»Kdo danes navsezadnje govori o uničevanju Armencev?« S temi besedami je Adolf Hitler leta 1939 zaključil svoj govor v Obersalzbergu. Kmalu po drugi svetovni vojni se je jasno pokazalo, da je bilo to retorično vprašanje uporabljeno kot precedens. Z vnemo, nanašajočo se na armenski genocid, je bilo izvršeno to, kar dandanes pospremimo s frazo »Nikoli več!«. Armenski genocid je v tem kontekstu uporabljen kot prototip, napotek in definicija. Res je, da je od prvih pobojev Armencev ob zaključku epohe osmanskega jarma na Kavkazu minilo že debelo stoletje, a je armenski genocid kljub odsotnosti spektakularnega zgodovinskega momenta aktualen, predvsem zaradi svoje zgodovinske pomembnosti in sedanjih političnih posledic. 

Da bi razumeli navedeno pomembnost, moramo armenski genocid sploh umestiti. Armenija je ob koncu devetnajstega stoletja obsegala skoraj četrtino ozemlja današnje Turčije, armenske naselbine pa so segale tudi globoko v notranjost vseh sosednjih držav današnje republike. Kavkaška regija je bila tedaj zaznamovana kot strateško bojišče med Osmanskim in ruskim cesarstvom. To se je ob koncu devetnajstega stoletja pod dinastijo Romanovih širilo predvsem po Kavkazu, kar je zgodovinsko Armenijo razdelilo na ruski in osmanski del. Osmani so na balkanskem polotoku izgubili znaten del vpliva, kar je hirajoče cesarstvo v zadnjih letih obstoja sililo k povezovanju z muslimanskim Vzhodom. Edina ovira, ki je Osmane oddaljevala od stvaritve geografsko neprekinjenega muslimanskega Vzhoda v luči ideje panislamizma, je bila krščanska Armenija. 

Tako je bilo pod taktirko zadnjih sultanov, mladoturškega gibanja in nenazadnje tudi pod Atatürkom, očetom sodobne Turčije, med letoma 1894 in 1939 ubitih milijon Armencev in še enkrat toliko izseljenih. Turki so etnično čiščenje armenskega naroda v zahodni turški Armeniji izvajali izjemno načrtno. Sprva so velika mesta, v katerih so bili Armenci kot judje v Evropi imanentni trgovci in bančniki, očistili intelektualne in politične elite. Nato pa so pričeli Turki v času prve svetovne vojne Armence prevažati v sirske puščave, kjer so moški podlegli strelom, ženske pa so povečini postale spreobrnjene spolne sužnje. A etničnega čiščenja niso izvajali le Turki – večino umazanega dela so zanje storili danes osovraženi Kurdi. 

Genocid nad armenskim narodom pod tem terminom priznava 33 držav. Večinsko gre za države, v katerih danes v diaspori prebiva znaten delež Armencev, izseljenih zaradi genocida. Kot zadnja država so ga konec aprila letos priznale Združene države Amerike. Ameriški predsednik Joe Biden je s priznanjem izpolnil eno od svojih predvolilnih obljub in s tem končal dobo obotavljanja s priznanjem. Vključitev priznanja v volilni program lahko povežemo s predvolilno podporo armenske skupnosti v ZDA – njena politična reprezentacija je omejena na številne vplivneže iz sveta šovbiznisa. Bidnovi predhodniki so s priznanjem odlašali zlasti zaradi strahu pred ohladitvijo odnosov s Turčijo, ki velja za ključno zaveznico zveze NATO na Bližnjem vzhodu. Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, za katerega nam ni treba posebej poudarjati, da vodi ekspanzionistično zunanjo politiko, je priznanje sprejel pretežno mirno, brez zanj značilnih izpadov: označil ga je za zavržnega in ga reakcionarno primerjal z iztrebljanjem ameriških staroselcev.

Četudi si je zgodovinopisje edino, da je bilo uničevanje armenskega naroda po vseh kriterijih genocid, Turčija priznanja verjetno nikoli ne bo zmogla, pa čeprav je to prvi pogoj za njeno pridružitev Evropski uniji. Prvič, priznanje bi bilo za Erdoğana osebni poraz, ki bi njegov predsedniški stolček zamajal bolj kot kateri koli rizičen zunanjepolitični manever. Drugič, percepcija armenskega genocida med turškim prebivalstvom je izrazito povezana s sevreško pogodbo, maščevalno poravnavo iz leta 1920, ki je razkosala in ponižala Osmansko cesarstvo ter skušala odpraviti velik del njegove suverenosti. Turško priznanje armenskega genocida bi v tem primeru omajalo samo idejo turške državnosti. 

Otoplitev odnosov z Erevanom za Ankaro ni nepomembna, a je odvisna od še enega težko premostljivega dejavnika: konflikta med Armenijo in Azerbajdžanom v Gorskem Karabahu. Turčija in Azerbajdžan sta sestrski državi, prebivalci obeh sodijo v isto skupino, tako etnično kot jezikovno. Edina geografska ločnica med obema je Armenija, katere meja je zaprta tako s Turčijo kot tudi z Azerbajdžanom. S tem je celinsko trgovanje med državama praktično onemogočeno, še več, Azerbajdžan je zaradi spora z Iranom glede tihe podpore Armeniji v karabaškem konfliktu praktično odrezan od preostalega muslimanskega sveta. Najbolj skeleča razsežnost priznanja genocida za Turčijo je vendarle pogojevanje Evropske unije. Turčija sicer priznava »poboje in grozodejstva« v času Osmanskega cesarstva, vendar vztraja, da politike zanikanja ni in je tudi ne bo; pogojevanje Evropske unije pa je skozi turško prizmo videno kot politizacija zgodovine.

Na drugi strani Armenija in mednarodni armenski lobiji – ti so razmeroma močni zlasti v ZDA in nekaterih ustanovnih članicah Evropske unije – genocid instrumentalizirajo kot osebno travmatično izkušnjo, za katero so krivi izključno Turki in vedno tudi bodo. Na tem mestu moramo na plano znova privleči firerjevo retorično vprašanje; zakaj je torej mislil, da lahko armenski genocid uporabi kot nazoren precedens? Armencem ni bilo za genocid nikoli zadoščeno, izvršen je bil v različno dolgih etapah v obdobju, dolgem skoraj petdesetih let, in pod nadzorom vsaj treh različnih turških političnih garnitur. Nihče od odgovornih ni bil zaradi genocida na zatožni klopi, medtem ko se je armensko ozemlje skrčilo na četrtino prvotnega, prebivalstvo pa za še bolj drastičen delež.

Obenem – skoraj posledično – je bil holokavst izveden kronološko in politično strnjeno, v prelomnem zgodovinskem obdobju. Ob koncu vojne je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov, ki je s svojimi konvencijami jasno opredelila genocid – omenjeni termin je bil skovan šele leto pred koncem vojne. Izvrševalci holokavsta z izjemo južnoameriških izbeglic so povečini sedli na zatožno klop in za zločine proti človeštvu tudi odgovarjali. Judje so dobili zadoščenje s ponudbo oblikovanja umetne politične tvorbe. Zgled armenskega genocida je bil torej naiven in preuranjen. 

Armenski genocid je to v današnjem pomenu besede postal šele petdeset let po prvi etapi Osmanov z opredelitvijo genocida. Zgodovinsko predhaja vse tovrstne zločine proti človeštvu, ki jih je Organizacija združenih narodov z mednarodnim pravom sploh lahko obsodila. Več kot sto let staro etnično čiščenje je še zmeraj politično zakoličeno; v Turčiji kot politizacija zgodovine in ovira na poti v Evropo, v Armeniji kot ključna razsežnost identitete naroda, ki je bil v vseh obdobjih novejše zgodovine v konfliktu z vsaj eno od sosednjih držav.

Armenski genocid imajo mnogi zgodovinarji za prvega, ki zadošča sodobnim kriterijem, in je za trenutna politična razmerja pomemben zaradi svoje zgodovinske daljnosežnosti; v sodobnosti ga je nemogoče razrešiti, zato bo ostal nerazrešen in polemičen. Za sodobno Armenijo in armensko diasporo je genocid utelešenje trpljenja, konec koncev tisti element etničnosti, ki jih najbolj zaznamuje. Armenska percepcija genocida je lahko v geopolitičnem kontekstu razumljena kot iskanje miloščine pri svetovnih velesilah, za Turčijo pa lastna nezmožnost priznanja ostaja nočna mora, ki jo oddaljuje od želene evropske prihodnosti.