V petek in čez vikend smo imeli v Sloveniji najhujše poplave v zgodovini. Te poplave so sledile neznosnemu vremenu v prejšnjih tednih. Če smo se v zadnjih poletjih počasi navadili na dolge vročinske valove, ki se nato končajo z dežjem, nakar se lahko malo ohladimo, imamo letos dnevno menjavanje nevzdržno visokih temperatur in neviht z dovolj veliko količino dežja, da so hudourniki poplavljali že pred véliko katastrofo. Vlada je dan pred poplavami odločila, da mora država zagotoviti milijon evrov za pomoč prizadetim že v teh nalivih. Poleg že tako ali tako ekstremnega vremena so v Ilirski Bistrici dobili še tornado.

Problemov seveda nimamo samo v Sloveniji. Na Kitajskem je po hudih nalivih prejšnji mesec poplavljalo v Pekingu in provinci Hebei, ki ga obkroža. Oblasti so zaradi poplav v Hebeiju evakuirale skoraj milijon ljudi. Isti vikend kot pri nas je poplavljalo v Mandžuriji. V tem času je na Aljaski poplavilo mesto Juneau - prestolnico te ameriške zvezne države - zaradi taljenja ledenika. Tu so še novice o vročinskem valu na jugu Italije in toči v velikosti teniških žogic na severu. Seveda tudi letošnje poletje ni moglo brez gozdnih požarov v Sredozemlju. V Grčiji je do konca prejšnjega meseca zgorelo 400 kvadratnih kilometrov zemlje. Navadili smo se že, da take novice spremljamo vsako poletje. Požari so tudi na Iberskem polotoku.

Vse to so seveda posledice podnebnih sprememb. Globalne temperature so se že zvišale za 1,1 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo in se še višajo. Vsako poletje na različnih koncih beležimo rekordne temperature. Po Pariškem podnebnem dogovoru bi morali omejiti globalni dvig temperatur na 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo. Po napovedi Svetovne meteorološke organizacije bomo to mejo presegli že leta 2027. Plan B je omejitev na dve stopinji, kar pa pomeni dokončno sprijaznjenje z ekstremnimi vremenskimi pojavi v prihodnosti. Zaradi tega ne govorimo samo o naravnih nesrečah, ampak gre za politično temo.

Vemo, da so potrebni ukrepi, ki jih politika ne namerava sprejeti. Mladi za podnebno pravičnost so tako od maja letos dvakrat objavili svojo kritiko energetske politike aktualne vlade, ker predvideva premajhno znižanje emisij in stavi na zeleni kapitalizem. Takšnega diskurza je ogromno. Lahko kritiziramo nadaljnja vlaganja v fosilna goriva namesto vlaganj v zelene vire. Lahko opozarjamo, kako smo preveč odvisni od osebnih avtomobilov in bi morali več vložiti v javni prevoz, ga tako organizirati, da bi dejansko zadostil večini naših potreb, in ga elektrificirati. Lahko se pritožujemo nad tem, koliko denarja gre za vojsko, namesto za civilno zaščito, ki bi se pripravila na soočanje s posledicami vse bolj neizogibnih podnebnih sprememb. In lahko zmerjamo zanikovalce podnebnih sprememb, ki postajajo vse bolj skregani z realnostjo. Lahko pametujemo o tem, kako je v končni fazi vse posledica kapitalizma, v katerem je kratkoročni dobiček maloštevilnih podjetij prioriteta pred dolgoročnim preživetjem človeštva. In lahko izdelamo še kak načrt za zeleni prehod ali predlagamo še kak Green New Deal. Ampak to je že vse znano in tisočkrat povedano. 

Naš problem je v tem, da se zdaj, ko vse to razumemo, ne premaknemo naprej od opozarjanja. Najprej se pojavi vprašanje, kako prisiliti oblast, da naredi, kar je nujno potrebno, in česar sama od sebe ne bo nikoli storila. Ali če hočete, kako oblast iztrgati iz rok držav in korporacij, da si bo narod podnebno sodbo pisal sam na takšnih ali drugačnih ljudskih skupščinah, kot si zamišlja več aktivističnih organizacij, na primer Extinction Rebellion in Letzte Generation. Ampak spet, potem ko določimo cilje in si zamislimo oblike aktivizma, s katerimi bi jih dosegli, naletimo še na eno težavo.

Zato, da bomo dosegli ukrepe v takem obsegu, ki bi omogočil pravočasen zeleni prehod, seveda ne zadostuje individualni aktivizem, ampak je potrebna množična mobilizacija. In tu aktivisti naletijo na glavno oviro - pasivnost in celo sovražnost večine. Aktivisti obeh zgoraj omenjenih organizacij izvajajo akcije, katerih namen je pri javnosti zbuditi pozornost. Najbolj odmevne takšne akcije so zapore cest, pri katerih se pred kolono vozil usede skupina aktivistov in se na cesto včasih tudi prilepi. Tak primer smo imeli med kolesarskim svetovnim prvenstvom na Škotskem. Ponavadi protestnike policija hitro odstrani, včasih jih celo napadejo vozniki. Pozornost, ki jo dobijo, je večinoma negativna. Pod novicami, slikami in posnetki takšnih akcij na spletu najdemo skoraj izključno sovražne komentarje. Če aktiviste kdo napade, ima napadalec vso simpatijo internetnega glasu ljudstva, in če kdo koga povozi, je sodba jasna: »prav mu je«.

Če začasne blokade cest voznikom res povzročajo nevšečnosti, so se nekateri odločili izvajati performanse, ki nikomur ne delajo škode, pa vseeno šokirajo. Na primer metanje barve ali hrane v zaščitno steklo pred slikami v muzejih. Temu sledi govor o alarmantnem stanju podnebja in lepljenje rok na steno. Tudi to žanje samó zgražanje, čeprav nobena slika na ta način ni poškodovana, ker je za zaščitnim steklom. Ko so v nekem muzeju v Nemčiji aktiviste pustili prilepljene čez noč, je to med spletnim komentariatom poželo odobravanje in privoščljivost.

Tudi tradicionalne oblike protesta so na udaru. Marca je v Ljubljani potekal shod Mladih za podnebno pravičnost. Seveda prijavljen, ker je prvo, kar vpraša pridni slovenski državljan, ali je protest država odobrila. Ampak prijavljen ni bil celotni »program« in več protestnikov je na Plečnikovem stadionu policija popisala. Čez slabe tri mesece so protestniki začeli prejemati globe zaradi hoje po Dunajski cesti. Pravica do zbiranja je v ustavi, pravica do nemotenega prometa ni. Ampak v praksi izgleda, da so cestnoprometni predpisi nad ustavno pravico. 

Tako smo se znašli v slepi ulici. Ljudje dobro vedo, kaj se dogaja, in že čutijo posledice. Bolj ali manj tudi razumejo, kaj pomeni zeleni prehod, in jasno jim je, zakaj je potreben. Ampak večina kljub temu ostaja pasivna in, še huje, sovražna do tistih maloštevilnih, ki poskušajo kaj doseči. Kljub površinsko pozitivnem medijskem poročanju o podnebnih aktivistih, kot je Greta Thunberg, je dejanski aktivizem v očeh javnosti delegitimiran. Že protestni performans je zlo takoj, ko povzroči najmanjšo nevšečnost, kot da ne bi bil namen protesta zmotiti vsakdanje rutine, da bi opozoril na problem. Podnebno gibanje bi morda moralo najti oblike aktivizma, ki bi ga manj odtujevale od ljudi. Ampak na primerih performansev v umetnostnih muzejih lahko vidimo, da ni treba, da res zmotiš življenje povprečnega človeka. Demoniziran si že apriori. Razmisliti je zato treba tudi o načinu, kako upravičiti svoje delovanje kot táko. Zadnje poplave ponujajo očiten argument. Kaj je bolj zmotilo promet na cestah, protesti v celem letu ali poplave in plazovi v enem dnevu? Osovraženi aktivisti so imeli ves čas prav.

Ampak legitimnost podnebnega gibanja ni samo odgovornost aktivistov. Tudi mediji bi morali o podnebnem aktivizmu, pravzaprav tudi na splošno o vključevanju ljudstva v politiko od spodaj, poročati drugače. Če mediji prikazujejo aktiviste kot moteče outsiderje, je že to ovira za to, da gibanje postane dovolj množično. Za začetek bi lahko bila informacija o tem, ali je protest prijavljen ali ne, irelevantna, ne pa prva v novici. Sicer bomo ostali obsojeni na protislovje, da ob vsaki vremenski katastrofi obupujemo nad alarmantnim stanjem podnebja, pozivamo k ukrepanju in kritiziramo vlado za neukrepanje, hkrati pa sovražno obravnavamo vse, ki bi radi prešli od besed k dejanjem. In ob nesrečah, kot se je zgodila ta konec tedna, so heroji gasilci, reševalci in solidarni sosedje. Ljudje se zganemo, ko je že prepozno. Tisti, ki so hoteli katastrofe preprečiti, pa ostajajo demoni. Tudi to je element podnebne krize.

 

Vir fotografije: Wikimedia Commons