V leru
Sinoči se je iztekel rok za pripravo niza ukrepov, ki ga je vlada dala ministrstvom, te ukrepe pa bo predvidoma na današnji seji združila v tako imenovani “mega protikorona zakon”, ki bo dan na glasovanje v Državni zbor začetek naslednjega tedna. Zakon, ki bo veljal do preklica, bo predvidoma deloval tudi retroaktivno; če bo sledil vladnim smernicam, predstavljenim ta teden, pa bo vseboval rešitve, katerih glavni namen je, da podjetja in posamezniki lahko finančno prebrodijo obdobje epidemije, ko se je gospodarstvo tako rekoč ustavilo, ljudje pa se soočajo z zelo resnimi eksistencialnimi težavami. Znesek tega mega protikorona zakona naj bi znašal okoli dve milijardi evrov in pokril stroške za april in maj.
V smislu državnih financ ne gre za izjemno visok strošek - dokapitalizacija bank leta 2013 je na primer stala še 50 odstotkov več -, je pa dejstvo, da gre za denarno injekcijo, ki je kratkoročna in sprejeta v upanju, da bo zdravstvena kriza, ki jo je sprožila epidemija novega koronavirusa, tako rekoč izginila pred poletjem.
Od začetka epidemije države Evropske unije ukrepajo bolj ali manj neodvisno druga od druge. Tako povečini same skrbijo za nakup zdravstvene opreme, vsaka sledi svojim strokovnjakom pri sprejemanju ukrepov za zajezitev širitve bolezni, države znotraj Schengena znova vzpostavljajo meje in tako dalje, EU pa se šele zdaj vzpostavlja kot krovna skupnost, na ravni katere bo treba nasloviti kratkoročne zdravstvene in bolj dolgoročne gospodarske skrbi. Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen na čelu je že vzpostavila skupni instrument za nabavo najnujnejše zdravstvene opreme, komisija sama pa je tudi opustila stroge omejitve porabe, ki jih je nalagala svojim državam članicam. Kot pojasni ekonomist Lorenzo Codogno iz London School of Economics, Komisija pri tem niti ni imela izbire, saj so bile države, na prvem mestu ravno Italija, prisiljene v dodatno porabo. Pri tej ji bo na pomoč priskočila tudi Evropska centralna banka, krajše ECB.
Tehnično gledano evropska gospodarstva še niso v recesiji, niti še nekaj časa ne bodo, saj je recesija definirana kot dve zaporedni trimesečji, v katerih je gospodarska rast negativna. A dejstvo je, da bosta zaustavitev tako rekoč vseh industrijskih obratov in splošna karantena na celini povzročili hude finančne tegobe Evropejcem, kot tudi podjetjem in samim državam. Sinoči je tako potekalo video zasedanje predsednikov vlad EU, ki pa so sklenili le, da dajo svojim finančnim ministrom 14 dni, da ugotovijo, kaj storiti. Če je soditi po sporočilih za javnost, je bil najglasnejši na sestanku italijanski premier Giuseppe Conte. Italijo, sploh pa Lombardijo, je izbruh epidemije najbolj prizadel v gospodarskem in človeškem smislu.
Conte od preostalih evropskih voditeljev zahteva, naj opustijo pravila Evropskega stabilnostnega mehanizma, ki je bil vzpostavljen kot sklad za pomoč državam, ki jih je najhuje prizadela zadnja finančna in nato še dolžniška kriza. Pojasnjuje nekdanji finančni minister in guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari.
Conte je skupaj še z osmimi preostalimi članicami - med njimi tudi Slovenijo in celo Francijo - podprl tudi idejo skupnih evropskih obveznic, tako imenovanih ‘eurobonds’, ki bi predvsem ekonomsko šibkejšim državam s periferije omogočale cenejše zadolževanje, a temu predlogu odločno nasprotujejo najmočnejša izmed držav članic Nemčija, kot tudi Nizozemska, Avstrija in pa Finska, zaradi česar Codogno ne verjame, da so evropske obveznice realna možnost.
Idejo evropskih obveznic so bogatejše države članice zavrnile že med zadnjo krizo evroobmočja, ko je bila Grčija na robu finančnega zloma in so bile njene obveznice na mednarodnih trgih umeščene v kategorijo smeti ali ‘junk’. Brez sodelovanja evropskih partneric zna podobna usoda doleteti tudi Italijo, katere gospodarska krvna slika že prej ni navdajala z optimizmom.
Ob pomanjkanju konsenza na nivoju evroskupine, torej 19 držav, ki koristijo evro kot svojo valuto, pa je zajetno finančno injekcijo obljubila Evropska centralna banka s predsednico Christine Lagarde na čelu. Lagarde je še pred nekaj tedni trdila, da obresti na obveznicah držav niso njena skrb, sedaj pa se ponuja tudi kot odkupovalka dolgov držav v stiski.
Lagarde je tudi sama podprla idejo evropskih obveznic, pa četudi samo za čas aktualne krize. A kot opozarja Codogno, tudi dejanja ECB na lastno pest ne bodo zadostna, če ne bo podpore na ravni celotne evroskupine.
Gasparija aktivnost ECB-ja ni presenetila, saj gre resnično za izjemne okoliščine, v katerih bodo sredstva za prebroditev krize potrebovala tudi osrednja evropska gospodarstva.
Bogate članice EU, na prvem mestu Nemčija, so se tudi same odrekle obsedenosti s proračunskim presežkom, ki je predstavljal glavno vodilo v preteklih letih. Codogno vseeno meni, da podobnega razsvetljenja na evropski ravni ni pričakovati.
Kako dolgo bo trajala zdravstvena kriza, ne ve nihče, da pa bo prihajajoča recesija čim manj boleča, Codogno poudarja nujnost posega držav v gospodarstvo s fokusom na ohranitvi likvidnosti podjetij in zagotavljanjem obstanka delovnih mest.
Določene veje gospodarstva, kot na primer turizem in določene storitve, bodo utrpele najhujše posledice. Spet druge bodo, je prepričan Codogne, ob ponovnem zagonu hitro rasle.
Še najboljša primerjava prihajajoči simetrični krizi v Evropi je druga svetovna vojna. Mitja Gaspari.
Poleg morebitnih političnih pretresov Gaspari opozarja še na težavo nakopičenih dolgov in na nevarnost inflacije.
Dokler ne pride do dogovora glede uporabe sredstev iz Evropskega stabilnostnega mehanizma ali - sicer malo verjetne - izdaje evroobveznic, ostaja tako ECB edini vir, iz katerega si države lahko krijejo tekoče stroške. Prvi obrok bo tako načeloma predvidoma pokril tako imenovani “mega protikorona zakon”.
Dodaj komentar
Komentiraj