Katoliški blagoslov vojaške ladje Triglav, ki po besedah naročnika obreda - države - zaobjema in predstavlja vse v Sloveniji registrirane verske skupnosti - tudi, če te ne poznajo blagoslavljanja - se zdi minoren dogodek, ko ga postavimo ob bok propadanju podjetij, pritisku kapitala na spremembe delovnopravne zakonodaje in pokojninskega sistema, vpletenosti Slovenije v vojno v Afganistanu in podobno. No, s slednjim je ta blagoslov še kako povezan, vsaj na simbolni ravni. Pa tu sploh ni problem v samem aktu blagoslova orožja in vojaške opreme. Da bi to problematizirali, bi pomenilo, da pristajamo, da je „Dobro" inherentno rimskokatoliški Cerkvi in nas zato ta diskrepanca med deklariranim in realiziranim tako vznemiri. Ne, dvoličnost nekega subjekta civilne družbe, ki se dela, da to ni, ni problem. Problem je v tem, da smo ljudje ponotranjili „deklarirano", kar ima za posledico poseben položaj katoliške Cerkve v družbi.

To se lepo vidi v odnosu Republike Slovenije do cerkvene poze. Vsakokratna oblast jo jemlje resno in je do zahtev vatikanske ekspoziture v Sloveniji uvidevna, kar nas napelje k vprašanju: „Zaradi česa?" Politične stranke, ki si v ime ali slogan v želji po volilnem uspehu dodajo pridevnik „krščanski", so tako obrobne, da si je obetati podporo njihovih volivcev nesmiselno. Kakšno realno moč ima lahko domača Cerkev, da vsakokratno vlado postavi v defenzivni položaj? Če se razlog ne skriva v misteriozni vatikanski diplomaciji, izvira njena moč ravno iz našega ponotranjenja njene poze. Tudi to je peljalo Pahorja v Kočevski rog, kjer je še enkrat pristal na monopol Cerkve nad žrtvami povojnega nasilja, ne da bi za to dobil kaj v zameno.

To pa ni samo jadno, ampak tudi stane. Septembra 2000 ustanovljeni vojaški vikariat, ki ima mimogrede v svojem emblemu le krščanski križ in deluje pod sloganom „Zvest Bogu in domovini", stane po poročanju tednika Mladina 450.000 evrov na leto. Znotraj policije deluje od leta 2007 policijski vikar, kar je ob predpostavki, da prejema povprečno bruto plačo 1.500 evrov, do sedaj stalo okoli 50.000 evrov. Letos bomo tako obeležili okoli 5 milijonov evrov porabljenih za nekakšno duhovno oskrbo vojakov in policistov. Na tem mestu se ne bomo prepustili razmišljanju o sami bizarnosti tega koncepta, čeprav so razlage vojaškega vikarja Jožeta Pluta, da blagoslavlja orožje le za uporabo v dobre namene, do neke mere zabavne. Tu omenimo še en evrski podatek. Do sedaj nas je stala prisotnost Slovenske vojske v Afganistanu najmanj 25 milijonov evrov in ni znakov, da bi politični vrh spoznal potrebo po vrnitvi ali, kar bi bilo bolje, ukinitvi enot.

Če povzamemo. 25 milijonov evrov za podporo okupacijskim silam v Afganistanu oziroma ameriškim azijskim in bližnjevzhodnim interesom ter 5 milijonov evrov za podporo interesom katoliške Cerkve. Skupaj torej 30 milijonov evrov v zadnjih nekaj letih za tuje nelegitimne interese samo v teh dveh primerih. Lahkotnost trošenja proračunskih sredstev postane še bolj neznosna ob novem družbenem trendu. Delavci in delavke Preventa in Vegrada - pa v tem nikakor niso osamljeni - prejemajo pomoč v obliki paketov Rdečega križa še v času, ko so zaposleni. Če se bo to nadaljevalo, bo postala stalna zaposlitev znak, da ti v življenju ni uspelo.

Kot rešitev za neustreznost vsakokratne oblasti se tako pojavljajo ideje o ustanovitvi nove politične stranke, pa pri tem ne mislimo na Žnidaršičevo „Demokratično stranko dela in solidarnosti", s katero bi rad poslanec dosegel, da bo imel kapitalizem bolj človeški obraz, kot se je izrazil. Obstaja neka čudna potreba po novih strankah, ki naj bi končno zastopale nekaj, kar bi lahko podprli vsi, ki ne morejo sedaj podpirati ničesar. Tudi, če bi se takšna stranka ustanovila in bi jo sestavljali sami sposobni in zaupanja vredni ljudje, bi morala sodelovati in sklepati koalicijske pogodbe z ostalimi strankami, ki so sedaj, kot vemo, del problema, ne rešitve. Poleg tega se zdi nerazumno pričakovati miselne inovacije znotraj struktur, ki preverjeno zatirajo inovacije in jih sploh niso sposobne misliti. Nova stranka, pa naj bo še tako super, tudi ne bi spremenila dejstva, da se politične predstavnike voli za obdobje kar štirih let. Da pooblastim nekoga, da v mojem imenu dela, kar hoče on oziroma ona in to za štiri leta? Raje ne.

Koliko stane tak državni aparat, si lahko le predstavljamo. Ali je legitimen, je dodatno vprašanje. Še eno je, kakšen političen sistem izbrati, da bi ustrezneje zadovoljevali skupne potrebe. A ko bo naslednjič predstavnik oblasti, z ene ali druge strani, javnost retorično vprašal, kje naj dobi država denar za kakšen projekt, mu lahko mirno naštejemo vsaj 30 milijonov odgovorov.