Ko se ti v tako majhni državi, kot je Slovenija, nakopiči 40 tisoč ton odpadne embalaže, ki je komunalna podjetja ne zmorejo več skladiščiti po minimalnih okoljskih in higienskih standardih in za katero v tem trenutku še ni načrta dolgoročne sanacije, se odpre vrsta vprašanj. Denimo, ali za takšno državo še vedno drži mednarodno priznana oznaka zelene turistične destinacije? Ali je to problem sistemske narave ali zgolj anomalija? Je za to kriv trg ali slabo upravljanje odgovornih državnih institucij? Vsaj glede zadnjega lahko z zmerno gotovostjo trdimo, da odgovor tiči v relaciji med obema.

Na eni strani so tržne neatraktivnosti oziroma nizke vrednosti mešane embalaže in drugih odpadkov, katerih končna destinacija je uničenje oziroma energetski zažig, in ne reciklaža. Na drugi pa je vprašljiva zakonska podlaga, ki odreja odgovornost podjetjem v sektorju procesiranja odpadne embalaže ter jih ne sili v tržno neprofitabilne dejavnosti. Da o desetletje trajajoči zmedi s strani različnih zasedb Ministrstva za okolje in prostor pri reševanju problematike sploh ne govorimo.

Z ravnanjem z odpadlo embalažo se v Sloveniji ukvarja šest gospodarskih družb, Slopak, Recikel, Embakom, Surovina, Interseroh in Dinos. Njihov glavni vir prihodka je embalažnina, finančna kompenzacija, ki jim jo za odvoz in procesiranje odpadkov plačujejo tista podjetja, ki letno proizvedejo ali uvozijo več kot 15 ton odpadnega materiala. Kaj pa tisti, ki padejo pod ta prag in posledično embalažnine ne rabijo plačevati? Po ocenah Ministrstva za okolje in prostor, kot jih je izrazilo v pogajanjih z embalažnimi podjetji, naj bi bilo teh odpadkov okoli štiri odstotke, kar je v velikem nasprotju z izračunom Računskega sodišča izpred štirih let, ki je v ta rang uvrstilo več kot petdeset odstotkov vsega odpadnega materiala.

Leta 2003 je obstajala zgolj ena embalažna družba, neprofitna Slopak, ki so jo ustanovili zavezanci sicer konkurenčnih firm z dogovorom, da na področju zbiranja odpadkov ne bodo tekmovali. Družba je pokrivala področje celotne Slovenije in je bila logična posledica uvajanja politike ločevanja odpadkov, za procesiranje katerih v državi še ni bilo infrastrukture. Takrat se je v letnem povprečju zbralo 20 tisoč ton odpadkov. Danes je ta številka 150 tisoč. Leta 2005 je v kontekstu širjenja tržnih dejavnosti Alba Group ustanovila podjetje Interseroh, ki je pridobilo okoljsko dovoljenje in postalo embalažna družba. Svojo tržno privlačnost in delež je začelo ustvarjati s ponujanjem okoli trideset odstotkov cenejših storitev, pri čemer je bila zakonodaja za to področje spisana v kontekstu obstoja enega podjetja, in tako je tudi lep čas ostalo. Interseroh je bil tržno zelo aktiven in se hitro širil, posledica česar je bilo Slopakovo izgubljanje zavezancev. Ker pa si je ob takšni tržni strategiji nesorazmerno povečalo stroške glede na prihodke, je podjetje zašlo v likvidnostne težave ter na državo pritisnilo, da izračuna deleže, koliko odpadkov mora posamezna embalažna družba pobrati.

Državna rešitev je bila precej kratkoročna, deleže so preračunali glede na pobrano količino odpadkov v preteklem letu, kompenzacije za večjo količino pobranega v tekočem letu se družbam niso izplačevale. Interseroh je še naprej rastel, Slopak pa je le s težavo dohajal zahteve svojih izvajalcev, med katerimi so bili predvsem precej veliki gospodarski akterji kot npr. Dinos, zato so slednji ustanovili svoje embalažne družbe. Država je nato direktivo določanja deležev pobranih odpadkov spremenila na tekoče leto. Ker so družbe dolžne pobirati odpadke vseh komunalnih služb enakovredno, se je področje preigravanj v iskanju čim nižjih stroškov prestavilo na selekcioniranje komunal, pri katerih je denimo Interseroh pobiral odpadke. Logistični in drugi stroški pobiranja pri večjih komunalah, kot je denimo ljubljanska, so precej nižji kot mreže ostalih, bolj dislociranih. Tako so bile nekatere družbe primorane pobirati več kot druge, čeprav naj bi bili njihovi deleži enakomerni.

Situacijo na trgu z odpadki je pogojevala tudi njihova tržna vrednost, ki je bila v obdobju, v katerem so se podjetja ustanavljala, mnogo višja kot danes. Razlog za to je bil odprt kitajski trg za odpadne materiale, ki je poleg čistih, torej teh z visoko tržno vrednostjo, kot je denimo papir, sprejemal tudi mešane, plastiko in kovino. Ko se je ta trg v začetku letošnjega leta zaprl, so drastično padle cene prav slednjih, saj je evropski trg takoj postal z njimi prenasičen. Slovenija jih je tako zaradi manka infrastrukture za uničenje ali energetsko predelavo tega tipa odpadkov začela usmerjati na sever, predvsem v Avstrijo. Avstrija pa je zaradi zavedanja naše nezmožnosti lokalne predelave skoraj enkrat dvignila ceno prevzemanja.

Šele z lanskim letom so embalažne službe dejansko začele od komunalnih dobivati podatke, kakšne količine kdo pobere in kakšne so na voljo, kar družbam omogoča medsebojni nadzor. Nato pa je situacijo dodatno zakomplicirala tožba, v kateri je januarja letos Interseroh zmagal proti državi, in sicer, da je ta obvezana prejemati le toliko embalaže, kot jo z embalažninami pokrijejo podjetja. Ob vzpostavitvi te sodne prakse so se tega začele držati tudi druge družbe, ki jim je dobiček glavno vodilo. Nastala situacija pa je prišla že tako daleč, da je govora o možnosti ekološke katastrofe v prihajajočih vročih mesecih, da o nevarnostih za zdravje zaposlenih v dejavnosti sploh ne izgubljamo besed.

Tanja Bolte, generalna direktorica na Direktoratu za okolje Ministrstva za okolje in prostor, poudarja, da gre pri odpadni embalaži za problem, ki se ponavlja vsako leto.

Izjava

Na ministrstvu so tako menili, da so z uredbo problem dolgoročno rešili, načrte pa jim je prekrižala odločitev sodišča.

Izjava

Bolte poudarja, da se po mnenju pravne službe ministrstva ne morejo vse družbe sklicevati na zadnjo sodno odločitev.

Izjava

V uvodu omenjena embalažnina je kompenzacija, ki jo za odvoz in procesiranje odpadkov plačujejo podjetja, ki letno proizvedejo ali uvozijo več kot 15 ton odpadnega materiala. Ta teža je po mnenju nekaterih družb postavljena previsoko.

Izjava

Nekatere rešitve se ponujajo v sosednjih državah, a Bolte opozarja, da bo za njihovo ustreznost potrebna strokovna ocena.

Izjava

Ministrstvo poudarja, da bo ne glede na dogovor z družbami vedno ostal višek, ki bo v breme družbam za odvoz.

Izjava

Najnovejša direktiva EU bo za Slovenijo prinesla dve večji spremembi, in sicer uvedbo razširjene odgovornosti na področju odpadne embalaže, kar pomeni, da je gospodarstvo v celoti odgovorno za zbiranje embalaže ne glede na njen izvor. Prav tako bodo uveljavljeni univerzalni minimalni kriteriji za delovanje embalažnih družb, ki naj bi zagotavljale popolno transparentnost in odgovorno upravljanje.

Izjava

x

Izjava

Tanja Bolte, generalna direktorica Direktorata za okolje, poudarja, da si država in družbe v skladu z uredbo delijo odgovornost pri odvozu smeti. Vztraja, da je država pripravljena sama poskrbeti za odvoz in naknadno izterjati stroške od družb.

Izjava

Ministrstvo meni, da je na dobri poti, da zadovolji cilje Evropske komisije o ravnanju z odpadki. Izdana okoljska uredba in podelitve domnevno enotnih okoljskih dovoljenj družbam naj bi zagotovile, da slednje z odvozom nakopičenih odpadkov začnejo v naslednjih tednih. Čeprav naj bi družbe na uredbo podale tožbe zaradi domnevne nezakonitosti, to naj ne bi oviralo izvedbe odvoza tega, kar se je do danes nakopičilo. Zaradi tega so, sodeč po pridobljenih internih informacijah, z njo zadovoljni tudi v družbah samih. Razumi, kdor more.

Izjava