Alternativi ni alternative
Nemški socialdemokrati so na kongresu stranke sprejeli sklep, s katerim so se zavzeli za razglasitev neustavnosti stranke Alternativa za Nemčijo, krajše AfD. Pred tem so Zeleni pozvali k srečanju notranjih ministrov zveznih dežel, na katerem bi govorili ravno o tem. Tudi iz zadnjega v dolgi vrsti predlogov za prepoved AfD ne bo nič, saj temu nasprotuje Krščansko demokratska unija CDU kanclerja Friedricha Merza. Notranji minister Alexander Dobrindt iz CDU ne vidi razloga za prepoved, kot ga ni videl maja, ko je notranjeobveščevalna služba BfV za kratek čas klasificirala Alternativo za Nemčijo kot ekstremistično. Eden od Dobrindtovih argumentov je, da AfD ne kaže znakov »agresivnega in borbenega« nasprotovanja demokratičnemu redu. Z drugimi besedami, Alternativa za Nemčijo v razmerju do nemškega ustavnega reda v resnici ni v ničemer alternativna, zato tudi ne izkazuje kakršnegakoli prevratniškega delovanja. »Ekstremistična« je morda njena ideologija, a za policijskega ministra iz stranke s krščanstvom v imenu bo najbrž tudi to vprašljivo.
Z možnostjo prepovedi AfD nemški politiki sicer opletajo že več let. Razglasitve stranke za ekstremistično v posameznih zveznih deželah komentatorji v medijih pogosto razumejo kot korak v to smer. Nazadnje so o prepovedi AfD nemški poslanci razpravljali januarja, a je pri tem tudi ostalo. Ugotovitev notranjeobveščevalne službe, da je AfD ekstremistična, je prav tako sprožila nekaj klicev k prepovedi, češ da zdaj obstaja dodatna podlaga, a kaj ko je obveščevalna služba to klasifikacijo kmalu preklicala. Prepoved Alternative, bojda tako potrebna za ohranitev nemške svobode in demokracije, pravzaprav ne bi veliko pomenila, tudi če bi se uresničila. Priljubljenemu klišeju, da so vse skrajnosti iste, v resnici ne verjame nihče, sploh pa ne liberalni politiki. Ob tem, ko obsojajo »vse totalitarizme«, nimajo nobenega problema prevzemati politiko tistih, ki jim enega od teh totalitarizmov pripisujejo.
Tako je zdaj vladajoča CDU, takrat še v opoziciji, januarja predlagala nezavezujočo resolucijo o zavračanju prosilcev za azil na nemških mejah. Resolucijo je parlament sprejel, a ne brez podpore AfD, kar je znotraj večinske politike povzročilo paniko. Namesto da bi neonaciste ostrakirali, naenkrat skupaj z njimi glasujejo. Tako se je začelo iskanje parlamentarnih manevrov, kako nato sprejeti predlog bolj zavezujočega zakona o omejitvi priseljevanja, ne da bi bili zanj potrebni glasovi poslancev AfD. Problem zakona za samooklicane antifašiste ni bila njegova všečnost neonacistom sama po sebi, njegova skladnost z njihovim programom, ampak da zanj potem glasujejo neonacisti. Kdo bi si mislil.
Dobrindtova ugotovitev, da demokratičnemu redu Alternativa za Nemčijo v temelju ne nasprotuje, je tako verjetno pravilna. V nasprotju s starimi nacisti AfD ne nastopa z elitističnimi argumenti proti demokraciji, ampak se ravno na demokracijo sklicuje. Vsak poziv k prepovedi stranke je napad na demokracijo, na pluralnost. Retorika Alternative za Nemčijo z vidika individualistične svobode napada politiko vladajočih strank. Zeleni prehod je prepoved avtomobilov, ogrevanja, svinjskih zrezkov in klobas, LGBT je prepoved življenja v skladu s tradicionalnimi vrednotami in tako naprej po istem principu. Tudi migracijam nasprotujejo kot omejevanju vsakdanjega življenja ljudi, ki ga po njihovem povzroča nasilje lažnih beguncev. Nacionalna država sicer svoj obstoj legitimira na isti nacionalni identiteti, ki jo želi AfD pred migranti ubraniti, tako da je omejevanje migracij tudi na podlagi argumenta drugačne kulture zgolj logičen sklep, ki izhaja iz predpostavk, naučenih v šoli med državljansko vzgojo. Sicer pa Alternativi liberali nasprotujejo tudi po nacionalističnem ključu. Zaradi njihove nepresenetljive naklonjenosti tujim politikom podobne ideologije jih obsodijo kot tuje agente, zdaj Trumpa, zdaj Putina, kakor pride prav. Desni samooklicani alternativci se z liberali tako pravzaprav prepirajo o tem, kdo v resnici zastopa nacionalne interese, glede katerih se v temelju strinjajo, tako kot se očitno strinjajo glede migracij, čeprav je vladajočim strankam ob tem malo nerodno.
Skladnost Alternative za Nemčijo z ustavnim redom je tako ugotovil tudi nemški notranji minister Dobrindt, čeprav je svoje nasprotovanje prepovedi ubesedil bolj kot stvar visokih kriterijev za prepoved in več povedal med vrsticami. Zato se stranki kljub periodičnim pobudam za prepoved te ni treba bati. Za uresničitev svojega programa Alternativi za Nemčijo ni treba izvesti prevrata, z njim lahko kandidira na volitvah, in tudi če ni izvoljena za vodenje države, lahko v parlamentu njeni poslanci preprosto glasujejo za z njihovim programom skladne predloge mainstreamovskih strank. Težko je za neustavno razglasiti stranko, ki ima iste cilje kot ustava. Še težje pa je zaradi tega podvomiti v ustavo.
Dodaj komentar
Komentiraj