Levica je v dobrega pol leta delovanja v koaliciji liberalcev postala običajna stranka, osredotočena na nastavljanje »lastnih« »kadrov«, kolikor jih sploh ima, in zagotavljanje lastnega političnega preživetja v parlamentarni ureditvi. To je zdaj že tako vidno, da o tem skoraj tedensko govorijo v osrednjih liberalnih medijih, kot sta Večer in Delo. Proces uveljavljanja Levice kot liberalne stranke in ne več socialističnega gibanja, ki se je vsaj pred očmi javnosti znamenito začelo poleti 2017, je s podrejanjem Robertu Golobu in največji vladni stranki prešel v zadnji stadij. Nepovraten stadij, ko je vodstvo stranke z Luko Mescem na čelu bolj kot od podpore ljudstva v stranki, če ima to v strankarskih organih sploh še kakšno besedo, odvisno od podpore koalicijskih partnerjev in Roberta Goloba osebno.

Prišli smo do stadija, v katerem o socialistično-demokratičnih potencialih Levice ni vredno izgubljati besed, saj jih zdaj ministri in sekretarji Levice sami povsem uradno pobijajo v svojih javnih nastopih. Preostane nam le še razprava o majhnih premikih v stranki kot stranki in ljudeh, katerih vloga v stranki je ohranjanje praznega upanja, da je izhod iz zadnjega stadija institucionalizacije še možen. Upanja, da Levica kompromise sklepa kot začasne socialne korektive liberalnim politikam vlade. Upanja, da kompromisi niso postali edina dejanja Levice in da bo stranka še kdaj zmožna proizvesti alternativo neskončnim političnim kupčijam.

Glasnik tega slepega upanja je bil dolgo najglasnejši poslanec Levice Miha Kordiš. Kordiš se je denimo še lansko poletje postavil po robu zdravstvenemu ministru Danijelu Bešiču Loredanu ob sprejemanju zakona o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema. Poslanska skupina Levice se je glasovanja o zakonu tedaj poklapanih obrazov vzdržala. Kordiš je v stranki dolgo veljal za nekakšen glas alternative birokratsko-tehnični liniji Luke Mesca. Kandidiral je za funkcije v stranki, a pri tem ni bil uspešen. Konec leta 2021 se je denimo neuspešno potegoval za funkcijo namestnika koordinatorja stranke. V svetu stranke so za Meščevo namestnico kasneje izbrali Asto Vrečko, trenutno kulturno ministrico.

Svet Levice je najvišji organ stranke v času, ko se kongres ne sestaja, kar se kot formalna ceremonija zgodi enkrat letno. Kljub temu, da Kordiš v svetu stranke očitno ne uživa prav velike podpore za prevzem funkcije znotraj stranke, je oktobra kandidiral za predsednika države. Uveljavili sta se dve plati analize njegove kandidature. Kordiš sam naj bi želel pokazati, da lahko z izpostavljanjem radikalnejših stališč Levica doseže dober volilni rezultat, s tem pa prispevati k nekoliko ostrejšim javnim stališčem Levice. Mesec naj bi Kordiša uporabil kot volilni lakmus za dokaz tega, da volivci v resnici želijo omilitev javnih stališč Levice. Volilni rezultat, ki je Kordiša uvrstil na zadnje mesto med predsedniškimi kandidati, je dal prav Mescu. Pri tem so pozabili, da je Kordiš kandidiral za najbolj aristokratsko funkcijo v državi, ki se je tako zgodovinsko kot formalno oblikovala v državniško avtoriteto za podajanje olikanih mnenj, ki pa morajo biti predvsem odrasla. Predsedniška funkcija je čisto nasprotje tega, kar je želel biti Kordiš, torej mladi, zagnani, predvsem pa ljudski predstavnik. Njegov močan poraz je bil vsebovan že v kandidaturi sami.

Kordišev poraz je nazadnje privedel do omilitve njegovih javnih stališč. Iz vokalnega kritika liberalnih politik vlade, četudi je te največkrat izražal povsem na prvo žogo in brez materialne osnove, se je Kordiš preobrazil v kritičnega zagovornika vladnih dejanj. Tako je Kordiš minuli teden pozdravil odločitev Roberta Goloba, da v Ukrajino ne bo poslal novega orožja. Kakor da bi Slovenija imela še kaj vrednega poslati. Kam se je pri tem izgubilo Kordiševo zavzemanje za izstop iz zveze Nato?

Ob vsej javni razpravi in koalicijskem vrhu o reformi zdravstva je Kordiš ostal bolj kot ne tiho. Sicer naj bi bil na koalicijskem vrhu najglasnejši, a javnega stališča o zamiku ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ni podal.

Nazadnje je Kordiš podprl še izhodišča plačne reforme v javnem sektorju. Po lastnih besedah se sicer »kot socialist« zavzema za omejitev razmerja med najvišjimi in najnižjimi plačami na pet proti ena. Kljub temu je vladno izhodišče, ki predvideva povečanje razmerja med najvišjimi in najnižjimi plačami na sedem proti ena, »ena bolj smelih potez na področju plačne politike zadnjih nekaj vlad«. Kordiš je argumentiral, da to pomeni boljše plače za delavce, pravzaprav enako kot ministrica Sanja Ajanović Hovnik, ki je ob nameri povečanja razmerja dejala, da vlada želi povečati plače v nižjih plačnih razredih. Ampak govorimo o javnem sektorju, v katerem tisti pod minimalcem tako ali tako prejemajo dodatek do minimalne plače. Povečanje razmerja pomeni povečanje najvišjih plač.

Tudi Miha Kordiš, gromki levičar, se je moral po porazu na predsedniških volitvah podrediti Mescu. Za igranje alternative bodo odslej morala zadostovati njegova oblačila.

Vir fotografije: Miha Kordiš, facebook