Medtem ko opazujemo upadajoč trend povpraševanja po delavcih na študentsko napotnico, hkrati z njim drsijo navzdol tudi urne postavke. Potekla sta dva meseca odkar je vlada z zakonom o uravnoteženju javnih financ uzakonila dodatne koncesijske dajatve na študentsko delo. To sedaj ni več obdavčeno zgolj z devetimi odstotki iz katerih sta se financirala Študentska organizacija Slovenije, krajše ŠOS, in Študentski servis, plus tri za štipendije, plus dva za gradnjo novih študentskih domov. Skratka skupaj 14 odstotkov plus DDV. Nov zakon je ŠOS-u in Študenstkim servisom namreč zmanjšal in še bo zmanjšal njun odstotni delež, dajatvam pa pripojil novih 12 odstotkov iz katerih se bodo črpala sredstva sklada za štipendije. Skupna koncesijska dajatev na študentsko delo, po seštetju navedenega in prištetju ‘dodatne dajatve’, sedaj znaša 25 odstotkov. Na to se obesi še DDV na koncesijske dajatve, ki odstotek zviša do številke trideset.

Ponazorimo ta račun, kot ga študentski servisi ponazarjajo delodajalcem. V njihovi in v retoriki koncesijskih dajatev se študentom ne sme zaračunavati posredovanja dela, to smejo zaračunati le delodajalcem. Koncesijske dajatve se potemtakem ne obračunavajo iz bruto študentske mezde ampak iz nakazila, ki ga delodajalec za velikodušnost večjega nakaže študentskim servisom. Če študent torej od-dela za 100 evrov delovnih ur, je tako imenovan ‘strošek’ delodajalca 130 evrov.

To navsezadnje ne bi bilo sporno če bi tovrstne dajatve pobrali z namenom redistribuiranja v skupno dobro. Tako vendarle deluje redistributivna država - plača ni mezda, saj zanjo plačujemo dajatve; te pa se nam povrnejo v obliki zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Ampak ali je študentsko delo res takšno? Študentske organizacije domnevno zastopajo študentske interese, študentski servisi kot zasebni koncesionarji menda trdo delajo, da povezujejo delodajalce z delojemalci. Država pa jemlje levji delež, da iz njega financira štipendije na račun katerih je študentsko življenje lažje.

Verjetno vse lepo in prav, le da so štipendije prenizke, študentje pa morajo za svoj obstoj trdo delati ali živeti pod krilom svojih staršev. Zaradi cenene narave takšnega dela so zanj do nedavna bili relativno velikodušno plačani - kar je ustrezalo tako njim kot delodajalcem. Po novem pa bodo sami sebi financirali štipendije in zato bili manj privlačni kot delovna sila. Ali naj se torej začnemo spraševati ali kdo od vpletenih sploh še zastopa interese študentov? Državni poseg je z redistributivnega zora absurden, Študentska organizacija in servisi pa se v pogajanjih z državo v prvi vrsti borijo zgolj za lastne vire financiranja.

Verjetno bo retorika takšne sorte dajatev vsaj še nekaj časa dominirala v javnem prostoru, predvsem v primeru če se delodajalci ne bodo začeli posluževati kreativnega računovodstva in svoje stroške prenašati na študentskega delavca. Ta medtem s svojim delom ne bo dobival delovne dobe in kar je še huje - tako opravljeno delo ne bo šteto med delovne izkušnje.

Študent je torej manj kot fleksibilna delovna sila - ostal in postal je mezdni suženj - ki mu vpleteni akterji odtujujejo sadove njegovih rok, ne da bi mu v zameno ponudili veliko več kot vse bolj komercialno usmerjene obštudijske dejavnosti ali v dobi informatike pregrešno drago zaračunavanje posredovanja del.