Potres, ki je prizadel Haiti, je dodobra uničil že tako obubožano državo, najrevnejšo na zahodni polobli. Oblasti govorijo o celo dvesto tisoč mrtvih, da ranjenih niti ne omenjamo, čeprav bolj natančnih podatkov še ni na voljo. Glede na slike uničenja in stanje države ter njene infrastrukture pred potresom pa je na žalost takšen pesimizem na mestu. Trupla ležijo vsepovsod, ranjeni iz strahu pred popotresnimi sunki in porušenjem še stoječih stavb ne upajo v bolnišnice. Teh že tako ali tako primanjkuje, kot tudi zdravil in zdravnikov.

Grozno stanje Haitija po potresu je pretreslo svet, sprožilo solidarnost in nekaj pomoči je že udejanjene. Problem je v izjemno slabih cestnih povezavah in uničenemu pristanišču, tako da tudi že prispela pomoč čaka na letališču v glavnem mestu Port-au-Prince. Kot simbol omejene sposobnosti oblasti pri soočanju s posledicami, je bila hudo poškodovana predsedniška palača. Tudi kaotičnost pri vodenju države in koordinaciji humanitarnih naporov naj bi bila en od glavnih razlogov za počasno in neučinkovito pomaganje prizadetim prebivalcem.

Pomoč prihaja predvsem iz držav, ki so interesno vpletene v Haiti in okolico. Govorimo o Združenih državah Amerike, ki si pripisujejo vodilno vlogo v prostoru celotne Severne, Srednje in Južne Amerike. Tu so še Francija, nekdanja kolonialna lastnica Haitija in Španija, ki je tudi sama zaradi lastnih kolonialnih teženj tradicionalno povezana s tem delom sveta. Združeni narodi sporočajo, da bodo skušali zbrati pol milijarde dolarjev, ZDA obljubljajo sto milijonov, enako Mednarodni denarni sklad. Prispevek Republike Slovenije? Petdeset tisoč evrov v kešu in šotori v vrednosti sedemdeset tisoč evrov. Nič reševalnih ekip s psi, ki so bojda vedno vrhunsko pripravljene, nič slovenskih vojakov, ki bi pomagali pri krčenju poti ali varovanju objektov in ljudi.

Je razlog za tako skromen obseg pomoči gospodarska kriza, ki dandanes služi za vsakršne politične in ekonomske akrobacije? Primer Španije kaže, da to ne more biti zadosten razlog. Trenutno predsedujoča država Evropski uniji je namreč sprostila tri milijone evrov za pomoč Haitiju, čeprav je sama globoko v gospodarski krizi in ima najvišjo stopnjo brezposelnosti v celi Evropski uniji, nekaj manj kot dvajset odstotkov. Poleg tega so na licu mesta že njihove reševalne ekipe.

Boris Balant, generalni direktor Uprave za zaščito in reševanje, ki deluje v okviru ministrstva za obrambo, je v izjavi za javnost pojasnil, da Slovenija ni poslala reševalnih ekip zaradi logističnih nezmožnosti. Haiti naj bi bil enostavno predaleč in ker Slovenija nima lastnih transportnih zmogljivosti, bi bila potrebna širša koordinacija na mednarodni ravni. To pa bi vzelo preveč časa in izničilo učinek takšne vrste pomoči.

Postavlja se zanimivo, čeravno res malce banalno vprašanje. Zakaj je poslati tako nujno potrebne reševalne ekipe na drug konec sveta predrago in pretežko, politične delegacije pa lahko širom po svetu pošiljamo z avionom vsak drug teden? Na ministrstvu za obrambo so nam pojasnili, da tudi vojaki Slovenske vojske ne bodo odšli pomagat na Haiti in da se v tej smeri niti ne razmišlja. Počasi se pomikamo do osrednje polemične točke pri vprašanju (ne)pomoči Haitiju. Za Haiti torej vojakov ni na voljo, Slovenija pa je v Afganistanu prisotna že pet let, sedaj z okoli sedemdesetimi vojaki. Ne več kot petdeset tisoč evrov za Haiti? Samo šest mesecev v Afganistanu stane 2,3 milijona evrov. Skoraj pet milijonov vsako leto, torej. Preračunajmo, da bo stvar še bolj brutalno jasna. Za pomoč pri popotresni obnovi Haitija je Slovenija namenila le en odstotek (skupaj s šotori pa dva) vsote, ki jo v našem imenu zapravi v Afganistanu samo v enem letu.

Spomnimo se, kakšni so bili razlogi za odhod pripadnikov Slovenske vojske v Afganistan. So bili imperialistični? Ponujanje legitimizacije partikularnih interesov? Ne, seveda, ne. Gre za izključno humanitarne in varnostne razloge, saj tam pomagamo afganistanskemu prebivalstvu in ščitimo Evropo pred zlobnimi teroristi. Kaj pa humanitarnost tam, kjer Slovenija ne vidi svojih interesov? Mar Haiti ne potrebuje varnosti in stabilnosti, še posebej sedaj, ko je cel sistem v razsulu? Kje so sile za hitro posredovanje in NATO jebeni, ko je potrebno pomagati? Zahod je pripravljen obnavljati le ruševine, ki jih sam povzroči. Petdeset tisoč evrov...pljunek v obraz.

Opozoriti velja še na eno malenkost. Slovenija ne more pomagati bolj, ker da nima lastnih transportnih zmogljivosti. Naj spomnimo oblasti na delujoče transportno letalo, ki je že nekaj mesecev spet v Sloveniji, vendar ni v aktivni rabi. Govorimo o Falconu, seveda. Kupljen iz proračuna ministrstva za obrambo, kot so tedaj govoričili, tudi zato, da bo lahko vojska z njim prevažala ranjence. Mar ni sedaj najbolj primeren trenutek za aktiviranje tega letečega reševalnega vozila z usnjenimi sedeži?

Haitijska katastrofa je žal simboličen primer dvoličnosti slovenske politike. Od nikoder takšne zagnanosti pri sodelovanju kot v primeru Afganistana ali Iraka. Morda ker ni korita, pri katerih lahko rijejo slovenska podjetja, s čimer je evroposlanec Jelko Kacin leta 2003 pojasnil slovensko blagoslavljanje okupacije Iraka.

V potresu je bila kot tisoče drugih stavb porušena oziroma hudo poškodovana tudi predsedniška palača. Nazoren primer, kako so pred višjimi silami takšni simboli človeške moči isto ranljivi kot zgradbe, v katerih prebivajo ljudje, ki niso nosilci državnih funkcij. Večje medijske pozornosti je bila deležna tudi smrt haitijskega katoliškega nadškofa Josepha Sergea Miota. Za naravne pojave te distinkcije, ki si jih izmišljujemo prebivalci tega planeta, očitno niso relevantne. Morda se lahko, vsej žalosti ob takšnem uničenju navkljub, od haitijskega potresa vsi kaj naučimo.