Kljub temu da so iz Visokega komisariata za begunce Združenih narodov že sporočili, da so sklepi in rešitve vrha EU – Turčija, po katerih sta od danes naprej meja med Makedonijo in Grčijo ter s tem tudi tako imenovana balkanska begunska pot zaprta, v nasprotju z nekaterimi temeljnimi listinami in konvencijami Evropske unije, je v pomanjkanju boljših rešitev dogovor za pravi uspeh, v katerem je s predlogom za zaprtje prav makedonsko-grške meje sodelovala tudi Slovenija, razglasil tudi domači predsednik vlade Miro Cerar. Po njegovem je sicer domovina vseskozi bila odgovorna članica schengenskega območja, a šele od danes znova polno uveljavlja schengenska pravila na meji s Hrvaško, kot so bila v veljavi pred prvimi prihodi beguncev po balkanski poti, kar z drugimi besedami povedano pomeni zgolj to, da se tako kot v drugih evropskih državah tudi v Sloveniji za časa begunske krize na domačih mejah teh pravil pač ni udejanjalo.

Po zaprtju tako imenovane balkanske poti Slovenija od danes tudi uradno ne sprejema več vlakov z begunci. Čemur je v prvi vrsti tako, ker vlakov z begunci ne sprejemata več niti v višje ležeči in bolj ciljni državi Avstrija in Nemčija ter ker zaradi popolnega zaprtja grško-makedonske meje vlakov z begunci preprosto ni več. Vlakovne kompozicije z begunci, ki si še naprej želijo predvsem čim hitreje prečkati, torej vstopiti in zapustiti po čem sploh le sveta slovenska tla, so bile po nekoliko pa vendarle za lase privlečenih besedah predsednika vlade Mira Cerarja zgolj humanitarni prehodi, zdaj pa da teh iregularnih migracij ne sme biti več.

Kljub temu uradno stališče vlade in koalicije Mira Cerarja ostaja, da bo Evropa še vedno ostala odprta za tiste prosilce za azil, ki imajo za to utemeljene razloge, a bodo ti morali opraviti ustrezne pravne postopke. Kot ponavadi je tudi tokrat hudič v podrobnostih. Kajti tudi če predsednik vlade, notranja ministrica in za begunsko krizo glavni državni sekretat na  notranjem ministrstvu drug za drugim po papagajsko ponavljajo, da lahko v Slovenijo od danes naprej vstopajo le tujci, ki izpolnjujejo pogoje za vstop v državo, torej tisti z vizumi in urejenimi ter veljavnimi dokumenti, osebe, ki izrazijo namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito prav v Sloveniji, ter posamezniki, pri katerih se bo na podlagi individualne obravnave dovolil vstop iz humanitarnih razlogov, to še samo po sebi pač ne pomeni, da bodo denimo osebe, ki izrazijo namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito prav v Sloveniji, do te prav v Sloveniji tudi prišle.

Hudič, ki je v podrobnostih evropskega pravnega reda, je v tem, da je v tej evropski rešitvi drža slovenske države in vlade izrazito dvolična in preračunljiva. Res sicer je, da od danes naprej v Slovenijo osebe, ki izrazijo namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito prav v Sloveniji, lahko vstopijo. A tudi na danes še naprej turobni strani Alp zaradi geografske lege države Slovenije oziroma zaradi popolne obkroženosti s sosedami članicami Evropske unije v skladu z Dublinsko uredbo evropskega pravnega reda pač ne morejo ostati. Dublinski sistem in uredba, ki veljata v vseh državah članicah Evropske unije ter na Norveškem in v Švici, delujeta na podlagi domneve, da glede na to, da azilna zakonodaja in postopki v državah članicah temeljijo na enakih skupnih standardih, prosilcem za azil v vseh državah članicah zagotavljajo podobno stopnjo zaščite. Določata pa, katera država članica Evropske unije je odgovorna za obravnavanje posamezne prošnje za azil.

Čeprav se v resnici azilna zakonodaja in postopki med posameznimi državami močno razlikujejo, kar pomeni, da so prosilci za azil tako kot vsi drugi begunci v posameznih državah članicah obravnavani drugače, je samo po sebi jasno, komu najbolj v prid je tako zastavljena Dublinska uredba, da ta določa, da je za obravnavanje prošnje za azil navadno odgovorna država, kjer je prosilec za azil vstopil v Evropsko unijo. Tudi do priključitve Hrvaške Evropski uniji je sicer Slovenija prosilcem za azil - v kolikor je bilo ugotovljeno, da obstajajo materialni dokazi o prečkanju Hrvaške, na podlagi katerih je bila mogoča predaja prosilca hrvaškim organom – njihove prošnje za mednarodno zaščito zavrgla s pisnim sklepom in osebe vrnila v Republiko Hrvaško, saj jo je slovenska država razglasila za tretjo varno državo. Od 1. julija 2013 oziroma od vstopa Hrvaške v EU, pa prosilce za azil nazaj čez mejo Slovenija ne vrača več na tej pravni podlagi, pač pa prav na podlagi evropskega pravnega reda oziroma Dublinske uredbe.

Tako je že res, da lahko v Slovenijo tudi ob od danes naprej znova za nekaj časa dosledno vzpostavljenem schengenskem območju vstopajo osebe, ki izrazijo namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, kot to drug za drugim ponavljajo predsednik vlade, notranja ministrica in državni sekretar notranjega ministrstva. Toda hkrati je namreč povsem v skladu z evropskim pravnim redom in Dublinsko uredbo tudi res, da te osebe, ki izrazijo namero v domači Republiki vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, v njej preprosto ne morejo ostati, saj jim MNZ izda tako imenovani dublinski sklep, ki pomeni, da je v skladu z Dublinsko uredbo za pristojno spoznana druga država članica, da je s tem postopek v Sloveniji zaključen in da se tako osebo preda nazaj drugi pristojni državi, torej v domačem primeru Hrvaški, Madžarski ali Italiji. Toda tako to gre.  Slovenija je nedvomno del te od danes naprej tudi uradno uveljavljene rešitve begunskega vprašanja. Toda to še zdaleč ni vse-evropska, pač pa predvsem dvolična in po meri držav bahatega ter bogatega severa in zahoda Evrope uveljavljena rešitev.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dvolično vlogo Slovenije pri razreševanju takoimenovanega begunskega vprašanja na domačih tleh v zobeh poskrbel Tomaž Z.