Kmalu nič več revnih v bogati državi?
Svobodne in pravične volitve, obetajoča gospodarska rast, zmanjševanje revščine in stabilen političen sistem so bili do nedavnega v očeh zahodnih držav zavidljivi uspehi ene najbogatejših držav Južne Amerike. Peruju, ki so mu vse od svoje osvoboditve leta 1826 do zdaj v večini vladale kompradorske elite, se očitno obetajo drugačni, bolj socialistični časi. Vsaj tako lahko sklepamo po še vedno neuradnih rezultatih drugega kroga predsedniških volitev, ki so potekale v nedeljo, 6. junija. Od nekaj več kot 33 milijonov prebivalcev in 25 milijonov volilnih upravičencev je svoj glas oddalo kar tri četrtine prebivalcev. S tesno večino zgolj 44.000 glasov razlike je slavil učitelj in sindikalist Pedro Castillo, predstavnik marksistično-leninistične stranke Svobodni Peru.
A bodimo pri tem malenkost pazljivi. Njegova tekmica in zaenkrat še poraženka Keiko Fujimori, hči nekdanjega predsednika Alberta Fujimorija, ki je državi z jekleno pestjo vladal v devetdesetih, je napovedala, da se ne bo predala brez boja. Njena kampanja je pri perujski volilni komisiji že dan po objavi uradnih rezultatov v sredo, 9. junija, sprožila zahtevo po izničenju glasov v posameznih volilnih okrožjih. V današnji Južni hemisferi se bomo posvetili nepričakovanemu spopadu med ljudstvom in elito, revnimi in bogatimi, kapitalom in delavstvom, privatizacijo in nacionalizacijo, ekspropriacijo in apropriacijo v eni od z rudninami najbogatejših držav Južne Amerike.
Dovolj nekritične pompoznosti. Peru je bil desetletja razcepljen na podpornike in nasprotnike predsednika Alberta Fujimorija, ki je državi vladal med letoma 1990 in 2000, zdaj pa služi 25-letno zaporno kazen zaradi obsodb korupcije. O dediščini njegove vladavine, ki jo danes nadaljuje njegova hči Keiko Fujimori in ki jo predstavlja politična smer, imenovana Fujimorismo, smo obširno pisali pred tremi leti, ko je z obljubami o obračunu s korupcijo oblast prevzel sredinski kandidat Martín Vizcarra, a vseeno na kratko.
Ob nastopu predsednikovanja je Fujimori sprejel drastične politične in gospodarske reforme. Odprl je pot za privatizacijo državnih podjetij, s tujimi investicijami poskrbel za fiskalno vzdržnost in dotedanjo nacionalno valuto inti zamenjal z valuto sol, katere vrednost je utemeljil na ameriškem dolarju. Temu so sledile reforme političnega sistema, preoblikovanje dvodomnega v enodomni kongres in vzpostavljanje ogromnega števila političnih strank. Ena najpomembnejših sprememb pa je bila nova ustava, ki je z 206. členom predsedniku omogočila razpustitev kongresa v primeru dvakratne nezaupnice vladi. Ob tem je Fujimorijeva ustavna sprememba iz predstavniškega sistema izločila staroselske vaške in regionalne svete ter vzpostavila temelje za neoliberalizacijo države. Predstavniški poskusi upora fujimorismu nadaljnjih dvajset let so v večini naleteli na neuspeh, predvsem zaradi razcepljenega kongresa, ki so ga v večini nadzorovali prav slednji, domači predstavniki tujih političnih elit.
Tako so propadli poskusi Pedra Pabla Kuczynskega, ki je na volitvah leta 2016 za las premagal Keiko Fujimori, pojasnjuje Gonzalo Alcalde Vargas, profesor na oddelku za državniške študije in javne politike na Papeški katoliški univerzi v Peruju.
Njegov naslednik Martín Vizcarra je leta 2018 slavil z obljubami o obračunu s korupcijo in jeseni 2019 poskušal izvesti ustavni referendum za spremembo ustave. Temu so se odločno uprli fujimoristi v kongresu in z dvema ustavnima obtožbama poskrbeli za njegovo odstavitev s položaja jeseni 2020.
Po odstavitvi Vizcarre je razpuščeni kongres obupano poskušal doseči soglasje glede novega mandatarja, a žal neuspešno. V tednu dni od odstavitve Vizcarre, med 9. in 17. novembrom, sta se na predsedniškem položaju zamenjala kar dva začasna predsednika.
Politična negotovost in vse večje število žrtev zaradi pandemije koronavirusne bolezni, posledice propadajočega, večinsko privatiziranega zdravstvenega sistema, do katerega ima dostop premožnejše manjšinsko prebivalstvo, so vzpostavili ugodne politične razmere za uspeh povsem nove politične figure, Pedra Castilla. Enainpetdesetletni, socialno precej konzervativen osnovnošolski učitelj, sicer pa potomec staroselcev iz severovzhodne ruralne province San Luis v zvezni državi Cajamarca, je s svojim, k večinskemu, mestiškemu prebivalstvu usmerjenim programom, postal nov obraz zatiranih in razžaljenih. Castillo, ki sicer prej ni imel političnih izkušenj, se je širši javnosti predstavil kot vodja nacionalne stavke šolnikov leta 2017, pojasnjuje neodvisni novinar in raziskovalec Denis Rogačjuk.
Za platformo na predsedniških volitvah si je izbral marksistično-leninistično stranko Svobodni Peru s precej neobičajnim programom za sicer tržnemu gospodarstvu naklonjeno perujsko politiko. S kampanjo, ki je temeljila na zavzemanju za večjo vlogo države, dvig davkov in preoblikovanje tržnega gospodarstva v nacionalizirano, pri čemer bi bile potrebe ljudi postavljene pred kapital. S sloganom »Nič več revnih v bogati državi« je Castillo zgradil podobo ljudskega politika, ki bo kanaliziral nezadovoljstvo drugorazrednih državljanov nad establišmentom v prestolnici Limi.
Mnogi, predvsem fujimoristi so v njegovih pogosto nekonsistentnih izjavah videli napoved podržavljenja podjetij v energetiki in rudarstvu. V prvih tednih kampanje je Castillo v javnomnenjskih anketah vodil za kar 20 odstotkov in to je spodbudilo perujski establišment, utelešen v drugouvrščeni stranki Popularna sila, k zelo agresivni kampanji proti Castillu. Predsednica stranke Keiko Fujimori in strankarski mediji so trdili, da želi Castillo uničiti demokracijo in jo nadomestiti s komunističnim sistemom. V prvem krogu volitev je Castillo osvojil 19 odstotkov glasov, Fujimori pa 13 odstotkov. A prav prvi krog odloča o razporeditvi sedežev v kongresu in politične zaveznice Fuhimorijine Popularne sile še vedno večinsko obvladujejo kongres. Kaj to pomeni za manjšinsko koalicijo Pedra Castille, pojasnjuje Ollie Vargas, novinar bolivijske neodvisne radijske postaje Radio Kawsachun Coca.
Zaradi vse glasnejših fujimorističnih kritik o drsenju v komunizem se je Castillo v nadaljevanju kampanje distanciral od bolj radikalnih stališč svoje stranke in njenega predsednika Vladimirja Cerróna, ki so ga med kampanjo aretirali na podlagi obtožb o korupciji. Notranja trenja med obema levičarskima voditeljema pojasni Alcalde Vargas.
Castillo je omilil tudi izjave o nacionalizaciji rudarskega in energetskega sektorja in si tako pridobil naklonjenost sredinsko usmerjenih volivcev in volivk v urbaniziranih predelih Peruja. Prav ti naj bi v drugem krogu nagnili jeziček na tehtnici, poudarja Rogačjuk.
Še vedno pa je Campesino ostal zvest ideji o spremembi ustave, ki bi jo lahko opisali z izrazom »republikanska reformacija« in katere primere smo v preteklosti lahko opazovali v nekaterih drugih južnoameriških državah, na primer v Čilu. Zadeva gre nekako takole: kandidirati z obljubo referenduma o novi ustavi, po volitvah vzpostaviti ustavodajno skupščino, ki deluje kot zakonodajno telo in predloži nov osnutek ustave.
Razumljivo je, da tej ideji perujski establišment in zaenkrat še drugouvrščena Keiko Fujimori odločno nasprotujeta. S tega vidika lahko lažje razumemo tudi odločitev stranke, da poraza ne prizna.
Na eni strani se s tem krepi nezadovoljstvo nasprotnikov, na drugi strani ustvarja zakonodajno brezvladje.
Vsekakor lahko na dolgi rok nepriznavanje poraza bolj škodi stranki Keiko Fujimori kot Pedru Castillu.
Ob tem moramo izpostaviti, da dogajanje budno spremljajo kapitalske lastnice, predvsem ZDA, Kanada in Avstralija ki imajo v lasti več kot dve tretjini rudnikov bakra, merkurija, kroma in drugih rudnin.
ZDA v Peruju kot veleposlanica zastopa Lisa Kenna, dolgoletna Cijina operativka in specialistka za Latinsko Ameriko, ki je služila tako v Trumpovi kot Bidnovi administraciji. Prav slednja bo odigrala pomembno vlogo mediatorke med kapitalom in staro ali novo domačo nomenklaturo.
Dogajanje pa opazujejo tudi sosednje države. Jeseni se namreč obetajo predsedniške volitve v Ekvadorju, Kolumbiji, Mehiki in razplet dogodkov v Peruju bi znal imeti daljnosežne posledice tudi za njihove demokracije.
V primeru, da ustavno sodišče po razrešitvi obtožb o lažnih glasovnicah Castilla razglasi za zmagovalca volitev, ga čaka težko delo in krhko predsedovanje.
Ob neenakem razmerju moči med strankami v perujskem kongresu pa ostaja odprto tudi vprašanje, na kakšen način se bodo kadri v Castillovi stranki Svobodni Peru notranje konsolidirali.
Kljub trenutnemu zakonodajno-izvršilnemu krču upanje in želje po spremembah v Peruju ne usihajo. Castillo ima močno podporo v južnem goratem območju Peruja. Delež glasov v več departmajih altiplana je bil kar štirikrat višji od glasov, namenjenih Keiko Fuhimori. Toda za razliko od levičarskih predsednikov v sosednjih državah nima podpore dobro organiziranega političnega gibanja. Soočenemu s temi pritiski se mu lahko na položaju hitro zalomi. V tem primeru bi lahko izgubil podporo večjega dela svoje stranke in spet bi bili soočeni s "situacijo ponovljenega spopada med levico in desnico", zaključuje Alcalde Vargas.
V zadnjih 20 letih so v Peruju počasi pognale korenine demokracije in spodbudile stabilno gospodarsko rast, vendar ne za vse enako. Perujsko gospodarstvo, ki je dolgo veljalo za uspešnejše v regiji, se je lani skrčilo za 11 odstotkov. Od začetka pandemije je umrlo 180.000 ljudi, kar pomeni, da ima andska država največ smrti na prebivalca na svetu. Pod pragom revščine živi tretjina od 32 milijonov Perujcev, tri milijone več kot pred zdravstveno krizo. Cepljenje napreduje počasi, v preskakovanje vrst so bile vpletene strankarske in druge elite. Castillo upa, da bo uspel odpraviti neenakosti in omogočil, da vlada končno začne služiti ljudem, tako v mestih kot na podeželju.
Dodaj komentar
Komentiraj