S soglasno ratifikacijo pristopne pogodbe sosednje Republike Hrvaške z Evropsko unijo vseh 82 včeraj dopoldne v razpravni dvorani Državnega zbora navzočih poslank in poslancev se je ponovno potrdilo, da Republika Slovenija ostaja svetal vzgled skupnega sobivanja v Uniji za vse preostale sosednje države, ki so ali tako kot sosednja Hrvaška tik pred aneksacijo v enotni evropski trg svobode kapitala ali v čakalnici ali celo pred njo, kot je denimo še naprej najmlajša državna tvorba na Balkanu oziroma Republika Kosovo. Dejstvo, da včeraj v Državnem zboru ni bilo poslanca, ki bi ob vnaprej zagotovljeni potrebni poslanski podpori glasoval proti vstopu Hrvaške v Unijo, namreč pove veliko več o tem, kako je pravzaprav majhni državi sobivati v evropski družbi velikih, kot pa vse silno pred-pristopno gradivo, ki se ga za naš evropski denar na veliko producira po vseh teh državah.

Glede na vso negativno kampanjo, s katero sta med-sosedske odnose že pred in potem med pred-pristopnimi pogajanji razreševali obe državi, glede na bogato novejšo politično zgodovino med-sosedskih obmejnih incidentov na Hotizi ob reki Muri, v Istri in Piranskemu zalivu, pa tudi vprašanju še naprej opeharjenih hrvaških varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke, je bil soglasen poslanski da vstopu Hrvaške gotovo presenečenje za številne opazovalce slovenskega notranje-političnega dogajanja. Toda predvsem za nepoznavalce. Obmejni incidenti tako na hrvaški kot na slovenski strani so namreč nastajali zgolj in izključno v notranje politične namene.

Tako sta denimo na slovenski strani najbolj blestela na incident, če že ne kar gladovno stavko vedno pripravljeni član Slovenske ljudske stranke, a za tam pod različnimi režimi že stoletja živeče Istrijane še naprej na mejo in v Istro priseljeni štajerski forešt Joško Joras in nekdanji predsednik SLS Janez Podobnik, katerega spektakularen skok v jarek pred hrvaškim obmejnim organom in ne prav prepričljiva poškodba, ki je temu skoku-padcu sledila, sta bila po mnenju nekaterih pravzaprav najbolj zaslužna, da je takrat Slovenska ljudska stranka na parlamentarnih volitvah sploh prestopila vrata Državnega zbora. Resnici na ljubo tudi na hrvaški strani ni manjkalo bolj ali manj uspešno za notranje politične potrebe režiranih incidentov. Predsedniški kandidat Hrvatske stranke prava Slaven Letica je tako leta 2003 v oblačilih hrvaškega bana Jelačiča in na belem konju jezdil okoli slovenske vojašnice na Trdinovem vrhu oziroma vrhu Svete Gere, v Piranskem zalivu pa so se prav pred televizijskimi kamerami domače nacionalne televizije med drugim kazale tudi ribiške riti iz Savudrije.

Toda iz tega, da se na Slovenskem ni našlo poslanskega junaka ali junakinje, ki bi ob vnaprej zagotovljeni podpori dal glas proti vstopu Hrvaške v Evropsko unijo, je kakopak razvidno več stvari. Najprej da se na Slovenskem v kratkem še sploh ne obetajo nove predčasne volitve, saj se očitno domače politične stranke nanje še sploh ne pripravljajo. Iz stališča evropskega sobivanja v družbi velikih pa je predvsem za države še ne članice Unije gotovo veliko pomembnejše sporočilo, da majhnim pač ni namenjeno zavirati kolesja razvoja evropske politično-ekonomske zgodovine. Hrvaško priključitev k Evropski uniji lahko namreč še vedno zaustavijo veliki. Postopka ratifikacije še niso zaključile Nemčija, Danska, Nizozemska in Belgija. Toda zavrnitev hrvaške pristopne pogodbe in vse drugo kot polnopravno članstvo Hrvaške s 1. julijem letos je pravzaprav malo verjetno, saj je po izkušnji z Bolgarijo in Romunijo na preizkušnji tudi sama politična in širitvena kredibilnost celotne Evropske unije.

Slovenska politična zavrnitev širitve in priključitve Republike Hrvaške tako preprosto ni bila mogoča. Ni se spodobila. Šefi iz Bruslja bi se pač upravičeno razjezili. Zato so tisti poslanci, ki temu še naprej nasprotujejo, med tistimi, ki so ostali doma, ali med tistimi, ki so pogoltnili slino, zmolili en očenaš ali dva za božjo previdnost in razsvetlitev haškega Sodišča za arbitražo ter pritisnili za. In kot je uspelo povzeti domačemu predsedniku Republike Borutu Pahorju v pogovoru za hrvaško nacionalno televizijo, zdaj v odnosih med državama ni več čas za politične spore pač pa za biznis oziroma gospodarsko privatiziranje in investiranje. Ploskali so tudi v Bruslju, domovino in njen politični vrh pa zasuli s številnimi pohvalami in pozitivnimi ocenami njene pridnosti ter vdanosti iz Bruslja začrtanemu širitvenemu procesu, ki pa se za nedoločen čas zaustavlja.

Republika Slovenija ostaja svetilnik državam tako imenovanega Zahodnega Balkana, ki se v bolj ali manj doglednem času še nadejajo polnopravne priključitve Evropski uniji. Tudi soglasna ratifikacija priključitve Hrvaške v državnem zboru je zgolj dokaz več, da majhni tudi v Evropi pač nikoli ne bodo veliki. Med potjo v Evropsko unijo in takoj po vstopu je morala tudi domača Republika v mnogo čemu popustiti, da zadosti prav interesom velikih, še posebej pa sosednjih držav Italije in Avstrije. Toda tako to gre. Zdaj je pač na vrsti Hrvaška.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s soglasno ratifikacijo hrvaške priključitve Evropski uniji in svetlim zgledom politične ubogljivosti domače strankarske elite v zobeh poskrbel Tomaž Z.