Konec minulega leta je v javnosti veliko pozornosti požela razprava o ustreznosti odločbe gradbenega inšpektorata, ki je odredil deložacijo šestih ljudi iz stavbe solkanske stanovanjske skupnosti. Gre za je dislocirano enoto javnega zavoda Dom na Krasu, ki izvaja institucionalno varstvo, namenjeno odraslim osebam z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju in odraslim osebam z motnjami v duševnem in/ali telesnem razvoju. Po novem letu je podobna usoda doletela šest stanovalcev v naselju Žigoni, v občini Renče-Vogrsko. Razlog, ki ga je navedel inšpektorat, je neustrezna klasifikacija obeh stavb, ki bi morali biti namesto enostanovanjskih objektov opredeljeni kot stanovanjski stavbi za posebne družbene skupine. Trenutno inšpektorat vodi sedem preiskav preverjanja namenske rabe objektov, s katerimi upravlja Dom na Krasu. 

Kmalu po izdani prvi v vrsti spornih odločb je več kot sto organizacij in posameznikov s prvopodpisano sociologinjo Sonjo Bezjak na predsednika vlade Roberta Goloba, predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič in Ministrstvo za solidarno prihodnost naslovilo javno pismo, v katerem je izpostavilo grobo kršenje človekovih pravic osebam, ki jim je grozila prisilna izselitev iz njihovih domov. Med drugim jim je bila odvzeta  pravica do nedotakljivosti stanovanja, ki jo zagotavlja 36. člen ustave, ter z njo povezana pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter doma. Slednja je zapisana v 8. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vlado so podpisniki javnega pisma pozvali k vršitvi ostrejšega nadzora nad (ne)humanostjo odnosa do ranljivejših skupin prebivalstva. Od nje so zahtevali tudi večplastno kritično analizo trenutnega stanja na področju politike deinstitucionalizacije in s tem povezane ustreznosti pristopov vključevanja ranljivejših skupin v skupnost. Na področju zakonodaje pa bodo, kot poudarjajo, v prihodnje nujne zlasti spremembe zakona o socialnem varstvu, ki so nujen predpogoj za zmanjševanje stigme do ljudi s prirojenimi ali pridobljenimi oviranostmi.     

Žal pa bivajočim v solkanski stanovanjski skupnosti kljub besedam ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca, da do izvršitve odločbe o deložaciji ne bo prišlo, še zdaleč ni omogočeno zaživeti v slogi. Zasluge za to gre pripisati tamkajšnji civilni iniciativi, ki je vse prej kot naklonjena bivanju teh šestih posameznikov v njihovem okolišu. Zaskrbljujoče in le stežka doumljivo je dejstvo, da sokrajani gojijo tako nenaklonjen odnos in predstavo o teh ljudeh kot nebodijihtreba, ki kalijo njihov dušni mir. Tako je v enem od trenutno sedmih tekočih inšpekcijskih postopkih preverjanja skladnosti delovanja objektov z njihovim uporabnim dovoljenjem prijavo podala kar skupina sokrajanov. Žalostno je, kako je lahko sovraštvo do skupine šibkejših tisto, ki mobilizira in zedini neko skupnost. Namesto da bi civilna iniciativa organizirala dogodke z namenom vključevanja prav vseh v krajevno skupnost, s čimer bi v vsakomur okrepili temeljna občutja pripadnosti in občeživljenjskega smisla, raje poskrbi za to, da se v ljudeh naseljuje neutemeljen odpor. Sila sporno je tudi dejstvo, da si dovolijo samooklicani predstavniki kraja sebi dodeliti pooblastila za postavljanje kriterijev o tem, kdo ima pravico bivati v njihovem okolišu in kdo ne.

K vzdrževanju stigme do ranljivih skupin pripomore tudi izredno upočasnjen proces zapiranja totalnih ustanov in vračanja dostojanstva ljudem, ki so bili in so pogosto še vedno deležni velikokrat spornih praks postavljanja diagnoz, na podlagi katerih se jih potem strpa v zanje primerne socialne zavode. Trenutno je v tovrstnih institucijah na Slovenskem še vedno nastanjenih več kot dvajset tisoč oseb. S tem jim je poleg socialne izoliranosti in manka psihološke varnosti kratena tudi pravica do življenja v domačem okolju, kot jo definira 19. člen Konvencije o pravicah invalidov. Ta določa, da morajo imeti ljudje z ovirami možnost živeti v skupnosti in imeti dostop do storitev na domu. 

V Sloveniji se je proces deinstitucionalizacije, ki je rezultiral v vzpostavljanju vse večjega števila stanovanjskih skupin, pričel izvajati že takoj po osamosvojitvi. Zato je, kot opozarja Andreja Rafaelič, vodja projekta deinstitucionalizacije na inštitutu za socialno varstvo, toliko težje zamisljivo, da ima inšpekcija še vedno moč iz danes na jutri izdati odločbo, kot jo je v primeru stanovanjskih skupnosti Doma na Krasu.

Koordinacijo procesa preselitve ljudi iz institucionalnega varstva v skupnostno oskrbo inštitut za socialno varstvo izvaja v okviru operacije Center za usmerjanje deinstitucionalizacije, krajše CUDI. Med prioritete akcijskega načrta umešča informiranje splošne javnosti z namenom destigmatizacije in senzibiliziranja okolja do konceptov deinstitucionalizacije in pravic ljudi z oviranostjo. To naj bi uveljavili z mesečnim posodabljanjem njihove spletne strani, katere doseg širše javnosti je vprašljiv, informiranjem preko družbenih omrežij in udeležbo na strokovnih dogodkih. Več angažmaja nameravajo vložiti tudi v dodatno izobraževanje strokovnega kadra in vzpostavljanje multidisciplinarnih timov, ki bi med drugim skrbeli za pravilnejše naslavljanje duševnih težav, vključno z rabo ustreznejšega izrazja.

V klasifikacijskih priročnikih bolezni, kot je na primer mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov, krajše MKB, so sicer nadomestili nekatere sporne izraze, vezane zlasti na duševno manjrazvitost, s politično korektnejšimi. A v splošni zavesti ljudi je še kako prisotna miselnost o teh posameznikih kot družbi nepotrebnih, nevarnih in nesposobnih. Potencialno nevarno, če je že treba operirati s temi kategorijami, je predvsem zaznamovanje ljudi s skupkom diagnoz iz sklopa vedenjskih in duševnih motenj po MKB-ju, s čimer se ljudi a priori označi kot družbi neprilagojene posameznike, katerih mesto je zgolj v posebnih, zanje ustanovljenih institucijah. Širša javnost pa se v svoji nevednosti zateka k škodljivim poenostavitvam posameznikovih težav, kar vodi v še večjo socialno izključenost in poslabšanje psihičnega zdravja ljudi z diagnozo. V družbi bo tako treba še ogromno postoriti v smeri poučevanja širše javnosti o kompleksni naravi duševnih težav in s tem povezanih škodljivih posledicah zmotnih stereotipov ter metanja ljudi z motnjami v isti koš. Vse to bi bil nujen predpogoj  za ustvarjanje ugodnejših, ljudem z dolgotrajnimi oviranostmi bolj naklonjenih, prijaznejših okolnosti.

Za konec izpostavljam primer dobre prakse, ki so jo zaposleni v Muzeju norosti ubesedili v obliki peticije, v kateri apelirajo na odločevalce k pospešenemu zapiranju totalnih institucij, reformiranju zakonodaje na področju socialnega varstva in vzpostavitvi skupnosti, ki bi namesto diskriminiranja omogočila spodbudnejše in bolj vključujoče okolje za slehernika.