Te dni po soseščini hodi pošast – pošast, ki sliši na ime koronavirus. Ljudi je zajela apokaliptična panika, kot da se bo vsak čas pričel začetek konca naših bolj ali manj udobnih življenj. Kljub dejstvu, da strokovna javnost z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in z ministrstvom za zdravje na čelu miri ljudske množice, se epidemija strahu širi, določeni mediji pa kar tekmujejo, kdo bo prvi poročal o otvoritvenem primeru novega zlobnega virusa na slovenski zemlji. Epidemija strahu pred koronavirusom pa je žal nekoliko zasenčila pomembnejšo epidemijo, ki bi morala udariti: epidemijo panike pred zelo verjetno novo, še tretjo vlado Janeza Janše. 

Na pustni torek, kako pomenljivo, so namreč prvak Slovenske demokratske stranke Janez Janša, prvak Stranke mobilnega, pardon, modernega centra Zdravko Počivalšek, prvak Nove Slovenije Matej Tonin in prvakinja Demokratične stranke upokojencev Slovenije Aleksandra Pivec podpisali koalicijsko pogodbo. Dan kasneje, na pepelnično sredo, se je Janša sestal s prvim vplivnežem Slovenije in predsednikom države Borutom Pahorjem, ki je Janšo predlagal za mandatarja. Zdaj ga mora potrditi zgolj še parlament, kar pa ne bi smelo predstavljati hude nadloge. 

Največjo vlogo v prihajajoči koaliciji bo seveda imela Janševa SDS, sledi ji NSi. Po vsej verjetnosti pa stranki SMC in DeSUS ne bosta imeli pomembne teže: na nek način bosta namreč talki SDS-a. V primeru predčasnih volitev jima grozi izpad iz parlamenta, medtem ko se SDS in NSi obeta vnovična izvolitev, v primeru prve pa verjetno tudi zmaga. Že samo sodelovanje v Janševi koaliciji je preračunljivost na temelju karierizma in temelju želje po ohranitvi poslanskih in ministrskih mest. Za vnovični prihod Janeza Janše na oblast gre sicer zahvala vsaj trem faktorjem, ki se tičejo koalicijskih strank in Levice.

Prvič: vlada pod vodstvom Marjana Šarca je bila krhka. Premier je namreč krotil prvo manjšinsko vlado v slovenski politični zgodovini. Poleg največje stranke LMŠ so je tvorili še SMC, Stranka Alenke Bratušek, DeSUS, Socialni demokrati in spočetka še pogodbena partnerica Levica. Več kot očitno je bila ena izmed težav tudi pomanjkanje komunikacije med deležniki v vladi; tudi za Šarčev odstop so koalicijski partnerji izvedeli prek medijev. 

Omeniti velja še notranje razprtije v koalicijskih strankah, predvsem v Stranki Alenke Bratušek - SAB in v DeSUS. Iz kvote SAB so se namreč menjali kar trije ministri brez listnice, pristojni za razvoj, strateške projekte in kohezijo. SAB je v koaliciji bil še bitko za upokojence z DeSUS-om. Slednja je imela kar nekaj težav z zagotavljanjem glasov, saj je samooklicani najboljši poslanec DeSUS-a v zgodovini, Robert Polnar, večkrat glasoval po svoje. 

Drugič: Marjan Šarec je otročje naivno verjel, da se bodo stranke držale svoje antijanšistične forme. SMC in DeSUS sta pred predčasnimi volitvami leta 2018 in še med članstvom v koaliciji deklarativno trdila, da v koalicijo z Janševo SDS ne gredo. A nastopil je instinkt preživetja in sodelovanje s SDS - ne glede na pretekle zakletve. Na potezo teh dveh strank sta nedvomno vplivali tudi kadrovski rošadi pri vrhu obeh strank, še posebej pa to velja za SMC. Mira Cerarja, ki je včeraj tudi izstopil iz stranke, je zamenjal Počivalšek, veterana in težkokategornika DeSUS-a Karla Erjavca pa je nadomestila Pivec. Dvojec Pivec-Počivalšek lahko torej označimo za Judo Iškarijota trenutne slovenske politične konstelacije.

Sodelovanje Krščanskih demokratov v Janševi vladi je, vsaj kar se tiče ideološke usmerjenosti, manj presenetljivo. Pozabiti moramo zgolj na dejstvi, da se ima Toninova Nova Slovenija za sredinsko in da so si s SDS velikokrat v laseh, tudi na ravni Evropske ljudske stranke, kjer zasedata različni poziciji, kar je bilo najbolj vidno pri vprašanju članstva madžarskega Fidesza v EPP.

Tretjič: ne moremo spregledati vsaj delne odgovornosti stranke Levica. Ta je bila od formiranja manjšinske koalicije pogodbena partnerica in je s svojimi željami na poseben način v šahu držala konglomerat petih vladajočih strank. Namesto da bi zasedla vlogo v levosredinski koaliciji in prevzela resorje, na katere se v političnem delovanju najbolj osredotoča - denimo ministrstvo za delo -, se za tako potezo vrh stranke, verjetno zaradi manjka kadrov, ni odločil. Ker pa koalicija ni upoštevala njihovih predlogov, se je pot njihovega projektnega sodelovanja končala, Šarec pa v izteku mandata tako ali tako ni imel težav z iskanjem podpore pri Slovenski nacionalni stranki. 

Koalicijska pogodba Janševe bodoče vlade, naslovljena ‘Za blaginjo Slovenije’, sicer še vedno ni v celoti javno dostopna in se v medijih pojavlja zgolj fragmentarno. Ukrepi so predstavljeni splošno in pregledno, večina celo všečno, denimo gradnja najemniških stanovanj za družine, gradnja domov za ostarele, khm … pohitritev birokratskih postopkov in zvišanje povprečnine občinam. V oči po drugi strani najbolj bode želja po ponovni uvedbi vojaškega roka in očitno antisocialna stališča v obliki poostrenega nadzora nad prejemniki socialne pomoči in vključevanjem le-teh v javna dela po madžarskem vzoru.  A koalicijske pogodbe so vedno napisane všečno, zato tudi tokratne, ali bolje, zato še posebno tokratne ne gre precenjevati. Vendarle gre za vlado Janeza Janše številka 3, tokrat v skrajno desni različici.

Tako ali drugače, Janša nedvomno predstavlja negativno spremembo za Slovenijo. Če bo kot premier deloval na podobnih obratih kot na funkciji predsednika stranke, lahko pričakujemo avtoritarnejše upravljanje vlade. Od leta 2013, ko je Janša zadnjič vodil vlado, se je SDS sicer radikalizirala. Slovenska demokratska stranka je v preteklosti prehodila pot od socialdemokratske prek desnosredinske vse do skrajno desne politične doktrine, pač skladno s trenutnim Janševim političnim mišljenjem in prepričanjem. V zadnjih letih so strahovi in paranoje SDS-a še toliko bolj prisotni zaradi dela njihovih medijev. Z Janševo vlado tako na Nova24TV dobivamo prvo pravo režimsko televizijo. Ali se bo s tem spremenila tudi uredniška politika, bo jasno kaj kmalu. 

Janševo izrazito nekonsistentnost v političnih in svetovnonazorskih prepričanjih - od marksizma do pretiranega nacionalizma - si lahko razlagamo kar s priliko o izgubljenem sinu:  bil je izgubljen in bil je najden. Brat Janez se je vrnil! … A smo ziher, da se tip zgolj ne igra desničarja?

Na političnem zemljevidu Evropske unije bo Slovenija s SDS-om, tako na čelu vlade kot tudi na čelu ministrstva za zunanje zadeve, krajše MZZ, postavljena ob bok skrajno konservativnima vladama Madžarske in Poljske. Vladama, ki jima vmešavanje v medije, diskriminacija etničnih ter drugih manjšin, nasploh odkrito sovraštvo do drugače mislečih ter tudi vplivanje na sodstvo ni tuje. Poleg MZZ-ja bo SDS zasedel še štiri ministrstva, vključno z ministrstvom za notranje zadeve in ministrstvom za kulturo. SMC je dobil štiri, DeSUS dve, NSi pa tri, med njimi pa, mogoče najbolj zaskrbljujoče, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

A vendarle Janez Janša vsaj v začetku svoje tretje vladavine z reformami ne bo prehiteval in pretiraval. Njegov prvenstveni cilj je namreč korektno in uspešno izpeljati predsedovanje Evropski uniji, ki se ima zgoditi v drugi polovici leta 2021. Še enkrat bi namreč rad vzbrstel in zacvetel kot roža odličnega voditeljstva in organizacije, vsemu evroskepticizmu navkljub. Predsedovanju bodo nato v roku šestih mesecev sledile parlamentarne volitve.

Najprej pa ga čaka spopad s koronavirusom, seveda če epidemija do njegove uradne zasedbe položaja ne mine. Koronavirus COVID-19 bo torej na slovenski grudi, podobno kot trume migrantov, poskušal za slovenski narod zajeziti koronavirus slovenske politike, čigar epidemija traja že več kot 30 let, Janez Janša, SDS.

Komentiral je U.D.(ba).