Delavska hranilnica na razpotju?
V zadnjem mesecu so spremembe v lastniški strukturi Delavske hranilnice vzdignile nekatere obrvi, po eni strani zaradi nekaterih novih malih delničarjev vprašljivega slovesa, po drugi pa zaradi indicev, da se za nakup večinskega deleža Hranilnice zanima eden izmed večjih igralcev znotraj slovenskega gospodarstva.
Delavsko hranilnico lastniško obvladuje Zveza slovenskih sindikatov, ki ima 42-odstotni delež. Okoli 38 jih imajo fizične osebe, to so večinoma člani sindikata, zaposleni in komitenti hranilnice. Preostalih dvajset odstotkov je v lasti drugih podjetij. Med temi dvajsetimi odstotki prihaja v zadnjem času do nekaj vidnejših sprememb lastništva. 2,24 odstotkov je na primer v lasti podjetja Myword holdings iz Londona.
Za podjetjem Myworld naj bi stal Marko Sedovnik, ki je eden izmed vodilnih v družbi Lyoness. Ta se oglašuje kot nakupovalna skupnost, preko katere naj bi člani prišli do popustov pri nakupih. Švicarska podružnica Lyoness je bila letos obtožena, da vodi piramidno shemo. Sedovnik se je v zadnjem času podal tudi med izdajatelje kriptovalut. Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata vzgoje in izobraževanja, ki je tudi največji lastnik hranilnice, je nastalo situacijo povzel sledeče:
Če malce obnovimo, Delavska hranilnica je v slovenskem bančnem sektorju precejšnja izjema, ko pride do poslovne strategije. Pod vodstvom Jožeta Stegneta, ki je bil direktor kar 26 let in jo vodil od leta 1990 do 2016, se hranilnica ni zapletala v menedžerske prevzeme in veliko zadolževanje v tujini, kot je bilo to značilno za vse ostale banke. V osmih letih po finančni krizi leta 2008 se je bilančna vsota, s katero upravlja hranilnica, povečala za več kot šestkrat, in sedaj znaša okoli eno milijardo evrov. Ko so ostale banke izgube zaradi starih posojil poskušale pokriti z višanjem cen svojih storitev in nižanjem obresti na varčevalnih računih, je hranilnica z ugodnimi ponudbami uspela močno povečati svoj tržni delež. Leta 2014 je sledila naložba v mariborsko letališče. Leto kasneje je hranilnica postala stoodstotni lastnik letališča.
Štrukelj povzame stališče sindikatov do dosedanje strategije in razvoja:
Temu svoje videnje dodaja tudi Žan Zeba, predsednik sindikata SKEI Gorenje. Dotični sindikat je eden izmed ustanoviteljev hranilnice in eden izmed manjših sindikalnih delničarjev:
A z uspešnostjo in rastjo je Hranilnica postal privlačna tudi za zunanje vlagatelje. Prva se je za nakup deset odstotnega deleža v Delavski hranilnici zanimala Modra zavarovalnica, ki jo vodi Borut Jamnik, najbolj poznan kot predsednik uprave Kapitalske družbe v času Janševe vlade. Ta je videla svojo priložnost v možnosti prodajanja svojih zavarovanj preko mreže poslovalnic Delavske hranilnice. Sporna je bila ponujena cena, ki je bila okoli 20 odstotkov nižja od knjigovodske cene podjetja. Štrukelj povzame zgodovino tega poskusa in pove, zakaj verjame, da Jamnik in Modra zavarovalnica nista akter v trenutni situaciji:
Svoje so odigrale tudi osebne zamere med Stegnom in Jamnikom, ki segajo v leto 2007, ko je bila v zraku združitev Delavske hranilnice in Probanke. Stegne je takrat Jamnika obtožil, da gre v resnici za sovražni prevzem s strani Probanke in da je Jamnik sklical lažno skupščino hranilnice ter da je bila ta potem razveljavljena na sodišču. Probanka je nato kmalu po začetku finančne krize zašla v precejšne težave. Leta 2016 je bila ta banka po vloženih 176 milijonih državnih evrov likvidirana. Ali igra odnos med starim in novim vodstvom hranilnice vlogo pri trenutnih poskusih prevzema, komentira Štrukelj:
Delavska hranilnica se je v istem času znašla tudi pod vedno večjim drobnogledom Banke Slovenije, ki se ji je zdela rast prehitra. Leta 2015 je bila Delavska hranilnica prva v celotni Evropi, ki so jo skupno pregledali inšpektorji lokalne, torej Slovenske centralne banke in Evropske centralne banke. "Podrobnosti njenega portfelja ne poznam. Kot bančnik pa vem, da eksponentna rast ni dobra, to je dokazala tudi kriza," je kasneje povedal viceguverner Primož Dolenc.
Leta 2016 je Banka Slovenije s pomočjo namiga žvižgača ugotovila, da so zaposleni od hranilnice prejemali posojila, da so kupovali njene delnice. Te delnice pa je uprava nato štela v kapital banke, kar pa je prepovedano. Banka Slovenije je proti Stegnetu začela postopek odvzema licence, ta pa se je takrat umaknil v pokoj.
Štrukelj je prepričan, da je edina dolgoročno prava pot razvoja banke, če že mora iskati tuje vlagatelje, strateško povezovanje z institucijami, ki delijo njihove etične usmeritve. Kot primer navede banke nekaterih skandinavskih držav, ki so tudi v lasti sindikatov:
Po poročanju časnika Delo naj bi okoli en odstotek delnic nedavno kupil kazahstanski poslovnež Vladimir Samarin. Iz hranilnice pa se je na drugi strani umaknil pidovski baron Polde Poljanšek, bivši lastnik tovarne zaves Velana. Zanimalo nas je, ali bi bila mogoča pridobitev večinskega deleža lastništva brez soglasja sindikatov?
Ne glede na nedavne spremembe v lastniški strukturi Delavske Hranilnice, bo za prihodnost družbe ključno, kaj storijo sindikati. Ti neposredno obvladujejo skoraj polovico hranilnice, preko svojih članov pa več kot tri četrtine. Varnost Delavski Hranilnici zagotavlja trdnost njenega poslovanja. Kritiki hranilnice opozarjajo predvsem na mariborsko letališče, ki bi se lahko izkazalo za nasedlo naložbo. A tudi vrednost te investicije predstavlja zgolj majhen del portfelja. Večje vprašanje je, zakaj bi se bančna institucija sindikalnega gibanja morala ukvarjati z upravljanjem letališča.
S svojim pogledom na prihodnost Delavske Hranilnice današnji kultivator zaključi Štrukelj:
Dodaj komentar
Komentiraj