Najštevilčnejša in najmočnejša ribolovna sila na svetu, Evropska unija, ki obvladuje tretjino svetovnega ulova in predelave rib, se še vedno nahaja v krču nadaljnjih odločitev, nujnih za ustrezno in trajnostno koriščenje voda.

Leta 2010 je Evropska komisija predlagala reformo Skupne ribolovne politike, a se je kaj kmalu zalomilo. Seveda pri kvotah. Koliko ribariti, kdo naj ribari in kako ribariti. Vešči politiki Unije so sicer poskrbeli za ribiče v preteklosti z visokimi nadomestili, v predlaganem proračunu Unije pa je za obdobje od leta 2014 do leta 2020 namenjenih celo 6 in pol milijard evrov. A še bolj so preskrbljene večje ribiške korporacije katerim služijo trgovinski sporazumi, ki velikim flotam omogočajo neznanske ulove v južnih morjih.

Tako po prebitju kvot, flote iz Španije pa vse tja do Estonije, odplujejo proti jugu, predvsem v priobalne vode zahodne Afrike. Evropske flote, skupaj z ruskimi in azijskimi tam ulovijo in predelajo od 200 do 250 ton rib v le enem dnevu. Doslej se je koriščenju vodnih virov uprla le senegalska vlada, ki se je v začetku meseca odločila odvzeti licence za ribolov 29im največjim flotam. Utemeljitev za odločitev sta bili pretiran ulov, ki ogroža številčnost številnih vrst, pa tudi dobrostanje Senegalcev.  Ti se namreč prehranjujejo predvsem z ribami, ribolov pa je skozi stoletja predstavljal eno poglavitnih panog za preživetje malega človeka. Ob prihodu tehnološko dovršenih flot so se mnogi morali umakniti in si poiskati drugo delo.

Evropa v svoji politiki koriščenja morskih bogastev zaostaja celo za, vsaj pregovorno, okoljsko nezainteresiranimi Združenimi državami Amerike, kjer so z vzpostavitvami kvot pred več leti dosegli povečanje ogroženih jat. Plan Evropske unije je bil, da to v večji meri doseže do leta 2015, a ta datum zaradi nestrinjanja več ni mogoč in je prestavljen na leto 2020. Evropska komisarka za ribolov Maria Damanaski obljublja dokončen osnutek reforme Skupne ribolovne politike do junijskega vrha v Kopenhagnu, ki mu bodo sledile obravnave po posameznih državah, jeseni v Evropskem parlamentu, v začetku leta 2013 pa naj bi ga dokončno sprejeli v času irskega predsednikovanja Evropski uniji.

Nuja je neznanska, vsaj tako trdijo strokovnjaki in okoljske organizacije, češ, da v prihodnosti ne bo več kaj loviti, če se kvote nemudoma ne znižajo na raven, ki bo omogočala ohranjanje najpogosteje koriščenih vrst. Ne le osmih za katere veljajo strožja pravila, ki dandanes vseeno niso dovolj stroga, temveč tudi za preostalih sto in nekaj. Skandinavija in severne države Evrope soglašajo, Španija, Portugalska in Francija se omejitvam ulova izogibajo. Nasprotujejo skupnemu evropskemu monitoringu in se zavzemajo za posamičen nacionalni pregled ulova rib.

Nekoliko zamolčan in obstranski pa je ostal predlog po katerem bi po novih pravilih do pravic za ulov imele dostop le premožnejše flote. Kvote naj bi se dodeljevale kar po ključu, kdo da več. Tisti ki bi uradnim ponudnikom licenc ponudili največ denarja, bi te tudi dobili. To bi seveda pomenilo dokajšnji premik iz še vedno močnega ribištva manjših združenj in strani posameznikov, v korist večjih flot, ki bi si lahko privoščile plačila.

Komisarka Damanaski je sicer prisluhnila majhnim ribičem in zagotovila uvedbo dvojnega režima, enega za industrijsko raven, drugo za raven majhnega obsega, a še mesec pred sestankom na katerem bi se evropski vrh dokončno odločil o novi politiki do ribištva, tega modela ni predstavila.

Je pa zato irski minister za ribolov Simon Convey, ki se nadeja večjega uveljavljanja irskih potreb v času predsednikovanja Uniji, ki bo sovpadal s sprejetjem skupne evropske politike do ribolova že poudaril, da se mu zdi branjenje malih ribičev »norost«, saj, citiramo: »Ne moremo kar spustiti lestve za sabo in iti nazaj k neki vrsti obrtniškega ribarjenja«.