V nedeljo se je malo manj kot polovica vseh Slovenk in Slovencev udeležila gasilske veselice demokracije - lokalnih volitev. To so edine volitve, na katerih lahko lokalne skupnosti za svoje župane, občinske svetnike in predstavnike četrtnih skupnosti neposredno izvolijo sokrajane, ki jim zaupajo, ne da bi pri tem čutili pritisk tega, da morajo političnim nasprotnikom preprečiti izvolitev. No, vsaj tam, kjer je izbira sploh mogoča. Za zaupanje svojih sokrajanov se je na letošnjih lokalnih volitvah pomerilo 618 županskih kandidatov, od tega jih je bilo 48 imenovanih brez konkurence. Toda ker gre še zmeraj za volitve, pri katerih rezultati odražajo intimnejšo podporo političnim akterjem, so bile lokalne volitve izvrstna priložnost za stranko Gibanje Svoboda, zmagovalko aprilskih državnozborskih volitev, da Sloveniji in verjetno tudi sebi končno dokaže, da je več kot samo novi protijanšistični obraz.

Gibanje Svoboda je na državnozborskih volitvah doseglo rekorden rezultat 41-ih mandatov v državnem zboru. To je več, kot je dosegla katera koli stranka v zgodovini samostojne Slovenije. Njihova zmaga je vsaj začasno prekinila obdobje multipolarnosti slovenskega liberalizma, ki je očitno potreboval samo še eno kataklizmično vlado Janeza Janše, da se je ponovno poenotil. V preteklih eksperimentih tvorbe enotne hegemonske liberalne stranke je mogoče opaziti ponavljajoči se motiv kulta osebnosti, ki ga stranke poskusijo ustvariti, četudi neuspešno. Čeprav je kult osebnosti gotovo pretirana opredelitev za način vladavine premierjev, kot sta bila Marjan Šarec in Miro Cerar, sta oba svoji stranki vendarle poimenovala kar po sebi.

Primer verjetno dosmrtnega generalnega sekretarja Mestne občine Ljubljana in skoraj premierja Zorana Jankovića odlično ponazarja prepotentnost, ki se izrodi iz tega kulta osebnosti. Jankovića, ki je Pozitivno Slovenijo pripeljal do prvega mesta na državnozborskih volitvah leta 2011, je že takrat prehitel lasten ego, ko mu ni uspelo sestaviti koalicije, ki bi vključevala Državljansko listo Gregorja Viranta. Virant, ki na predvolilnih soočenjih tistega leta ni kazal posebne naklonjenosti Janezu Janši, je vseeno raje izbral sodelovanje s princem teme kot pa z Jankovićem. Prepotentnost, ki sta jo izkazala tako Janković kot tudi celoten levosredinski politični blok, češ da je njihova vlada samoumevna, je pripeljala do druge vlade Janeza Janše kljub posledicam afere Patria. Prepotentnost, ki ji je bil v prvi vrsti kot član Pozitivne Slovenije priča tudi Robert Golob. 

Oktobra in novembra se je v več občinah in mestih na jumbo plakatih pojavil obraz Roberta Goloba in predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič namesto županskih ali svetniških kandidatov. Iz teh plakatov pravzaprav ni bilo toliko razvidno, da gre za predvolilno propagando za lokalne volitve in referendume, kot je bilo razvidno propagiranje najvidnejših in najvplivnejših članov Gibanja Svoboda. Že sama poteza, da se v času predvolilne kampanje za lokalne volitve dela reklama s predsednikom in podpredsednico stranke, odraža interna razmerja moči v Gibanju Svoboda. Tovrstna propaganda sicer ni nič posebno novega za slovenske politične stranke, ki so se več kot pripravljene pohvaliti s svojimi vodji zlasti v času parlamentarnih volitev, je pa precej nenavadna za lokalne volitve, ko bi moral biti vsaj navzven večji poudarek na lokalnih kandidatih kot pa na strankah. Uporaba teh plakatov za lokalne volitve lahko nakazuje, da Gibanje Svoboda sploh še nima druge identitete od svobode same, ki naj bi jo poosebljali Robert Golob in ekstravagantni medijski nastopi Urške Klakočar Zupančič. 

Golob in Klakočar Zupančič sta sicer izrazila zadovoljstvo nad rezultati lokalnih volitev, saj jim je uspelo osvojiti 402 svetniški mesti od vseh 3 tisoč 382-ih, kolikor jih je bilo na voljo. Golob izvoljene svetnike Gibanja Svoboda izpostavlja kot glavni cilj na letošnjih lokalnih volitvah. Verjetno pa vseeno ne prevladuje največje zadovoljstvo nad tem, kako se je odrezalo 51 Svobodnih kandidatov za župane, med katerimi sta bila v prvem krogu izvoljena samo Alenka Kovač v Osilnici in aktualni župan Kopra Aleš Bržan, pa še tega je Svoboda zgolj podprla. Socialni demokrati, ki so na državnozborskih volitvah dosegli trikrat slabši rezultat od Svobode, so za primerjavo v prvem krogu lokalnih volitev dobili 10 županskih mest s 54 kandidati in 270 svetniških mandatov. Poleg tega se je devet županskih kandidatov SD uvrstilo v drugi krog volitev, v katerem se bodo pomerili samo trije županski kandidati Gibanja Svoboda. Vredno je tudi poudariti, da ima kljub razmeroma velikemu številu izvoljenih občinskih svetnikov Gibanje Svoboda sámo večino le v občinskem svetu Osilnice. Prepotentnost je zreti porazu v obraz in še zmeraj trditi, da si zmagal.

Levosredinske stranke imajo najmočnejšo podporo v večjih mestih, zaradi česar je Gibanje Svoboda vložilo največ sredstev v volilno propagando v devetih mestnih občinah, kjer so si tudi obetali najboljše rezultate. Enega večjih porazov pa je Gibanje Svoboda doživelo v mestni občini Maribor, kjer se županski kandidat Vojko Flis ni uvrstil v drugi krog. Člani Gibanja Svoboda so v nedeljo po znanih rezultatih z volišč namesto k Flisu odšli kar v štab aktualnega župana in favorita za nov mandat Saše Arsenoviča. Na državnozborskih volitvah je Svoboda v vseh sedmih volilnih okrajih Maribora osvojila prepričljivo zmago, ki se je v povprečju gibala pri okoli 40 odstotkih glasov. Na lokalnih volitvah je Svoboda v Mariboru dosegla 20 odstotkov glasov za občinski svet, vendar je Flis župansko tekmo izgubil proti trenutnemu županu Saši Arsenoviču in celo proti nekdanjemu županu Francu Kanglerju, ki je kandidat desnice. Na prvi pogled paradoksalno je Gibanju Svoboda lastna meščanska volilna baza na lokalni ravni izrekla nezaupnico.

Rezultati v mestnih občinah bi bili za Gibanje Svoboda morda boljši, če bi se bolje povezovali z aktualnimi levosredinskimi župani, kot so to storili v Kopru z Alešom Bržanom. Ta nepripravljenost za sodelovanje je ponekod privedla do drugega kroga volitev namesto do zagotovljene zmage levosredinskih kandidatov. Do tega sodelovanja pa očitno ni prišlo zaradi iste prepotentnosti, ki jo je leta 2011 pokazal levosredinski blok - njihova zmaga se jim je zdela samoumevna, prava tekma je bila med političnimi figurami leve sredine. Podobno samoumevna se je Gibanju Svoboda zdela kandidatura Marte Kos za mesto predsednice republike. Že na sami predstavitvi kandidature pred predsedniško palačo je Golob dejal, da s polno prepričanostjo pričakuje uvrstitev in zmago Marte Kos v drugem krogu. Šele ko se podpora z državnozborskih volitev nikoli ni manifestirala v javnomnenjskih raziskavah, je Gibanje Svoboda privolilo v skupnega kandidata s Socialnimi demokrati.  

Kot kaže, se Gibanje Svoboda ni moglo povezati z večjim številom močnih kandidatov na lokalni ravni, ker sploh nima nobene lokalne prisotnosti. Vse, kar ima, je nasprotovanje janšizmu na krilih floskul o svobodi. Kampanja, ki so jo vodili za referendume in lokalne volitve skupaj, je bila za Gibanje Svoboda edina možna, a ji je na lokalnih volitvah spodletelo. Če bo prihajajoče referendume morda Gibanju Svoboda še uspelo zmagati s karto antijanšizma, pa so lokalne volitve jasno pokazale, da takrat, ko volivci ne volijo predvsem proti nekomu, Gibanje Svoboda nima pokazati ničesar. Prepotentna samozaverovanost v lasten uspeh tu prav nič ne pomaga. 

 

Vir fotografije: Gibanje Svoboda