Globalizacija v dobi koronavirusa

Globalizacija v dobi koronavirusa

Aktualno-politična novica
18. 4. 2020 - 15.00

Pozdravljeni v oddaji Južna hemisfera, v kateri bomo tokrat govorili o gospodarski krizi v državah globalnega juga, ki je posledica pandemije novega koronavirusa. Pandemija je zaenkrat precej bolj prizadela razvite Zahodne države, a so se zaradi gospodarskega razmerja moči v bolj zahtevnem položaju znašle prav države v razvoju. Južna Afrika, ki je po številu prebivalstva primerljiva s Francijo ali Italijo, ima na primer zaenkrat relativno zmeren potek epidemije s približno 2500 okuženimi in 50 umrlimi zaradi covida-19, a se bo po projekcijah njeno gospodarstvo skrčilo približno toliko kot francosko, posledice za javne finance pa so že sedaj dosti hujše. Države v razvoju so poleg karanten z vsemi njihovimi posledicami prizadeli še močno poslabšani kreditni položaji, padec cen surovin, ki jih izvažajo, in padec finančnih nakazil zdomcev sorodnikom v domovini. Kriza, ki jo je povzročil novi koronavirus, tako zrcali ekonomska razmerja med globalnim jugom in globalnim severom.

V Evropi in Združenih državah Amerike bo posledica pandemije virusa SARS-CoV-2 vsaj v letošnjem letu ostra recesija. Kako globoka bo, zaenkrat še ne vemo, saj statistični uradi še niso poročali o številkah. Izjema je Kitajska, kjer so zabeležili 6,8-odstotno krčenje gospodarstva v primerjavi z lanskim letom, kar se je zgodilo prvič od konca sedemdesetih let. Takrat so v skladu z zasukom gospodarske politike v smer Deng Šjaopingovega socializma s kitajskimi posebnostmi prvič objavili podatke o gibanju gospodarstva in do sedaj so vedno zabeželi le pozitivne številke.

Evropska solidarnost na vnovični preizkušnji
 / 27. 3. 2020
V vseh teh državah, torej na Kitajskem, po Evropi in v ZDA, je bilo ustavljanje gospodarske aktivnosti namerno, četudi nujno potrebno. Izbruhu pandemije bo sledila gospodarska recesija, v kateri države poskušajo naravnati ukrepe tako, da ti ne bi povzročili trajnega uničenja proizvodnih sredstev in blaginje prebivalstva.

Države globalnega juga pa so izkusile novi koronavirus in koronarecesijo nekoliko drugače in v drugačnem zaporedju. Gospodarska kriza jih je dosegla še pred virusom, že takrat, ko so se začele kazati razsežnosti šoka, ki ga bo povzročil novi koronavirus. Gospodarsko so bile prizadete prej in huje kot države, ki so se prostovoljno odločile, da ustavijo del svojega gospodarstva.

Konec glasbenega premora

Na prvi pogled se to ne bi smelo zgoditi. Številne od teh držav so bile relativno uspešne pri zajezitvi širjenja virusa. A to se ni izkazalo za nikakršno prednost v primerjavi s tem, kako so se na krizo odzvali globalni finančni trgi. Kapital se je panično umaknil v domnevno bolj varne države.

Ta paradoks je najbolj viden na primeru Združenih držav Amerike. V času, ko je postalo jasno, da bodo ZDA padle v najglobljo recesijo v osemdesetih letih in ko se je število delovnih mest vsak dan zmanjšalo za toliko, za kolikor se je v prejšnjem desetletju v povprečju povečalo v enem letu, se je vrednost ameriškega dolarja krepila. Tudi dejstvo, da je ameriška centralna banka, sicer v digitalni obliki, natisnila več kot tisoč milijard novih dolarjev, ni znižalo tečajev z drugimi valutami. Ko so vrednostni papirji vseh vrst na trgih začeli padati, je postala edino varno zavetje gotovina, to pa, kljub recesiji v ZDA, pomeni dolar.

Pregled delovanja neoliberalne vlade Mauricia Macria in civil-družbenih odzivov
 / 16. 3. 2016
Bolj kot so se kazale razsežnosti posledic pandemije, bolj je povpraševanje po dolarjih raslo, s tem pa tudi vrednost dolarja v primerjavi z drugimi valutami. Tako kot veter najbolj upogne najtanjše veje, tako so izgubo vrednosti proti dolarju najbolj izkusile države v razvoju, ki imajo najbolj odprta gospodarstva, kot na primer Južna Afrika, Brazilija ali Mehika. Ta padec vrednosti domačega denarja pomeni velik problem za vse, ki imajo kredite, ki jih je treba plačati v dolarjih. Teh pa je v teh državah kar precej.

Da bi razumeli, kaj se dogaja, si zamislimo veliko brazilsko podjetje, ki so mu bili časi in domača politika naklonjeni. Želi se širiti, za to pa potrebuje kapital, ki ga v Braziliji primanjkuje. Brazilija ima namreč, kot je za razvijajoče države značilno, relativno visoko inflacijo. Leta 2016 se je ta gibala okoli desetih odstotkov. Da bi ustavila naraščanje cen in stabilizirala vrednost brazilskega reala, je centralna banka dvignila medbančne obrestne mere na nekaj več kot štirinajst odstotkov. Naša namišljena firma lahko dobi kredit le po še višji obrestni meri, in tudi ko bo inflacija opravila svoje, bo vsaj pet odstotkov dobička dobila banka. Rešitev iz te neugodne situacije se nahaja v izdaji obveznic na mednarodnih finančnih trgih. Te obveznice izdamo denominirane v dolarjih, kar pomeni, da jih bomo morali v dolarjih tudi odplačati. Ker smo dovolj veliki in ugledni, izdamo toliko obveznic, da se znajdemo na tečajnici indeksa tako imenovanih nastajajočih trgov. Ko smo enkrat v tem indeksu, ki ga kurira velika ameriška banka, so naše obveznice pripravljeni kupiti veliki investitorji, kot so na primer državni in pokojninski skladi.

Upravljavci teh skladov so imeli v zadnjem desetletju precejšno težavo. Gospodarstvo v ZDA in Evropi se je od svetovne finančne krize komaj pobralo, tamkajšnje centralne banke so to rast skušale pospešiti z obiljem poceni denarja. Denarja je bilo veliko, rasti v realnem gospodarstvu in s tem priložnosti za investicije malo, donosi pa so bili zato nizki. Ti skladi so tako rade volje kupili vrednostne papirje združene indeksu, v katerem smo se znašli. Niso kupovali zgolj naših obveznic, ampak sveženj vseh mogočih obveznic družb s celega sveta, od Azije do Južne Amerike. Zahtevana obrestna mera je manjša, kot so jo zahtevale domače banke, a večja, kot se dobi v Evropi in Ameriki.

Takšnemu kreditiranju na trgu dolarskih obveznic sta v prid še dve stvari. Prvič, čeprav se naše namišljeno podjetje zadolži v dolarjih, nam nikoli ni treba stopiti v ZDA ali poslovati s kakršno koli ameriško banko. Ogromne količine dolarskega kredita so namreč na voljo v Londonu, Hongkongu, Singapurju, Dubaju in še kje. Drugič, vrednost brazilskega reala se v primerjavi z dolarjem zvišuje. To je zelo ugodno. Denar namreč služimo v realih, kredit pa plačujemo v dolarjih. Sedaj je za to, da plačujemo kredit, vsak mesec potrebnih vedno manj realov.

o spremembi politike brazilske predsednice Dilme Rousseff
 / 15. 7. 2015
Dvigovanje vrednosti reala ni naključje. Ko smo izdali obveznice, smo dobili zanje dolarje. A parcelo, delavce in material za našo novo tovarno bomo plačali v realih. Zato dolarje, ki smo jih dobili od obveznic, zamenjamo za reale. Pri tem početju pa nismo edini. Tudi druga brazilska podjetja iz istega razloga poskušajo kupiti reale, prav tako pa tudi tuji investitorji, ki želijo vlagati v Braziliji. Vse to kupovanje realov povzroči dvigovanje vrednosti. Brazilska centralna banka ima pri omejevanju tega malo možnosti. Če ne naredi nič, bi vrednost domače valute tako narasla, da bi začel padati izvoz. Plače v Braziliji bi ostale nominalno enake, a ker se je spremenila vrednost denarja v primerjavi s tujino, bi izvozniki postali nekonkurenčni. Brazilska centralna banka zaradi tega izda več domačega denarja, ta pa se nato steka v domače kreditne trge. Rezultat je bum domačih kreditov, ki so vse slabše kvalitete, a so domače oblasti ob tem nemočne. Skoraj. Lahko bi uvedli omejitev kapitalskih tokov, a to bi pomenilo kršenje svobode trga.

Ta proces je v samem središču globalizacije, ki jo diktirajo finančni trgi. Presežni kapital iz centra se je usmerjal na periferijo. To ni nič novega. Kar je novo, produkt sodobne globalizacije, je decentraliziranost in obseg procesa. Vir kapitala in njegov cilj se nikoli ne srečata, saj med njimi leži morje finančnih institucij, tako imenovano sivo bančništvo. Anemično stanje gospodarstva v državah Zahoda, obilje poceni kapitala, predvsem dolarskega, in pojav novih vozlišč mednarodnih financ zunaj Zahoda, so pripomogli, da se je nadnacionalni trg za poslovni kapital držav v razvoju močno povečal. Med letoma 2007 in 2019 je narasel s 500 milijard ameriških dolarjev na 2,3 bilijona, torej skoraj za petkrat. V zadnjih petih letih se je še najbolj povečal tuj dolarski kredit v državah z najnižjimi osebnimi dohodki, kjer sta tveganje in profit večja. V finančnotržnem žargonu so to frontier markets  – trgi na meji.

Neokolonializem skozi prizmo moderne monetarne teorije
 / 13. 5. 2019
To je izjemno šibka točka držav globalnega juga. Ne morejo se zadolževati v svoji valuti, s katero lahko upravljajo. Pravimo, da države nimajo monetarne suverenosti. Koncept monetarne suverenosti razloži Fadhel Kaboub, s katerim smo se pogovarjali lani v okviru oddaje Ponudba in prevpraševanje.

Izjava
Izbruh gospodarske krize je prestavil globalni finančni tekoči trak v vzvratno prestavo. Padci cen vrednostnih papirjev in surovin so povzročili mrzlično kopičenje dolarjev. Posledični dvig dolarja je seveda zelo slaba novica za tiste, ki morajo svoje dolgove plačati v tej valuti, denar pa služijo v drugi. To vedo tudi tuji investitorji, ki zaradi tega postanejo samo še bolj sumničavi in poskušajo denar iz države umakniti še hitreje. A s pomembno razliko. Ko je denar prihajal v državo, je za razmerje med domačo valuto in dolarjem skrbela domača centralna banka, ki je povečala količino denarja v obtoku. Ko denar iz države izteka, je centralna banka v povsem drugačnem položaju. Dolarjev ne more izdajati, na voljo ima samo tiste dolarje, ki jih je nakopičila kot rezervo. Po izkušnji azijskih trgov, ki so se v pasti dolarskega financiranja znašli konec devetdesetih let, je veliko držav poskrbelo, da so na krizo pripravljene in da imajo precej rezerv. A ob tako močnem zasuku kapitalskih tokov, kot smo jim bili priča pred dobrim mesecem, te rezerve hitro poidejo. Zato ima ključno vlogo za te države ameriška centralna banka, ki lahko izdaja dolarje v neomejenih količinah, če se zato odloči. Kot razlaga ekonomist Marshall Auerback , je ameriška centralna banka storila prav to in postala de facto zadnji posojilodajalec za precejšen del sveta, to pa je dalo banki tudi veliko moč.

Izjava

Ameriška centralna banka je kreditne linije z drugimi centralnimi bankami za povečanje dolarske aktivnosti prvič sprejela ob finančni krizi leta 2008. Takrat je to potekalo v najstrožji tajnosti in javnost je za te finančne operacije izvedela šele, ko je medijska hiša Bloomberg po dolgi sodni bitki z banko dosegla objavo podatkov. Danes je banka glede tega bolj transparentna, še vedno pa ne razkriva, kakšni so pogoji za posamezne države. Ameriška centralna banka namreč v zameno za dolarske kredite zahteva zavarovanje s premoženjem. To so tipično vrednostni papirji, ki jih ima v svojih rezervah njihova centralna banka. Katere vrednostne papirje in v kakšni vrednosti jih mora posamezna tuja banka zagotoviti, ostaja skrivnost, jasno pa je, da pogoji niso enaki za vse.

O državah periferije pod udarom mednarodnega kapitala
 / 1. 8. 2014
Tisti, ki jim ZDA postavijo prestroge pogoje in nimajo dovolj državnih rezerv, se za pomoč obračajo na Mednarodni denarni sklad. IMF v teh mesecih daje videz, kot da želi izkoristiti koronakrizo, da bi si spremenil nepriljubljen imidž, ki si ga je pridobil v Afriki, Jugovzhodni Aziji in Latinski Ameriki v osemdesetih in devetdesetih letih, ko je pomoč pogojeval z implementacijo neoliberalnih ekonomskih politik. Sklad je povečal svojo mejo skupnega posojanja državam s 50 na 100 milijard dolarjev. Do sedaj je za pomoč zaprosilo več kot sto držav. Poleg tega pa sklad odobrava toliko posojil, kot jih ni še nikoli. Zgolj včeraj je nadzorni odbor mednarodnega denarnega sklada odobril naslednja posojila: 216 milijonov evrov za Moldavijo, 300 za Bolivijo, 85 za Slonokoščeno obalo in malenkost čez 100 milijonov evrov za Haiti. Dan prej je sklad odobril 1,2 milijarde za Pakistan in 475 za Panamo. Objave teh kreditov je pospremilo zgolj zelo splošno navodilo, da naj država po umiritvi pandemije primerno uravnoteži svojo ekonomsko politiko, varčevalnih programov pa ne omenjajo.

IMF zaenkrat ni uporabil najmočnejšega orodja, to je tako imenovana posebna pravica črpanja, ki bi državam omogočila, da si pri skladu sposojajo brez kakršnih koli pogojev, podobno kot če bi si sposodile pri lastni centralni banki. Vir denarja so rezerve, ki so jih države že sedaj vložile v IMF. Za uveljavitev tega mehanizma se zavzema velika večina držav, močno pa mu nasprotujejo ZDA, ki so zaenkrat preprečile aktivacijo, neuradno zato, da do pomoči ne bi prišel Iran.

Konec glasbenega premora

Nekoliko presenetljiva je relativna pasivnost Kitajske. Ta je namreč največji posojilodajalec državam v razvoju, prav tako je največji kupec surovin, ki so za številne države glavni vir dohodka. Zelo verjetno pa je, da Kitajska tokrat ne bo lokomotiva svetovnega gospodarstva. Leta 2009 se je Kitajska na krizo odzvala z ogromnim stimulativnim programom, pozitivne posledice katerega so najbolj občutili proizvajalci surovin, ki jih Kitajska uvaža. Marshall Auerback meni, da bo koronakriza spodbudila močnejšo zaščito domače industrije, kar za Kitajsko ni dobro.

Izjava

Kot še dodaja Auerback, je na srednji in daljši rok najbolj ogrožen položaj tistih držav v razvoju, ki se za gospodarsko rast močno zanašajo na nizke plače v industriji, ki jo imajo v večinski lasti tujci. V nekoliko boljšem položaju so tiste države, ki imajo tudi veliko naravnih surovin, kot je na primer Indonezija.

O valutni krizi turške lire
 / 24. 8. 2018
V precejšnjih finančnih težavah se je znašla Turčija, ki ji ni uspelo ustaviti padanja vrednosti turške lire. Razlog za to je v tem, da je Turčija doživela resno kreditno in valutno krizo že pred dvema letoma, ko je turško gospodarstvo začelo pešati zaradi nasedlih investicij predvsem v državni infrastrukturi, precej pa so se poslabšali tudi odnosi turškega predsednika
 z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, ki je Turčiji grozil s sankcijami zaradi priprtja protestantskega pastorja. Takrat je Turčija porabila velik del svojih državnih rezerv, ki jih kasneje ni uspela nadomestiti. Te sedaj znašajo približno polovico tega, kar znašajo dolžniške obveznosti Turčije do tujih držav v naslednjem letu. Erdoğan kljub temu vztraja, da posojilo IMF-a ne pride v poštev. Turški predsednik ima z IMF namreč slabe izkušnje, saj je ob prihodu na čelo vlade leta 2002 podedoval posojilo sklada skupaj s predpisanim programom varčevalnih reform. Od takrat je Erdoğan večkrat povedal, da Turčija nikoli več ne bo stopila v program IMF-a.

Osnovna šibkost turškega gospodarstva izhaja sicer iz dejstva, da se še bolj kot njej primerljive države za gospodarsko rast zanaša na prihod tujega kapitala. V podobno težkem položaju je Južna Afrika. Obe sta državi, ki veliko več uvozita kot izvozita. To nesorazmerje se lahko v nacionalnem računovodstvu pokrije na dva načina. Prvi je dotok denarja od zunaj. To so lahko tuje investicije, krediti, mednarodna pomoč in nakazila zdomcev. Če je ta pritok kapitala nezadosten, začne vrednost državne valute padati, kar posledično vodi v padec uvoza, ker ni denarja za nakupe v tujini, hkrati pa postane domača proizvodnja bolj konkurenčna in zato bolj uspešna pri izvozu. To je neke vrste prisilno varčevanje od zunaj in pomeni krčenje gospodarstva, kar spet poveča odhod tujega kapitala. Ta proces lahko vlada upočasni z omejitvijo kapitalskih tokov, kar pa tako turška kot južnoafriška vlada odločno zavračata.

Še en vzvod, preko katerega so države v razvoju ranljive v času te krize, pa je njihova odvisnost od finančnih nakazil svojih izseljencev, ki pošiljajo denar članom družine, ki so ostali doma. Ta nakazila so skriti motor globalizacije in številne revnejše države so od njih življenjsko odvisne. Svetovna banka ocenjuje, da 270 milijonov zdomcev letno domov pošlje več kot 630 milijard evrov. Ta številka vztrajno raste in je lani kot najmočnejša komponenta pritoka kapitala v države v razvoju presegla neposredne tuje naložbe. Ker so poleg tega nakazila veliko bolj zanesljiva kot druge oblike kapitala, so postala dejansko najpomembnejši vir financiranja razvoja globalnega juga in steber blaginje. Svojci namreč ta denar porabijo v svoji državi, to pa ustvari novo potrošnjo in zaposlitve.

Pakistanci po svetu so na primer lani vsak mesec poslali domov več denarja, kot znaša nedavno sklenjena pomoč mednarodnega denarnega sklada, okoli 18 milijard evrov na leto, kar je enako 6,5 odstotka bruto domačega proizvoda. Na Filipinih je ta delež še večji, več kot deset odstotkov BDP-ja. Tradicionalno so bila nakazila izredno konsistentna, saj so zdomci v veliko primerih razpršeni po celem svetu in ne zmanjšajo nakazil, tudi ko se sami znajdejo v težki finančni situaciji. A tokratna kriza je bolj kot katerakoli prej istočasno prizadela cel svet. Statistika o gibanju količine nakazil ne bo znana še nekaj časa, a je glede na odpuščanja v državah, v katerih migranti delajo, zelo verjetno, da bo prišlo do precejšnjega padca.

Globalizacija, ki se je začela po drugi svetovni vojni in se pospešila z vzponom neoliberalne ekonomske doktrine in odpiranjem Kitajske svetu, je prišla do točke, ko so o njej začeli dvomiti njeni prvi zagovorniki. Kot pravi Auerback, je verjetno, da bo gospodarska kriza, ki jo je povzročil novi koronavirus, pospešila proces, ki se je začel že pred časom.

Izjava

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness