na Balkanu – drugi del
Vsi orientalisti, balkanisti, erdoganisti, neoosmanisti in ostali poslušalci Radia Študent, poslušate drugi del marčevskega Balkan ekspresa, v katerem motrimo vplive Turčije na Balkanu. Ob stoti obletnici nastanka turške republike in podpisa lozanske pogodbe, ki je določila meje današnje Turčije, preučujemo apetite Turčije v tujini. V soboto smo predstavili zgodovino in ideološke smernice izvajanja turških vplivov na Balkanu, danes pa bomo zagrizli v meso in na primerih Bosne, Bolgarije in Srbije stvar konkretizirali.
BOSNA
Kot se spodobi, začenjamo pri turški sestri po veri, Bosni in Hercegovini, ki je tudi edina od treh držav, kjer je islam dominantna religija. Potem ko je leta 1908 Avstro-Ogrska priključila Bosno in Hercegovino, ki sta pripadali bolehajočemu Osmanskemu cesarstvu, so se pristni stiki med Turki in Bosanci skoraj za stoletje prekinili. Po drugi svetovni vojni je državi še dodatno razdelila hladna vojna. Vendar je kljub temu, kot pojasni politolog Adnan Huskić z univerze Sarajevo School of Science and Technology, zaradi skupne preteklosti obstajala emocionalna povezava med prebivalci obeh držav.
V osemdesetih letih so islamske organizacije in konservativni tisk v Turčiji pridobivali vpliv. Dino Mujadžević s Hrvaškega inštituta za zgodovino pojasnjuje, da so se stiki med različni islamskimi skupnostmi v Turčiji in Bosni začeli vzpostavljati tedaj.
Prelomnica je bila vojna v Bosni. Turčija je bila leta 1992 ena od prvih držav, ki je priznala samostojno Bosno in Hercegovino, tri leta kasneje pa je takratni turški predsednik Süleyman Demirel mediiral med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino pri podpisu obrambnega sporazuma v Splitu. Državi sta s sporazumom združili moči proti Srbom, kar je bil eden prelomnih dogodkov vojne v Bosni. Politično razpravo o vojni v Bosni so v Turčiji začele predvsem islamistične stranke, kot je bila stranka Refah, ki jih je predvsem vojska pogosto dojemala kot grožnjo sekularnemu ustroju republike.
Ko sta leta 2001 na oblast v Turčiji prišla Stranka za pravičnost in razvoj, krajše AKP, in leto kasneje še njen dolgoletni voditelj Recep Tayyip Erdoğan, se je podoba Turčije močno spremenila. Novi oblastniki religije niso dojemali kot ovire pri vladanju državi, temveč kot enega temeljev države. Prav tako so vladajoče elite obudile idejo osmanske zapuščine, preko katere se je oblikovala ideja tako imenovanega neoosmanizma. Huskić pravi, da je do dodatnega zbliževanja med Bosno in Turčijo prišlo, ko je Ahmet Davutoglu, sicer ideolog in politik AKP-ja na zahodnem Balkanu, prenehal opravljati funkcijo ministra za zunanje zadeve.
Ko so kasnejšega prvega predsednika Bosne in Hercegovine Alijo Izetbegovića leta 1983 zaprle socialistične oblasti zaradi širjenja bosanskega nacionalizma, je v turških islamskih krogih požel ogromno podpore. Njegovo knjigo Islam med vzhodom in zahodom so že v osemdesetih prevedli v turščino. Ljubezen do Turčije je Izetbegović prenesel tudi na svojega sina Bakirja, kasnejšega predsednika države. Erdoğan je bil pred dvema letoma celo poročna priča Jasmine Izetbegović, Bakirjeve hčere.
Kot neke vrste humanitarna organizacija v Bosni deluje Turška fundacija za sodelovanje in usklajevanje, krajše Tika, ki je eno od orodij širjenja turškega vpliva na Balkanu. Vendar z anatolskega polotoka prve civilne organizacije na Balkan niso prodrle pod okriljem državnih struktur. Gulenistična organizacija, imenovana po voditelju Fethullahu Gülen, je bila prva, ki je v Bosni začela odpirati izobraževalne ustanove.
Po sporu med Erdoğanom in Gülenom, ki ga je na kratko opisal Huskić, si je Erdoğan prizadeval, da bi se vse gulenistične ustanove ukinile tudi v Bosni in da bi bili turški državljani v Bosni, obtoženi sodelovanja z gulenističnim gibanjem, izročeni Turčiji. To se kljub dobremu prijateljstvu med tedanjim predsednikom Bakirjem Izetbegovićem in Erdoganom ni v popolnosti uresničilo.
Vseeno so tudi v Bosni začeli preganjati nekatere domnevne simpatizerje gulenističnega gibanja.
Poleg Tike v Bosni deluje Direktorat za verske zadeve, krajše Diyanet, s pomočjo katerega si je Turčija prizadevala nadzirati islamske skupnosti na celotnem Balkanu. Islamska skupnost Bosne in Hercegovine je ohranila svojo samostojnost in se ni uklonila Diyanetu, ki ji je sicer večkrat nudil finančno pomoč. So se pa v Bosni v zadnjih letih razširili nekateri islamski običaji, ki sicer zanjo niso bili značilni.
SRBIJA
Srbska nacionalna identiteta se je za razliko od bošnjaške oblikovala na uporu proti Osmanskemu cesarstvu in krščanskem boju proti islamu. Turčija je zgodovinsko ena največjih nasprotnic srbskega naroda, zato se še dolgo po razpadu Jugoslavije niso vzpostavile močnejše povezave med državama. Politologinja Sabina Pačariz z univerze King’s College London pravi, da je do otoplitve odnosov prišlo leta 2009, ko je Srbija zaprosila za članstvo v Evropski uniji in je v državi začela delovati tudi Tika.
Odnos Turčije in Srbije v veliki meri temelji na odnosu dolgoletnih predsednikov obeh držav Erdoğana in Aleksandra Vučića. Po letu 2013 je prišlo do znatnega povečanja investicij Turčije v Srbiji.
Tako zgodovinsko kot aktualnopolitično je ahilova peta odnosov med Srbijo in Turčijo Kosovo, ki je na vsakodnevnem meniju srbskih političnih razprav in rak rana srbskega naroda. Največja, napol mitološka zmaga pravoslavnih Srbov nad muslimanskimi Turki je bila bitka na Kosovskem polju leta 1389; na tej se je nezanemarljivo oblikovala srbska nacionalna identiteta. Tudi v modernejši zgodovini sta državi pri vprašanju Kosova na nasprotnih bregovih. Turška obveščevalna služba oziroma MIT je med vojno na Kosovu urila pripadnike Kosovske osvobodilne vojske, ki se je borila za neodvisnost Kosova od takratne Federativne republike Jugoslavije. Pačariz pravi, da se v medsebojnih odnosih med državama Kosovo vedno obravnava kot posebna tema, ločena od drugih dogovorov in sodelovanj.
V primerjavi z ostalo Srbijo ima Turčija daleč največji vpliv v muslimasko večinski regiji Sandžak. Zato moramo strogo ločevati med vplivom, ki ga ima Turčija v Sandžaku, in vplivom drugod. Lansko leto je Tika v Sandžaku financirala tudi obnovo edine carske džamije v Srbiji.
BOLGARIJA
Za razliko od Bosne in Hercegovine ter Srbije so Turki v Bolgariji največja manjšina. Pol milijona bolgarskih Turkov oziroma dobrih osem odstotkov prebivalcev Bolgarije tu živi že od časov Osmanskega cesarstva. Večina naj bi bila potomcev Turkov, ki so se na področju današnje Bolgarije naselili v 14. in 15. stoletju, tako da to etnično skupino označujejo kot bolgarske Turke. Politologinja in dekanja univerze Temple v Rimu Emilia Zankina nam pojasni, da v Turčiji živi več kot milijon bolgarskih Turkov.
V drugi polovici osemdesetih let je socialistična oblast začela z nacionalističnim procesom, ki si je prizadeval spremeniti identiteto Turkov, živečih v Bolgariji. Zaradi tako imenovanega procesa oživljanja, torej prisilne asimilacije, ki ga je začel generalni sekretar Komunistične partije Bolgarije Todor Živkov, je državo zapustilo več kot 300 tisoč prebivalcev. Partija v Bolgariji je kljub jasnemu ateizmu poudarjala pomen bolgarskega etno-nacionalizma. Termin »nacionalna manjšina« je bil že leta 1971 izključen iz bolgarske ustave in zamenjan s terminom »državljani nebolgarskega izvora«.
Leta 1990 so v Bolgariji uradno ustanovili tudi stranko Gibanje za pravičnost in svobodo, krajše MRF, ki je prej delovala kot ilegalna organizacija.
MRF, ki je sicer od začetka svojega obstoja povezana s turškimi strankami in turško vlado, je pri delovanju precej avtonomna. Njen voditelj Ahmed Dogan je tako denimo leta 2015 obtožil turško vlado sestrelitve ruskega vojaškega letala na meji med Turčijo in Sirijo. Erdogan je takrat Dogana uvrstil na črni seznam in mu prepovedal vstop v Turčijo.
Številni bolgarski Turki, živeči v evropskem delu Turčije, imajo tudi bolgarsko državljanstvo, tako da jim v času volitev v Bolgariji organizirajo prevoz na volišča. Ti volivci so močno vezani na stranko MRF, ki je sicer tradicionalno zaveznica turške republikanske kemalistične stranke. Zankina meni, da kljub majhnemu vplivu teh volivcev na rezultat volitev v Turčiji Erdoğanu tudi ti glasovi veliko pomenijo. Leta 2017 so se tako ponovno normalizirali odnosi med Doganom in novim turškim sultanom.
Tako kot v Bosni so tudi v Bolgariji prisotni vplivi različnih islamskih organizacij, tudi iz držav Arabskega polotoka. Predvsem mlajša generacija naj bi bila bolj dovzetna za salafistične interpretacije islama.
Za 14. maj so v Turčiji razpisane predsedniške volitve. Erdoğan bo zaradi potresov in izredno slabe gospodarske situacije v državi na težki preizkušnji. Vendar tudi v primeru, da Erdoğan volitve izgubi, kar je sicer še vedno malo verjetno, to ne pomeni, da se bo zunanja politika Turčije na Balkanu spremenila. Seme neootomanizma in islamske solidarnosti je zasejano vse od Sofije do Sarajeva in kdorkoli bo v prihodnje vladal, bo gradil na teh temeljih.
O turškem imperializmu je zopet pisal Fin, brali sva Živa in Špela, lektorirala je Jerca, tehniciral je Toljo, pomagala mu je Sava.
Foto: facebook
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj