Cuba para siempre
Manj kot mesec dni po vojaškem vdoru v Venezelo in ugrabitvi predsednika Nicolasa Madura je ameriška vlada začela diktirati, kdo vse lahko kupuje venezuelsko nafto. Dejstvo, da gre za napad na Kubo, ki se zanaša na venezuelsko nafto, je potrdil še predsednik Donald Trump sam, ko je zagrozil s carinami za vsako državo, ki bi bila pripravljena Kubi prodajati nafto. Iz vsega tega postane zelo jasno, da je z imperialističnim posegom v Venezuelo ameriški kapital vstopil v novo obdobje boja proti svojemu smrtnemu sovražniku v regiji, Kubi.
Slednja je najpomembnejša tarča ameriškega imperializma v Latinski Ameriki. Pred sedemdesetimi leti si je Kuba drznila preseči gangsterski proameriški režim in si izboriti samostojno, komunistično državo, ter končati pol stoletja ameriškega imperializma nad bivšo špansko kolonijo. Kubanska revolucija je pustila globoko rano v psihi ameriških kapitalistov, ki revolucijo smatrajo za največjo možno sramoto, ki se jim je zgodila zgolj pičlih 150 kilometrov stran.
Ameriška politika v tej regiji se je zato od takrat dalje osredotočala na to, da se ne ponovi podoben primer. Podpirala je anti-komunistične sile, saj je po njenem mnenju Latinska Amerika morala ostati odprta za ameriško eksploatacijo, Kuba pa ostati čim bolj izolirana. Kubanske zaveznice, Sovjetska zveza in druge komunistične države so se nahajale na drugem koncu sveta, zato je bila otoška država ranljiva za ameriško obleganje, čemur je lahko kontrirala zgolj prisotnost velesile, ki je lahko podprla Kubo. Po razpadu in kapitalizaciji Sovjetske zveze je tako Kuba postala tarča ameriškega obleganja, ko se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja začelo tako imenovano »posebno obdobje«. To je bil čas pomanjkanja vseh dobrin, ki jih je Kuba do tedaj uvažala iz zavezniških držav – med njimi je bila najpomembnejša prav nafta. V devetdesetih letih so se tako namesto z avtomobili kubanci naokoli vozili z avtobusi oziroma celo s konjskimi kočijami.
Konec posebnega obdobja se je zgodil, ko je leta 1999 v bližnji Venezueli oblast prevzel socialistično obarvani predsednik Hugo Chavez. Ta je nacionaliziral venezuelsko naftno industrijo in s prodajo nafte Kubi Venezuelo spremenil v ključno ekonomsko partnerico za oblegan otok. Ameriški kapital tako Kube ni mogel več izstradati na način, kot je to storil takoj po padcu Sovjetske zveze in največja sramota v Latinski Ameriki je lahko obstala. Do nadaljnjega se je ameriška ekonomska vojna proti Kubi morala zanašati na embargo uvoza drugih dobrin v otoško državo.
Po dvajsetih letih manj učinkovitega obleganja Kube pa se je na predsedniški stolček svetovnega hegemona vrnil Donald Trump in ameriškemu kapitalu zastavil naslednja vprašanja: Zakaj se še pretvarjamo? Zakaj bi se trudili z natolcevanjem o ameriški pravičnosti in samoobrambni drži, zakaj sploh potrebujemo te laži, v katere verjamejo itak samo najbolj sprani možgani? S temi vprašanji se je ameriški kapital prelevil nazaj v najbolj golo imperialistično obliko. Ameriška ekonomska vojna proti Kubi, dolgo časa prikrita pod pretvezami liberalnih idej, lahko sedaj osvobojena potrebe po pretvarjanju vstopi v novo, dejansko staro obdobje. Z napadom na Venezuelo je tako ameriški kapital spet dobil priložnost, da otok odreže od dostopa do nafte. Pod tem novim, starim redom Amerika z grožnjami carin določa, kdo lahko trguje s Kubo, če ne, pa je na voljo kar staro dobro gusarstvo, ko ameriška mornarica enostavno zaseže tankerje, ki so usmerjeni na otok. Posledice ameriškega imperializma v Venezueli za Kubo tako ne moremo videti kot stranskega učinka temveč kot enega glavnih razlogov za direkten napad na kubansko gospodarstvo.
Kubansko gospodarstvo, ki je že tako pešalo zaradi sankcij in embargov, ki jih ameriške vlade od padca Sovjetske zveze dalje samo še zaostrujejo, se tako sooča z najhujšo grožnjo od leta 1991. Kubanska vlada je napovedala ukrepe za zmanjševanje porabe nafte in preusmerjanje goriva v ključne sektorje za kubansko gospodarstvo v pričakovanju ponovitve »posebnega obdobja«. Toda Kuba je močno odvisna od uvoza nafte tako za potrebe prevoza kot tudi za potrebe energetskega sektorja države, za katerega je nafta ključen energent. Že od druge polovice lanskega leta se kubansko električno omrežje sooča z rednimi izpadi elektrike zaradi preobremenjenosti. Več desetletij ostrih ameriških sankcij pa je kubansko vlado pustilo brez denarja, ki ga potrebuje za krepitev omrežja, prehod na alternativne vire energije in splošno zmanjšanje svoje odvisnosti od nafte. Za to bi država potrebovala dodatna posojila, ki si jih zaradi ameriške prisotnosti Kubi ne drzne ponuditi nihče.
Amerški imperializem v regiji je zapovedal, da do nadaljnjega otoka ne bo dosegla niti kapljica nafte. Ameriški kapital hoče ponovno odprtje Kube za eksploatacijo ter vrnitev upornega otoka nazaj v roke ameriških kapitalistov, ki ga bodo lahko po mili volji plenili in izkoriščali. Za to je pripravljen Kubo odrezati od sveta in izstradati njeno prebivalstvo, ki si je pred skoraj sedemdesetimi leti ameriškim kapitalistom drznilo reči »ne«.
Ameriški kapital, za katerim stojita ameriška vojaška sila in vlada, Latinsko Ameriko že od nekdaj smatra za svoje igrišče. Slednja s svojim delovanjem tako jasno pravi: Maduro je naš, kam gre venezuelska nafta določamo mi, v Latinski Ameriki obstaja samo en bog, Združene države Amerike in bog pravijo: Dosti te liberalne zajebancije, Kubo je potrebno sfukati.
Dodaj komentar
Komentiraj