Že nekaj časa je jasno, da bo pandemija koronavirusa v svetu povzročila ostro recesijo. Podatki še nekaj časa ne bodo uradni, ker je recesija definirana kot dve zaporedni trimesečji, v katerih je gospodarska rast negativna, a povsem jasno je, da se gospodarstvo hitro krči.  

Ta hitrost je tisto, kar to recesijo razlikuje od prejšnjih. Glede na prve ameriške podatke o novoprijavljenih iskalcih zaposlitve se število brezposelnih v ZDA povečuje nekajkrat hitreje kot ob finančni krizi leta 2008. Podružnica ameriške centralne banke v St. Louisu je ocenila, da bi lahko ameriška brezposelnost v drugem četrtletju dosegla 30 odstotkov, kar je več kot med veliko gospodarsko krizo v tridesetih letih. Predlagajo pomoč države v višini 2.500 milijard dolarjev. 

Paket, o katerem trenutno potekajo pogajanja v ameriškem kongresu, je nekoliko manjši, okoli 2.000 milijard. Glede na velikost gospodarstva je to vsaj dvakrat večja intervencija države kot ta, ki jo je danes predstavila slovenska vlada. Ameriška državna pomoč bo na primer tudi približno dvainpolkrat večja od tiste, ki je bila sprejeta leta 2009 pod predsednikom Barackom Obamo. Na mizi kongresnikov je sedaj tudi predlog o direktnih nakazilih denarja državljanom. Ta program tako imenovanega helikopterskega denarja, ki so ga v zadnjem desetletju neuspešno zagovarjali nekateri bolj levi ekonomisti, je demokratska voditeljica predstavniškega doma Nancy Pelosi pri sestavljanju demokratskega zakonskega predloga zavrnila, nato so se zanj ogreli republikanci in predsednik Donald Trump. Akcije ameriške centralne banke so prav tako brez precedensa. Včeraj je ta napovedala, da bo prva začela kupovati obveznice, ki jih izdajajo nefinančne družbe, kar pomeni, da bo centralna banka postala posojilodajalec za celotno ameriško gospodarstvo. Med prejšnjo gospodarsko krizo so bili predlogi za takšne ukrepe zavrnjeni kot pot v hiperinflacijo in socializem.

Evropska centralna banka je podobno pozabila na umetne omejitve svojega mandata, ki jih je predsednica banke Christine Lagarde zagovarjala pred nekaj tedni. Še dvanajstega marca je imela namreč Lagarde novinarsko konferenco, na kateri je povedala, da naloga ECB ni, da skrbi za to, da zahtevane obresti na državne obveznice tistih držav, ki so v težji finančni situaciji, ne poskočijo previsoko. Takrat se je namreč že začela močno dvigovati cena zadolževanja držav evroobmočja, ki jih je predhodno prizadela že dolžniška kriza. Nekaj dni kasneje je Evropska centralna banka poskrbela za to, da se vsaj v letošnjem letu to ne bo zgodilo. Napovedala je torej, da bo do konca leta kupila tisoč milijard tovrstnih obveznic in s tem zvišala zahtevano obrestno mero. Po novem bo kupovala tudi grške obveznice, tako da Grčija prvič po več letih ne bo prepuščena zgolj in samo zasebnim igralcem na finančnem trgu. Še prejšnji mesec naj bi bila takšna pomoč Grčiji nevarna potuha.

Med dolžniško krizo evroobmočja pred nekaj leti so predstavniki Nemčije v nadzornem odboru banke in člani nemške vlade z ogorčenjem nasprotovali bolj plašnim intervencijam ECB pod vodstvom njenega takratnega predsednika Maria Draghija. O pristojnostih Evropske centralne banke je večkrat odločalo nemško ustavno sodišče.

Nikjer nista bila zavezanost varčevanju in nasprotovanje agresivni monetarni politiki Evropske centralne banke med krizo evroobmočja bolj zagrizena kot v Nemčiji. Takratni nemški finančni minister Wolfgang Schäuble, sedaj predsednik bundestaga, je leta 2016 Evropsko centralno banko obtožil, da je kriva za uspeh skrajno desne Alternative za Nemčijo. »Mariu Draghiju sem povedal: lahko ste ponosni. Polovico rezultata te nove in uspešne stranke lahko pripišete svoji politiki,« je na neki konferenci povedal Schäuble. 

Državno varčevanje je postalo fetiš nemške politike. Dobesedno. Oglas največje nemške stranke, Krščansko-demokratične unije, iz lanskega novembra se je na primer v poskusu polresne ironije glasil: »Da, imamo majhen fetiš: Trdne finance brez dolga!« Oglas je spremljala slika v slogu BDSM; usnjena podlaga v živih barvah CDU ter črna ničla s črno usnjeno vojaško čepico. 

Črna ničla se nanaša na pozitiven rezultat v proračunu. Postala je simbol politike, za katero so se postavile vse nemške stranke, v prvi vrsti vladajoča CDU. Njihovi poslanci v proračunskem odboru v bundestagu so se tako ob sprejemu proračuna slikali ob veliki smejoči se kartonasti črni ničli. Nanjo se je v oglasih naslanjal tudi Thomas Schäfer, finančni minister v zvezni deželi Hessen, ki je nekajmetrsko umetniško skulpturo v obliki črne ničle postavil tudi v avlo svojega ministrstva. Na Spodnjem Saškem je vlada, sestavljena iz socialdemokratov in Zelenih, ob sprejetju proračuna razrezala torto v obliki ničle, polito s temno čokolado. V obliko ničel so se postavili tudi v črno oblečeni uslužbenci finančnega ministrstva leta 2017, ko so pomahali v slovo svojemu dolgoletnemu šefu Schäubleju.

Vse to varčevanje se je sedaj po hitrem postopku poslovilo. Konec februarja je šef Deutsche Bundesbank Jens Weidmann še svaril pred rahljanjem proračunskih pravil. Teden kasneje je kanclerka Angela Merkel zavrnila spremembe v proračunu. Pet dni kasneje je Weidmann povedal, da podpira likvidnostno injekcijo prek državne razvojne banke. Še dva dni kasneje, 12. marca, se je nemška vladajoča koalicija odločila, da letos ne bo proračunskega presežka. Pred tremi dnevi se je zgodil dokončen propad nemških črnih sanj in vlada se je odločila, da suspendira zlato finančno pravilo. Sprejet je bil dodatek k letošnjemu proračunu, težak 150 milijard evrov, skupaj pa bo nemški stimulus še enkrat večji in enak približno 10 odstotkom bruto domačega proračuna. 

Podobne ukrepe trenutno sprejemajo druge države, tudi tiste, ki so bile do nedavnega prisiljene v hudo varčevanje, ki je med drugim oslabilo tudi njihove zdravstvene sisteme, ki so sedaj preobremenjeni v soočanju s pandemijo. Vse te možnosti za spodbujanje gospodarstva so bile vedno na voljo. Izbruh nalezljive bolezni ne povzroči povečanja finančnih virov. Sprejeli bi jih lahko kadarkoli med skoraj desetletje dolgo gospodarsko krizo, ki se je začela leta 2008. 

Ta teden je tudi največjim dvomljivcem pokazal, da so bile omejitve, zaradi katerih so morale države varčevati, povsem umetne. Razmere za finančno ekspanzijo so namreč v razmerah, ko večina ljudi zaradi svoje lastne varnosti ne sme na delo, težje, ne pa lažje. Dodana vrednost, ki bi jo dosegli z državnim vlaganjem, je bila namreč večja takrat, ko so ljudje lahko zapustili svoje domove. Omejevanje aktivne vloge države pri spodbujanju gospodarstva je predvsem orodje za vzpostavitev določenega družbenega modela, ki na prvo mesto postavlja ekonomijo in za merilo trg. Ob pandemiji koronavirusa se je ta hierarhija podrla. Evropske države so naenkrat priznale, da so monetarno suverene, se lahko zadolžijo v valuti, ki jo same izdajajo, in zato lahko vedno financirajo vse svoje programe. Ovira je bila vedno politična. 

* Nič več vezanja zate!