Ksenopobija
V zadnjem tednu je prišlo do več izbruhov ksenofobnega nasilja v Republiki Južni Afriki. V večjem delu mesta Johannesburg in Pretoriji so domačini uničevali bivališča in poslovne objekte v lasti tujcev. Najmanj deset ljudi je bilo ubitih. Od minule nedelje so zaradi nasilja aretirali 420 ljudi. Predsednik Cyril Ramaphosa je tovrstna dejanja obsodil kot neopravičljiva, kot je to storil tudi ob zadnjem hudem izbruhu ksenofobnega nasilja leta 2015.
Ksenofobni napadi na skrajnem jugu Afrike niso nič novega. Z večinsko črnsko državo je vse do leta 1994 upravljala belska elita, ki je vladala s politiko apartheida, to je strogega ločevanja ras na socialni, institucionalni in geografski ravni. V nasprotju s splošnim prepričanjem ob rojstvu ‘mavričnega naroda’, ko je oblast na prvih demokratičnih volitvah prevzel Afriški nacionalni kongres z Nelsonom Mandelo na čelu, so se ksenofobna stališča in dejanja okrepila. Belska populacija je vsako leto bolj množično zapuščala državo, ki je ekonomsko pešala, z odprtjem meja pa je proti jugu začelo prihajati vse več migrantov iz Bocvane, Zimbabveja, Mozambika, Demokratične republike Kongo in tako dalje. Številnim med njimi je reformirana Južna Afrika dodelila tudi status beguncev. Odprava apartheida ni prinesla obljubljene prerazporeditve bogastva, posledice težav gospodarstva pa so na svoji koži vse bolj občutili prišleki, ki jih je del prebivalstva doživljal kot grožnjo na trgu delovne sile. Oboroženi konflikti in hude gospodarske krize, ki so pestili številne države južno od ekvatorja, so zgolj pospešili prihode v Južno Afriko, ki jih je v času po padcu apartheida še solidarnostno sprejemala.
Najhujši zabeleženi izbruhi nasilja so se zgodili v nedavni zgodovini, predvsem v letih 2008 in 2015, ko so nasilni posamezniki napadali in včasih tudi ubili številne Nigerijce, Zimbabvejce, Zambijce in tako dalje. Tokrat so države izvora močneje kot kadarkoli prej obsodile nasilje, maščevalne napade pa so utrpeli tudi Južnoafričani v državah podsaharske Afrike.
Republika Južna Afrika je bila tako primorana začasno prekiniti diplomatske misije v nigerijskih mestih Lagosu in Abuji. Nigerijsko ministrstvo je svojim državljanom v Južni Afriki tudi priporočalo vrnitev v matično državo, enako so storile tudi nekatere druge afriške države. Madagaskar in Zambija sta celo odpovedali gostovanje svojih nogometnih reprezentanc v Južni Afriki, kar spominja na obdobje apartheida, ko se je večina sveta združila v športnem bojkotu te države. 25 let po osvoboditvi se zgodovina ponavlja.
Nigerija ima veliko imigrantsko skupnost v Južni Afriki, južnoafriški posamezniki pa imajo veliko dobičkonosnih poslov v Nigeriji, med drugim telekomunikacije, energetiko, hotelske komplekse in medije, del katerih je bil napaden ali izropan ta teden. Več pove Dominique Dix-Peek iz južnoafriškega Centra za študije nasilja in sprave.
V Nigeriji in drugod so se pojavili tudi pozivi k repatriaciji emigrantov v domovino. V Nigeriji, ki je edina podsaharska država z višjim BDP-jem od Južne Afrike, je tudi naraslo število pozivov k bojkotu večjih južnoafriških podjetij.
Ksenofobija je v Republiki Južni Afriki, tako Dix-Peek, prisotna v vsakdanjem življenju, nasilni izbruhi pa so le vrh ledene gore.
Nekateri uradniki iz Južne Afrike so kot krivca za napad izpostavili kriminal in ne ksenofobije, in čeprav gre v osnovi za dejanja kriminalne narave, se Dix-Peek s tem ne strinja.
Diskriminacije ne primanjkuje tudi na institucionalnem nivoju, kot navaja Dix-Peek.
Nasilju so najbolj izpostavljeni revni priseljenci, ki živijo na obrobju mest. V prav te, večinsko črnske mestne skupnosti se najpogosteje naseljujejo tudi prosilci za azil, begunci in priseljenci, ki v soseskah nato pogosto s pomočjo sorodnikov in rojakov odpirajo manjše lokale in trgovine.
Nacionalizma ne primanjkuje tudi v političnem diskurzu. Napihovanje števila tujcev ali pretirano povezovanje teh s kriminalom ni nič nenavadnega za visoko pozicionirane politike. Tovrsten diskurz se pojavlja med člani vseh večjih strank.
Družbene razloge obstoja nacionalističnega diskurza je tako kot vsepovsod mogoče najti v velikih ekonomskih razlikah med prebivalci, ki so posledica tako apartheida kot korupcije na vseh ravneh družbe.
S tem se strinja tudi aktivistka Busisiwe Zasekhaya. Ravno ekonomske razlike med afriškimi državami vidi tudi kot razlog povečanega priseljevanja v Južno Afriko.
Mestne oblasti v nigerijskem Lagosu so ta dejanja obsodile in mnoga južnoafriška podjetja so sedaj pod policijsko zaščito. Nigerija je odpovedala udeležbo na Svetovnem ekonomskem forumu v Cape Townu, prav tako pa je odpoklicala visokega komisarja za Republiko Južno Afriko Kabira Bala. Kot rečeno, ima Republika Južna Afrika zgodovino ksenofobnih izpadov, saj je do podobnih izbruhov prišlo že leta 2008 in 2015. Dix-Peek.
Zasekhaya navaja ravno ekonomske razloge kot odločilne za nasilne izbruhe ksenofobije.
Kultivirala je AKG.
Dodaj komentar
Komentiraj